"Luknja na nebu, povedi me v nebesa," prepeva ansambel Black Sabbath. Tokratna luknja na nebu pa ne vodi v nebesa, temveč bo vozilo Mars 2020 prinesla na trdna Marsova tla*. Če se ne bo kaj sfižilo. Ameriška vesoljska agencija je predstavila in v izdelavo poslala rover naslednje generacije, še nepoimenovani Mars 2020, ki temelji na ohišju Curiosityja in bo uporabil tudi njegov pristajalni mehanizem, "nebesni žerjav".

Kot kaže, bo ponovljenih tistih "sedem minut groze", ki so jih Nasini inženirji ter zainteresirana javnost spoznavali davnega leta 2012. Takrat je Curiosity izvedel "za marsikoga nor" način pristanka z raketnim žerjavom, še nikoli preizkušene tehnike, zaradi katere je marsikdo pri Nasi grizel nohte. Čeprav se izraz "sedem minut groze" pri Nasi zdaj res že nekoliko ponavlja, pa ga ne moremo šteti zgolj za piarovsko frazo, saj so odprave na Mars še vedno zelo tvegane. Dejstvo je, da jih je večina spodletela. Če bo šlo tokrat kaj narobe, se bodo morali posloviti od kar 2,4 milijarde dolarjev vredne misije.

Mars 2020 bo šel po enaki poti, le cenejši bo in manj tvegan. Način pristanka in ohišje sta upravičila zaupanje, prav tako je agencija za razvoj že plačala, kar bo stroške misije znižalo na 2 milijardi.

V znamenju pionirstva
Poglavitna razlika bo v vsebini odprave. Namen je na neki način pionirski, v preizkušanju tehnologij za kasnejši človeški obisk. Nasa se je pač zavezala, da bo poslala človeka na Mars v tridesetih letih tega stoletja v okviru programa Naslednji veliki skok. Temu je prilagojeno drobovje roverja: paleta sedmih znanstvenih naprav. Obrat v namenu je očiten, saj je imela strogo znanstvena Radovednost za 75 kilogramov znanstvenih instrumentov, novi rover pa le 40. Curiosity je namenjen preteklosti, iskanju odgovora na vprašanje, ali je na Marsu kdaj obstajalo življenje. Rover 2020 bo namenjen novemu življenju na rdečih tleh.

Iz ogljikovega dioksida - kisik
Med instrumenti izstopa MOXIE. Ta bo iz Marsove atmosfere, ki je bogata z ogljikovim dioksidom, proizvajal kisik. 130 milijonov dolarjev vredna naprava je pravzaprav obrnjena gorivna celica. Običajne gorivne celice proizvajajo električno energijo, ko gorivo izpostavljajo oksidantu (najpogosteje kisiku), pri čemer je stranski produkt ogljikov dioksid. MOXIE pa bo porabljal roverjevo električno energijo za to, da bo ogljikov dioksid ločeval na ogljik in kisik.
Seveda ne bo oprijemljivo spreminjal atmosfere. Razvojniki s Tehniškega instituta v Massachusettsu (MIT) bodo opazovali, kako se bo naprava izkazala. Do zdaj so jo testirali na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), kjer je dobro služila, kar pa ni nujno tudi za precej drugačno Marsovo ozračje. Če bo O₂ lepo puhtel, bodo kasneje na Mars poslali majhen jedrski reaktor skupaj s precej večjo različico naprave MOXIE, ki bo leta in leta polnila rezervoar s kisikom za kasnejše človeške prišleke.
Iskanje sledov življenja
Del naprav bo namenjen iskanju obstoječega ali sledi nekdanjega življenja, kar je sicer že kar redna marsovska mantra pri Nasi, toda ni neosnovana. Življenje v rdeči in ledeni puščavi bi lahko pred milijardami let obstajalo zato, ker je imel planet takrat zaščitno magnetno polje in ogromne oceane; danes pa se na njem občasno pojavljajo hudourniki slane vode (čeravno sveža študija o tem dvomi). Za iskanje organskih spojin v prsti in kamninah bosta služila instrumenta na mehanski roki.

Vrtanje in žganje
Nekaj opreme smo že videli: tako kot Curiosity bo tudi novi "pohajkovač" opremljen z vrtalnikom, ki bo vrtal luknje v kamnine, ter laserjem, ki jih bo pražil. Spektrometri zadaj bodo v v zmletem ali izhlapelem materialu iskali sledove elementov. Povsem nov pa bo podsistem za fizično zbiranje vzorcev. Te bo rover natlačil v 31 vsebnikov ter jih odložil na vnaprej določenih mestih, kjer bodo počakali. Na koga ali kaj? Dobro vprašanje. Nasa pravi, da na vrnitev na Zemljo, kako, pa ne pojasnjuje.

Vreme, prah in kemične surovine
Radar bo prodiral globoko v tla in s centimetrsko ločljivostjo preverjal teksturo kamnin. Skupek tipal MEDA bo ustvarjal sliko okolja, v katerem bi se morali prebijati morebitni kolonisti. Ves čas bo meril temperaturo, hitrost in smer vetra, vlago v zraku, pa tudi onesnaženost s prahom, namreč velikost in obliko prašnih delcev. Raznolika tipala bodo ugotavljala kemično sliko Marsa, torej seznam snovi, s katerim si bodo ljudje morali nekoč zagotavljati razmere za življenje. Dejstvo je, da se na prinesene surovine ne bodo mogli zanašati.
Med predlaganimi instrumenti je bil tudi miniaturni, enokilogramski brezpilotni helikopter, pravzaprav trot, ki naj bi vsak sol (marsovski dan) poletel nad okolico kot izvidnik. Tako bi lahko bolje načrtovali pot, a za zdaj kaže, da ne bo vključen zaradi pomanjkanja denarja. To se sicer še lahko spremeni.

Izboljšan pristajalni mehanizem
Roverju bo zaradi izboljšane pristajalne tehnologije dosegljivih precej več področij Marsa. Poletel bo s prej omenjenim raketnim žerjavom, a z dvema dopolnitvama za natančnejše usmerjanje. Zgolj označiti točko na 50 milijonov kilometrov oddaljenem planetu je lahko, precej teže pa je pripraviti vesoljsko ladjo, da brez neposrednega človeškega usmerjanja (ker povratni signal traja skoraj 20 minut) tam tudi pristane. Nasa mora zato navadno izbrati dostojno ravnico brez izrazitih skal in podobnega nebodigatreba, ob čemer bi se draga naprava lahko razbila ali prevrnila. Področje mora biti široko in dolgo skoraj 25 kilometrov, da se tveganja dovolj znižajo, to pa precej zmanjšuje nabor ciljev.

Dopolnitvi v sistemu naj bi ciljno polje zmanjšali na približno deset kilometrov. "Zdaj bomo lahko s sprožilcem določili, kje naj sprožijo padala, in ne le, pri kateri hitrosti, kar pristajalno območje zmanjša za polovico," je pojasnil Allen Chen, odgovorni pri Nasi za pristajalni postopek.

Videoposnetek pristajanja
Roverjeve kamere bodo med padanjem fotografirale površje, računalnik bo podobe analiziral in sproti določal, katera področja so varna. "Med spustom bo plovilo samo ocenilo, ali se morebiti ne približuje nevarnim zaplatam, ter se preusmerjalo proti bližnjim varnejšim. Tako lahko med kandidate uvrstimo vse tiste pokrajine, ki smo jih prej izločili le zato, ker imajo nekaj nevarnih koščkov," je dodal Chen. Nasa se sicer še ni odločila, kam na planetu ga bo poslala.

Zvok rdeče Antarktike
Celoten postopek vstopa v atmosfero, spusta in pristanka bodo posneli na video, kar se še ni zgodilo. Še več, ta video bo imel zvok. To bo prvi zvok katerega koli drugega nebesnega telesa, ki ga bomo lahko slišali. Seveda video in avdio na dragi napravi ne bo (zgolj) zaradi širše javne zanimivosti, temveč bosta vir dragocenih informacij za načrtovalce vesoljskih naprav. Mikrofon bo Nasa lahko uporabljala tudi na tleh in tako bo človeštvo imelo stalna "ušesa" na Marsu.

Mikrofon je bil nameščen v sklopu dveh vesoljskih odprav, obeh marsovskih, a nobenkrat ni bil koristen. Mars Polar Lander je leta 1999 propadel ob pristanku, primerek na Phoenixu iz leta 2008 pa so preventivno izključili zaradi napake v programski opremi, ki bi lahko ogrozila napravo kot celoto. Esin satelit Mars Express, ki je napravo dostavil, je sicer ob ločitvi pristajalnika Phoenixa prejel radijske valove, prevedene v zvok.

Kot pošastni Smrkci
Tu in tam se pojavijo novice, da je Nasa ujela zvok nekega planeta, medzvezdnega prostora ali kometa. Primer:

Toda pri tem gre ali za elektromagnetno valovanje ali pa oscilacije v medzvezdnem vetru, ne pa zvok kot tak. Informacije vesoljske agencije računalniško prevedejo v zvočno valovanje, torej valovanje zraka, ki ga lahko zaznajo naši bobniči. Zvok je valovanje medija, denimo zraka ali kakšne druge vmesne snovi, zato obstaja tudi na Marsu. Kako bi zvenel človek, če bi snel čelado in spregovoril besedo ali dve, so pred leti poskušali simulirati na angleški Univerzi v Southamptonu. Če povzamemo, bi tudi huronski krik deloval kot šepetanje. Znižal bi se tudi ton, glas bi bil globlji - kot bi govorili "pošastni Smrkci".
Druga železa v ognju
Nasa kani leta 2018 izstreliti še pristajalnik InSight, ki naj bi preučeval tektoniko in potrese. Letošnjo izstrelitev so odpovedali zaradi težav z v Franciji razvitim ključnim instrumentom. Esa ima pravkar novo železo v ognju, odpravo ExoMars s pristajalnikom Schiaparelli in satelitom Trace Gas Orbiter (TGO). V nekaj letih želijo na Mars s trojčkom (pristajalnik, rover, satelit) Kitajci, pa tudi Arabci. Vse utegne prehiteti zasebnik SpaceX, ki napoveduje človeka na Marsu že leta 2025 (in ima tudi tehnično podporo Nase).

Letos sicer minevajo štiri desetletja od prvega uspešnega pristanka ZDA na Marsu. 20. julija 1976 je Viking 1 dosegel tla nepoškodovan in posnel prve na kopnem nastale fotografije rdečega planeta. Prvi uspešni pristanek sploh je štiri leta poprej izvedla Sovjetska zveza, a je naprava Mars 3, vključujoč pristajalni modul ter rover, prenehala delovati le nekaj sekund po stiku.
^{* Luknja na nebu je zgolj figurativna. Vesoljsko plovilo ne bo naredilo luknje v atmosferi, saj je plin tekočina in bo kot tak takoj zapolnil prostor za potujočim projektilom.}

Video 1: Pristajalni postopek

Video 2: Iz fotografij zlepljen dejanski posnetek pristanka Radovednosti