Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot negiben bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko.
Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala …
Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli …
Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot negiben bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko.
Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala …
Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli …
Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Val vihre I. svetovne vojne je iz oddaljenih Galicijskih bojišč pljusknil na slovenska tla okoli deset tisoč ruskih vojnih ujetnikov od katerih je bil del teh napoten na zelo zahtevna gradbišča visokogorske ceste čez 1611 m visok gorski prelaz Vršič, preko katerega je med vojno vodila pomembna oskrbovalna pot zgornjega dela Soške fronte. Dva zaporedna snežna plazova meseca marca leta 1916, ki sta se sprožila z Mojstrovke sta pod seboj pokopala okoli 300 ruskih jetnikov. Ob ‘beli smrti, ki je bila vedno na preži’ v številnih pozebah in snežnih plazovih, sta bila nečloveško težko delo in hudo trpljenje sredi vojne vihre, razlog smrti mnogih jetnikov graditeljev Vršiške ceste. V tako izjemno težkih okoliščinah ostanejo le še ljubezen do dragih in do oddaljenega doma ter globoka vera očetov tisti vzgib, ki daje potrebne moči za soočenje z naslednjim trenutkom življenja, delčkom tistega Življenja, ki ne mine. S temi občutji v srcu in v spomin umrlim tovarišem, so še isto leto hudo nesrečo preživeli ujetniki, pod vršiškim prelazom v ‘vječnaju pamnjat’ zgradili leseno pravoslavno cerkvico z dvema značilnima rusko čebulasto zaključenima zvonikoma in ob njej pokopali umrle rojake. Za preživele ruske ujetnike, ki so po končani vojni ostali v Sloveniji in za tiste, ki so se jim kot begunci pridružili leta 1921 je ruska cerkvica postala delček domovine in ikona bogate ruske duhovnosti. Domačini so jo že ob koncu vojne sprejeli za svojo kot simbol v vojni vihri in trpljenju spletenih vezi med obema narodoma in zato leta vzorno skrbeli zanjo.. Ruska cerkvica je v časih po drugi svetovni vojni kot kulturni spomenik za mnoge verne ljudi postala skrita in varna božja pot, svetišče, kotiček za neopazno tiho in globoko molitev. Od leta po osamosvojitvi se ob njej vsako leto ob godu sv. Vladimira – zadnjo julijsko nedeljo pri njej na spominski slovesnosti srečujejo delegacije visokih slovenskih in ruskih državnih predstavnikov in cerkvenih dostojanstvenikov, ki je obenem priložnost za obnavljanje in utrjevanje medsebojnih vezi na področju kulture, gospodarstva in drugih oblikah sodelovanja vse do tkanja ekumenskih vezi med sestrskima krščanskima Cerkvama. Ruska cerkvica – kapelica pod Vršičem, posvečena Kijevskemu knezu sv. Vladmiru (960-1015) prvemu apostolu krščanstva med narodi Rusije, je z opominjanjem na strahote in nesmisel vojne v sto letih odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in poslanstvo tudi s tem, da mimoidočega vabi k spoštovanje življenja vsakega človeka in njegovega nezamenljivega dostojanstva.
Veliko vemo in čedalje več se zdi še neznanega. Še do predkratkim so bile zvezde božansko daleč, znanstvena fantastika pa že dolgo bujno cvete. Kaj to! Marsikaj fantastičnega je presežno uresničenega. Vozimo se po vesolju, astronavtka naše krvi jé slovensko potico in davni Jurij Slatkonja je naše krvi. Od znanstvenikov do filozofov, od izumiteljev do mistikov sega naša daljica. Pa knjige! Kakšno slavo znamo zapeti prvi slovenski knjigi in prav je tako. Na tihem se sicer kdo zmrduje, ker je ob abecedniku to katekizem, saj nas je v poznem srednjem veku svet že prekašal z viteškimi romani! Mi se moramo pa hvaliti z Biblijo. Z zgodbicami, ki jim ni verjeti. Arheologi zmorejo sicer kaj povedanega pripisati dejanskosti, kako gre vojska po suhem skozi morje, je pa čista pravljica. Ali pa nastanek sveta od ponedeljka do sobote, če se izrazimo po domače. Nedeljo kot počitek bi še sprejeli, toliko smisla za lenarjenje poznamo tudi mi. Kaj so pravzaprav svete knjige? Kako da se zaradi njih še danes lahko razvname boj? Upam, da mlademu rodu niso več predstavljene kot posledica neznanstvenega pogleda na svet in življenje. Nekaj časa je bilo tako. Dokler jih dojemamo le na površini, globljega uvida ne zaznamo. Zadošča nam literarno dojemanje sporočila; spretno oblikovana zgodba o začetku in nadaljevanjih. Taka in drugačna vera v to in ono, v božanska in polbožanska bitja, v pošasti sedmih glav in v volkodlake. Bajke, mitologija, tabuji. Vse to in še več. V jedru za sedmimi lupinami izkušenj, pa človek v svoji moči in nemoči in v nenehnem iskanju. Pravzaprav ustvarjalec z nabojem duhá. Iz veka v vek krvi gre tek, iz roda v rod duh išče pot, kot se izrazi Župančič. V Bibliji je rečeno, da se je Modrost igrala na krogu zemlje in da je njeno veselje biti s človeškimi otroki. Če to ni vredno premisleka! Od prve do zadnje strani vsake svete knjige, krščanske, hindujske, muslimanske …,je neizmerljivo bogastvo snovi za premislek in vzporednice z našim vekom, stoletjem in vsakdanjikom. Tako da lahko ostanemo kar skromni glede lastnega znanja. Mar ni nekdo že zdavnaj rekel: Samo to vem, da nič ne vem.
Seneka, rimski filozof iz 1. st. je v svojem življenju doživel številne pretresljive dogodke: bil je krivo obtožen zarote proti cesarju Kaliguli in za osem let izgnan na Korziko, zaradi napadov jetike naj bi bil velik del svojega življenja depresiven, poleg tega pa je bil učitelj in svetovalec zloglasnega cesarja Nerona, ki je naposled zaradi obtožbe zarotništva od njega zahteval samomor. Kljub temu je Seneka ohranil stoiško držo in dostojanstveno prenesel to zahtevo – po pričevanjih naj bi njegovi tovariši ob ukazu prebledeli in planili v jok, sam pa naj bi ostal miren in jih celo miril, naj se vendarle zberejo. Oštel jih je, ker niso ohranili mirnega duha in so s tem obrnili hrbet filozofiji, ki naj bi ji sledili v življenju. Stoiki so namreč verjeli, da nas zunanji dogodki ne smejo preveč pretresti in čustveno vznemirjati. Po eni strani namreč niso odvisni od nas, pač pa od sil, na katerih ne moremo vplivati, po drugi strani pa se zgodijo po nujnosti, ki vodi svet – vse se namreč zgodi, ker se mora tako zgoditi. Modrec je potemtakem tisti, ki prepozna to nujnost in jo tudi sprejema, to pa se kaže v njegovem pravilnem odnosu do pozitivnih in negativnih dogodkov v našem življenju: ne smemo pustiti, da bi nas vznemirili, nanje se ne smemo odzivati čustveno, saj imajo čustva negativen vpliv na nas: napadi besa, samopomilovanja, skrbi, zagrenjenosti, trme in drugih podobnih občutij nam nič ne pomagajo, saj same situacije ne spremenijo, kvečjemu poslabšajo jo lahko. Vsako pretiravanje v čustvih je slabo, ker človeka odvračajo od njegovega pravega bistva, ki pa je razum. Moder človek zato nikdar ne bo pretirano objokoval nesrečo, po drugi strani pa se tudi v dobrih časih ne bo preveč veselil, ampak vselej ohranjal umirjenega duha. Pri presoji dogodkov torej ne smemo upoštevati naših čustev, pač pa le razum. Da pa bi to lahko naredili, si moramo pomagati s filozofijo, ki nas uči tudi pravilnega pogleda na svet, predvsem pa pravilnega ravnanja. In prav filozofija je bila po Senekovih besedah tista, ki mu je rešila življenje in mu pomagala prebroditi vse težke trenutke. Ker je trdno verjel v stoiški nauk in ga tudi živel, je lahko mirno sprejel Neronov ukaz.
Veste, Alenka. »Človek mora v življenju imeti tudi srečo,« mi je nedavno dejal starejši gospod, ko sva v družbi njegovih vrstnikov sedela skupaj ob kosilu. V izrečenih besedah sem začutila globlji pomen. Prijazen gospod v mislih zagotovo ni imel vremena, saj res nismo imeli sreče z njim. Dež je namreč neusmiljeno padal ves dan. A naše družbe to ni motilo. Ljudje in kraji, ki smo jih skupaj spoznavali, so v bližnji in daljni preteklosti preživeli hujše grozote kot je bičanje dežnih kapelj. Nemara mi je gospod, pod vtisom brezimnih življenjskih zgodb, hotel povedati nekaj več ter v mislih ni imel srečke ali loterijskega listka. Slednja le redkokdaj kupim, zato je nesmiselno, da bi se pritoževala, da na tem področju nimam sreče. Prav tako ne verjamem v prerokovanje s kavne usedline in tudi ne načrtujem prihodnosti s pomočjo kart. Sivolasi gospod se večkrat prikrade v moje misli. Zaradi njega v zadnjem času pogosteje razmišljam o sreči, o svojem duševnem ugodju. Tri leta nazaj je moj duševni mir zelo močno načelo dejanje, na katerega sem v tistem trenutku reagirala, kakor sem. Zaradi diskretnosti o njem ne morem razpravljati na dolgo in široko. Povem lahko le to, da sem pri glavnih igralcih tega dejanja pogrešila njihovo empatijo. Boleča izkušnja me ni samo pretresla. V resnici bi jo lahko označila kot hudo nesrečo, v kateri sem izgubila skoraj vse tisto, kar sem ustvarila v treh desetletjih. A nečesa nisem izgubila: svoje srčnosti ter svoje zvezde sreče. Vse bolj in bolj se zavedam, da jo moram privezati na drug voz. Predolgo je, tako še vedno razmišljam zaradi prizadetosti, svetila na napačnem vozu. Pregovor pravi, da smo sami svoje sreče kovač. Že res, a tolči moramo tudi po pravem nakovalu. Voz na katerem sem kovala svojo srečo, in na katerem je še vedno privezana moja zvezda, je odpeljal v drugo smer. Vlečejo ga tiste zvezde, ki so privezane na sprednji strani voza. Žal mi je, da tisti, ki ga vlečejo, ne začutijo ali prepoznajo svetlobe, ki jo izžarevam. Da, imam srečo. Srečo, da sem spoznala, da mi ni potrebno v nedogled bingljati s sedanjega voza kot nebodigatreba privesek. Nihče me ni koval v zvezde, s svojo srčnostjo sem se sama privezala na voz. Zato se lahko tudi odvežem in privežem drugam. Z novim privezom se bo moje kolo sreče zavrtelo drugam, začrtalo novo pot ter začelo puščati nove sledi. Tudi stare, spominske ne bodo tako hitro zbledele, preveč jih je in njihov odtis preglobok. Da, imela sem srečo. Ostala mi je neprecenljiva izkušnja, predvsem pa pogum in odločnost. Bog vam daj srečo, dobri ljudje.
V nasprotju z našo kulturo, ki časti užitek in pravico do njegove čimprejšnje zadovoljitve, je bila ena najvišjih vrednot med starimi Grki preudarnost, to je premišljeno ravnanje na osnovi razumne presoje, nekaj, kar je pre-, torej skoz in skoz obvladano. Od njihovih najstarejših modrecev dalje je bil etični ideal, da razum prevlada, obvlada nagone in čustva, tako da je človek sposoben nadzorovati svoje vedenje tudi v neprijetnih, nepredvidljivih situacijah. »Obvladati je treba užitek,« je dejal eden od prvih sedmih modrih Kleobul. »Ničesar preveč« in »Ogibaj se užitku, ki rodi žalost,« je poudarjal atenski zakonodajalec Solon. »Kadar si jezen, ostani miren; tako jih bo bolj sram pred teboj, kot da bi se te bali,« je govoril Hilon. »Užitki so smrtni, kreposti nesmrtne,« je rekel Periander in opozarjal tudi na to, da »ko si srečen, bodi zmeren, ko si nesrečen, razumen.« Celo sofisti, ki so poudarjali, da je vsaka misel oziroma resnica relativna, saj je odvisno, s katere perspektive zre človek nanjo, se poudarjanju preudarnosti kot temeljne človekove etične drže niso odrekli. Govornik Antisten je povedal: »Tisti, ki gre nad bližnjega, da bi mu storil zlo, in se boji, da ne bi dosegel tega, kar želi storiti, (temveč) da se mu bo povrnilo to, česar ne želi, (je) zelo preudaren. Dokler se namreč boji, se obotavlja, čas med tem, ko se obotavlja, pa mu pogosto odvrne um od željá... Tisti, ki domneva, da bo bližnjim storil zlo, da pa (zla) ne bo doživel, ne razmišlja preudarno. Upi niso povsod dobra stvar. Taki upi so namreč številne spravili v nepopravljive nesreče; kar so predvidevali, da bodo storili bližnjim, so očitno utrpeli sami. Preudarnosti moža ne moremo presojati bolj pravilno po čem drugem, kakor (po tem, da) tisti, ki prepreči trenutne užitke srca, sam sebi vlada in je bil zmožen premagati samega sebe. Tisti pa, ki želi nemudoma ugoditi duši, namesto boljših stvari želi slabše.«
Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvarih, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod jè. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha. Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 58–60.
Je čas dela, je čas počitka, je čas žalosti, je čas veselja. Vse to je del življenja. Čas počitnic in dopustov naj bi bil čas, ko se človek umiri od nenehnega hitenja, ki je del vsakdana v svetu, kjer veliko govorimo o napredku, tehnološkem razvoju, človekoljubnosti, človeku in podobno. Lepo in dobro je, da si naberemo novih moči za spopadanje z vsakdanjimi izzivi, ki jih prinaša življenje. Ob vsem prijetnem pa ne bi bilo dobro, da bi bežali od realnosti življenja. Življenje ni samo to, kar vidimo okoli sebe, življenje so tudi težji trenutki v našem življenju. Dobro je, da lahko te težave rešujemo. Ko pride bolezen, gremo lahko bolnišnico, ko potrebujemo izobrazbo, gremo v šolo, in še bi lahko naštevali. Vse je vsaj približno urejeno, da bi lahko bili veseli in zadovoljni. Tisto najnujnejše, kar potrebujemo za življenje, imamo na dosegu roke. V ta naš urejeni svet vsake toliko časa pridejo podobe ljudi po svetu, ki morajo za svoje preživetje, in človeka vredno življenje, storiti veliko več. Vsak človek ima pravico do človeka vrednega življenja. Ne sme nam biti vseeno, ko slišimo, da po svetu umirajo otroci, ker jih mame ne morejo pravočasno pripeljati k zdravniku. Včasih je pot do bolnišnice dolga tudi do 100 in več kilometrov. Pred leti mi je zdravnik v Malaviju pripovedoval o majhnih otrocih, starih do tri leta, ki umirajo zaradi malarije. In kot človek iz razvitega dela sveta sem ga vprašal, zakaj mama ne nese otroka k zdravniku. Odgovor je bil enostaven. Pot je dolga nekaj deset kilometrov. Mama in otrok sta podhranjena in ne bi zmogla te poti, ni pa nobenega prevoznega sredstva. In tako najmanjši otroci umirajo zaradi bolezni, ki je ozdravljiva, če bi lahko pravočasno prišli k zdravniku. Ali otroci, ki ne gredo v šolo, ker je šola oddaljena vsaj 20 km. Poti ne zmorejo narediti, ker so lačni. In tako imamo ob vsem govorjenju o človekovih pravicah, pravicah otrok in še o kakšnih pravicah, po svetu ljudi, ki so pozabljeni in odrinjeni na rob življenja. To so krivice, ki vpijejo in pridejo tudi do nas. Ali lahko kaj storimo? Ob tem se spomnim Jezusovih besed o človeku, ki je šel prosit svojega prijatelja, naj mu pomaga, ker so k njemu prišli popotniki. In prijatelj je vstal zaradi nadležnosti in mu dal, kar je potreboval. Ne vzemimo trpljenja ljudi, ki preko medijev prihaja v naše domove, samo kot nadlegovanje. Vse stiske ljudi, o katerih slišimo, o katerih lahko beremo v časopisih, ki jih lahko vidimo na televiziji, naj nas zganejo in spodbudijo, da bomo znali biti usmiljeni, razumevajoči. Zavest, da lahko s svojim darom pomagam reševati življenje otrok, mater, očetov, nas naj napolni z veseljem in radostjo. Ne besede, dejanja spreminjajo svet.
Štirinajst let sem preživel v Afriki. Spoznaval sem, kako so domačini (kot animisti) prepričani o Velikem Duhu, ki se nam razodeva v bujnem življenju narave. "KJE JE BOG?" sem vprašal starca, s katerim sem se srečal sredi narave, kjer naju je obdajala visoka trava, ko sva poslušala šum penečih se slapov in naju je grelo toplo sonce, ki je dajalo življenje svetu okrog naju. Moram reči, da sem pričakoval odgovor, ki bi bil čisto "krščanski": Bog je nad nami, zgoraj. Toda on je brez odlašanja odgovoril v svojem jeziku bemba: "Lesa panši", Bog je tu doli, na zemlji. Slap je šumel, trave so se pregibale v vetru, nad nama je letela velika ptica, ki se je spustila z visoke pečine. Razumel sem ga. Bog je tu, med nami. On je vir vsega življenja in daje to življenje vsemu, kar biva, pripravlja nam hrano in je povsod z nami....Ni nekje daleč od nas. Molčala sva. Vsak v svojih mislih. Oba v zavesti božje bližine. Molče sva nadaljevala pot. Prišla sva prav do slapov, do kraja, ki je kakor veliko naravno svetišče, svet kraj za pleme Bemba, kakor tempelj sredi narave, v katerem so prisotni Bog in duhovi prednikov. Obstala sva ob visoki pečini in globokem breznu. Šumenje je bilo glasno, voda se je penila, hlapi so se dvigali in v soncu spletali mavrico barv nad globoko kotanjo. Starec se je zazrl vame: "Jih slišiš?" - "Kaj naj slišim?" - "Slišiš duhove?". "Da, sem odgovoril, ne da bi pomislil. In res: kakor da je narava oživela. Tako lahko je bilo verjeti, da je vse okrog naju polno skrivnostnih duhov, ki razodevajo svojo bližino v zvoku in barvah in skrivnostih, ki naju obdajajo. Šele tedaj sem se prav zavedel, da stojim na kraju, ki je bil svet tolikim rodovom plemena Bemba, kakor sta bila Izraelcem sveta gora Sinaj in tempelj. Spomnil sem se na grm, ki je gorel in ni izgorel, ko se je vanj zazrl Mojzes:"Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja." Še sva molčala. V molku se mi je razodevala skrivnost tistih, ki so tu verovali v Boga na zemlji, v tistih davnih časih, ko še niso slišali za blagovest, da se je Bog učlovečil in prebival na zemlji - Bog na zemlji, Lesa panši. Bog se jim je razodeval v skrivnostih narave, v čudovitih oblikah življenja, zvokov in barv. Na mnogotere načine se je Bog razodeval različnim kulturam. Hvala ti, starec, za nova spoznanja! Nisi daleč od božjega razodetja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kje je sedaj moj otrok? Ta skrb spreletava starše od jutranjega odhoda v službo, do vrnitve domov. Še posebej močno pa v času šolskih počitnic, ko otroci niso spravljeni v varnem zavetju šolskih zidov. Ali si je otrok, ki je večji del poletja sam doma, pripravil zajtrk, ali je izključil štedilnik, ali se je s kolesom podal na nevarno cesto, ali pa ure in ure sedi pred računalnikom, golta čips in se naliva s sokovi in Coca Colo. Za konec tedna, ko so starši doma, pa strah, kje je njihov otrok, nadomesti vprašanje, kako je mojemu otroku, kako se počuti? Kaj naj mu še nudim, da se ne bo dolgočasil? Kajti želim, da ima moj otrok lepe počitnice. Papež Frančišek, ki ne neha presenečati, v apostolski spodbudi Amoris Letitia, Radost ljubezni, te tako samoumevne skrbi in vprašanja staršev relativizira. Starše želi spomniti, da obstaja še eno, bolj usodno in bolj temeljno vprašanje, in sicer: Kje je duša mojega otroka? Kdo bi morda pomislil, da papež opozarja starše, naj njihovi otroci med počitnicami ne zanemarjajo jutranje molitve. Toda papež na tem mestu ne govori o jutranji molitvi, temveč o dialogu z otrokovo dušo, in se sprašuje, ali starši to res želijo. Pot do otrokove duše je namreč zaradi okornosti otrokovih besed, s katerimi opisuje svoj notranji svet čustev, doživetij in misli, zelo nepregledna, dolga in naporna. Veliko laže je otroka nadzirati in ga po telefonu nadlegovati, da nam pove, kje je in kaj dela. Vendar naj ne gre najprej za kontrolo nad prostori, kjer se otrok giblje, dodaja papež. Svoje starševske predanosti otrokom naj ne izkazujemo samo s tem, da zanje služimo denar in jim nudimo, kar potrebujejo. Papež govori o času, ko smo z otrokom. Resnična vzgoja se po papeževem prepričanju začne, ko starši dajo svojemu otroku priložnost, da jim sproti skomunicira oz. posreduje svoj notranji svet. Iskanje stika z otrokovo dušo je najzahtevnejša od vseh starševskih nalog, nikoli v celoti časovno in prostorsko določljiva. Od staršev terja napor, askezo, samozatajevanje, pravi papež. Šele potem, ko starši vedo, kje je duša njihovega otroka, naj poskrbijo tudi za vzgojo volje in delovnih navad, za sposobnost odložitve zadovoljitve želja in jih pridobijo za vrednote, iz katerih tudi sami živijo.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nemški filozof religije in teolog Romano Guardini razmišlja o srečanju kot o nečem, kar nam je dano, podarjeno. To na čudovit in edinstven način opiše slovenska beseda »srečanje«, katere koren je beseda »sreča«. Zame je sreča, da sem te srečal. Dejstvo, da sem te srečal, me je osrečilo. Toda tega, da sem te srečal, nisem proizvedel sam. V srečanju se razodeva nekaj presežnega, nekaj, kar presega moje načrte in zmožnosti. Zgodi se kot dar. Najlepša srečanja se zgodijo nepričakovano. Srečanje je običajno dano tistim, ki ga zavestno ne iščejo. In obratno, tisti, ki si za srečanje zelo prizadevajo in ga celo načrtujejo, ostanejo običajno praznih rok. Guardini dalje pravi, da obstaja presežna sila, ki srečanje vodi in ga končno povzroči. Zato v nas pristno srečanje vzbudi občutek nezasluženosti, zahvale ali vsaj začudenja, da se je zgodilo nekaj, na kar nisem mogel v celoti vplivati. Spričo te presežne resničnosti se vsako naše prizadevanje, da bi srečanje povzročili ali dosegli s svojimi močmi, izkaže za borno in nespametno. Toda srečanje ni samo spontanost in prepuščanje navdihu, temveč predpostavlja tudi delo in vztrajnost. Tako za prijateljstvo kot za ljubezen si je treba prizadevati in se truditi. Res je, da je bilo tisto prvo srečanje dveh prijateljev ali zakoncev podarjeno, a zdaj je potrebno to srečanje negovati tudi sredi vsakdanjih obveznostih in v obdobjih suhote. Za celoto srečanja je potrebno oboje, spontanost, igrivost, odprtost duha, a tudi delo, prizadevanje in zvestoba. Srečanja so nam podarjena, od nas pa je odvisno, kaj bomo iz njih naredili. Zadnja lastnost srečanja se po Guardiniju skriva v težje razumljivih svetopisemskih besedah: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25). Bolj preprosto bi lahko rekli, da je pristnega srečanja deležen tisti, ki bo tvegal in izstopil iz cone lastnega udobja; ki bo nekaj žrtvoval in pozabil nase. Šele takrat bo našel sebe. Če pa sebično vztrajam pri sebi in iščem samo lastno korist, bom življenje v vsej njegovi pestrosti izgubil. Šlo bo mimo mene. Srečanje torej nujno predpostavlja nekakšno izgubo sebe ali žrtev. Gre za to, da izstopim iz sebe in za nekaj ali za nekoga izgorim, se razdajam. Toda prav v tej žrtvi ali izgubi se mi bo razodela sreča: postal bom to, kar v resnici sem.
Mark Avrelij je bil rimski cesar iz 2. stoletja, ki se je precej posvečal filozofiji in v njej iskal napotila k duševnemu miru. V prostem času je svoja premišljevanja tudi zapisal in tako obnavljal stoiško misel, ki ga je v filozofiji najbolj pritegnila. Naslov njegovega dnevnika so prevajali različno, na primer kot »Samemu sebi,« »Misli o samem sebi,« »Opazovanja samega sebe,« ali kar preprosto »Premišljevanja,« po mnenju klasičnega filologa Kajetana Gantarja pa je morda najboljši približek »Pota do samega sebe«. Avrelijevi zapiski namreč ponazarjajo »dolgo, težavno in naporno pot, ki jo je antični človek prehodil, ko je prodiral v svoj notranji svet.« Prav to raziskovanje svoje lastne duše je ena izmed glavnih tem Avrelijevih premišljevanj. Na nekem mestu tako ugotavlja, da si ljudje navadno iščejo oddiha na podeželju, na morju ali v gorah, in mislijo, da jih bosta tam prevzela trajni mir in spokojnost. »Tudi ti imaš večkrat podobne želje,« okara bralca in mu takoj nato pove, da so takšne želje povsem nespametne, saj se vendar lahko človek vsako uro in ob vsaki priložnosti umakne v samega sebe. Prav v duši po njegovem mnenju najdemo najtišje in najbolj mirno zavetje pred svetom in tegobami. Avrelij se zato v zapiskih opominja, naj vselej misli na to, da se bo umaknil na »tiho pristavico, ki jo nosi v sebi«. Da pa bi lahko ohranili ta duševni mir, se moramo karseda pogosto zapirati vase, premišljevati o nas samih in slediti razumu. Kajti prav razum v nas je po njegovem mnenju »nezmagljiv, kadar se umakne vase in je zadovoljen s tem, da ne stori nič, česar noče.« Če duša ne služi strastem, pač pa sledi razumu, bo podobna trdnjavi in bo najmočnejše oporišče, kamor se človek lahko zateče. Zato Mark Avrelij večkrat naroča: »Poglabljaj se v svojo dušo, v dušo sveta in v dušo bližnjega!« Ko raziskujemo same sebe, namreč odkrivamo, kako naj živimo, kaj je pravično, kaj je smisel našega delovanja. Dalje moramo o celotnem svetu premišljevati zato, da ne pozabimo, da smo le del večje celote, o bližnjem pa z namenom, da bi se stalno zavedali, da smo si kot ljudje v sorodu. »Vase grebi!« naroča Avrelij, »V sebi imaš vir dobrega. In če boš neprestano kôpal, bo tudi ta neprestano žuborel.«
Spoštovani, kot teologa me skoraj vsi vedno vprašajo isto vprašanje: »Zakaj Bog dopušča zlo in trpljenje?« Naj skušam na kratko odgovoriti s primerom. Zamislimo si, da smo kot priča nehote videli krut dogodek, ki se je zares zgodil v neki puščavi, kjer živijo beduini s svojimi družinami. Ljubeči oče drži v rokah svojega otroka in mu pravkar z mečem odseka roko, medtem ko se otrok krči v bolečinah in krikih. Jaz bi kot nemi opazovalec tega očeta obsodil, kako more biti tako zloben? Šele nekaj minut za tem, ko bi zvedel, da je njegovega otroka pičila kača, čigar strup bi za vedno vzel življenje njegovemu dragemu ljubljenčku, bi razumel, da je oče to storil zato, da sinu reši življenje. Priznam, da bi me, preden bi zvedel, kaj se je zgodilo, takšno očetovo dejanje pretreslo. Do očeta bi čutil velik odpor, jezo, nezaupanje in sovraštvo. Tako kot to včasih čutim v odnosu do Boga. Mnogokrat se sprašujem, kako to, da Bog, ki je ljubeč in vsemogočen Oče, dopušča zlo in trpljenje? Priznam, da bi lažje razumel, zakaj Bog na tak način postopa, če bi vnaprej videl v zakulisje. To je tako, kot če opazujem tapiserijo z njene hrbtne strani. Mnoge prekrižane niti se mi zdijo preveč zavozlane in prepletene, zato v njih ne vidim nobenega smisla, lepote, niti podobe. Če pa pogledam tapiserijo z njene prave strani, pa zagledam občudovanja vredno in smiselno urejeno umetnino. Prava stran me čaka šele potem, v večnosti. Takrat mi bo postalo vse, česar zdaj ne razumem, vidno in jasno. Angleški mislec G. K. Chesterton je zapisal, kako zanimivo je, da nam dajejo Božje zagonetke večje zadovoljstvo kot naše človeške rešitve. Um (intelekt) namreč ve, da Bog obstaja, razum (ratio) pa se o Bogu sprašuje. Jaz rad naglasim, da malo filozofije naredi iz človeka ateista, veliko filozofije pa naredi iz človeka vernika. Zato je prav, da se sprašujemo tudi o trpljenju in zlu v svetu. Ateisti bodo morda zmajevali z glavo in trdili, da zaradi tega krščanskega Boga ne morejo izbrati za svojega. V resnici pa se je ravno na križu za trenutek zazdelo, kot da se je celo sam Kristus sredi trpljenja omajal v veri in postal dozdevni ateist, ko je vzkliknil: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Zato lahko edino krščanski Bog razume različno misleče in jih ne obsoja.
Pred nekaj dnevi sem srečala mojo znanko in prijateljico. Zelo se mi je mudilo, a ona me je prosila, če ji malo prisluhnem. Nekaj je na njej bilo drugačno – od nje je prihajala neverjetna svetloba, lahko rečem tudi svetla energija, zato sem se ustavila in usedla. Znanka je kar stoje začela pripovedovati: Veš, bila sem na duhovnih vajah! Mati dveh otrok, izobražena, na visokem položaju v službi, je stala vsa svetla pred menoj in mi pripovedovala, da je bila na duhovnih vajah! Ne nekje na eksotičnem otoku, ali v znanem mestu, najbolj slavnem hotelu, niti v najdražjih trgovinah, ona je bila na duhovnih vajah. Ni mi bilo niti potrebno vprašati kako ji je bilo, saj je kar spregovorila. Ni govorila od duhovnem voditelju, niti o duhovnem bogastvu, ampak preprosto o svoji sreči, da je zmogla dovolj moči in odšla v svet tišine, da bi se srečala s seboj in z Njim, v katerega verjame – z Bogom. Ostrmela sem. Žena, mati, si je vzela štiri dni za tišino, molitev in branje božje besede – in prišla nazaj ne samo polna svetlobe, ampak tudi polna globokih duhovnih spoznanj, ki jih je iztresla pred mene na mizo kot polno košarico dragocenih biserov. Povedala je, kako je zadnji dan imela gorečo željo iti po ulicah in ljudem govoriti – veste spoznala sem, da Bog ni Bog, ki kaznuje in samo gleda kdaj nas zaloti v kakšnem grehu, ampak da je Bog veliko toplo srce, ki nas ljubi in čaka , da bi nam razodel svojo zaljubljenost. Ni tega naredila, prišla pa je domov n s svojim navdušenjem ogrela svojo družino , vse nas, znance in prijatelje. Rekla je, da edino kar se boji, da bo ta svetloba v njen prekmalu ugasnila in bo sivina vsakdanjosti spet potrkala na njeno srce. Zato se veseli vsakega trenutka, ko v njej še sveti ta sij božje milosti. Ko je odšla, tako topla in svetla, sem ostala brez besed. Srce mi je gorelo. Še se dogajajo čudeži med čisto navadnimi duhovnimi vajami! Kako enkratno je zato, če zbereš pogum in sestopiš z vsakdanje poti življenja v tihi prostor, kjer slišiš Božji šepet in se dotakneš skrivnosti božjega srca! Sredi hrupa, medijev, interneta in želje po nepozabnih počitnicah, nekdo doživi noro izkušnjo Boga v tišini duhovnih vaj! To je dokaz, da Bog stanuje tudi danes med nami bližje kot si mislimo. Ljudje smo lahko zelo različni, na različnih poteh, različnih društvenih lestvicah, različni tudi v cerkvenih krogih in hierarhiji. Različni, v društvu, ki smo ga mi sami ustvarili. Bog je pa enak do vseh. S svojo milostjo lahko razsvetli isti dan enako enega škofa ali papeža in eno pogumno ženo, ki si je vzela dopust za dneve tišine in miru. Bog lahko navduši in se razodene vsakemu, ki ga iskreno išče. In ko spoznamo da smo pred njim enaki, da smo vsi enako ljubljeni in sprejeti, potem gremo lahko v vsakodnevno sivino življenja tako svetli in topli kot moja znanka. Ki to svetlobo in lepoto duhovnega spoznanja prenaša na vse okrog sebe. Pa če jim govori o svojih duhovnih vajah ali ne. Enostavno, po njej je prisoten Bog med nami.
V teh poletnih dneh je za vse nas, ki se zgodaj prebujamo, jutro nekaj posebnega. Prvo, kar ob svežini odprtega okna zaslišim, je ptičje petje. Nikjer še ni hrupa avtomobilov, je pa že rahla svetloba, ki me vabi v nov dan. V mestu je težko prisluhniti pticam, a v tišini poletnega jutra preštevam različne glasove in kaj hitro pozabim, da bo vse skupaj kmalu preglasil zgodnji vlak in hrup motorjev. Nič kaj se mi ne mudi v nov dan. Človek bi kar nadaljeval s sanjami in se prepustil temu žvrgolenju in rahli svetlobi, ki osvetljuje prav toliko, da vabi domišljijo na svojo pot. Te sanje so res krhke in jih lahko vsak hrup prežene. Kljub tej krhkosti se v njih prepleta vse, česar se tisti dan veselim, in prav tako to, česar se bojim. A v teh budnih sanjah, prepletenimi s ptičjim petjem in poigravanjem pravkar rojene svetlobe, je tako tisto težko kot tisto veselo nekaj, kar močno vabi v življenje. Čeprav bi človek kar ostal v zavetju teh budnih sanj, je porajajoče jutro močnejše in prej ali slej začnem z novim delovnim dnem. Včasih si očitam, da preveč hitim, da bi si lahko privoščil malo več tega jutranjega miru in neprizadeto opazoval življenje, se prepustil svežini jutra in se naužil prijetne samote. Ko sem se zadnjič zalotil pri teh mislih, me je presunil otroški jok, ki je prihajal iz bližnjega stanovanja. Saj je nekdo hitro potolažil otroka, a jutranji mir je šel hitro po gobe. Lahko bi se jezil, ker je otroški jok zmotil to moje jutranje sanjarjenje. K sreči pa sem se zavedal, da ni le otrok, ki prebuja svoje starše, ampak je veliko ljudi, ki me danes čaka in upa, da jim bom vsaj toliko prisluhnil, kot sem pticam, in se jih veselil, kot se jutranje svetlobe. Otroški jok me ni prebudil, prebudile so me ptice. Otroški jok mi je pokazal, zakaj se prebujam vedno znova v nov dan. Kakor ptice ne morejo, da ne bi pele, tako mati ne more, da ne bi prisluhnila svojemu otroku in ga potolažila. Prav tako človek ne more mimo drugega, ki ga potrebuje, če hoče res biti človek. Želim sebi in vsem vam, drage poslušalke, poslušalci, da bi se prepustili čudovitim sanjam, ki nam jih čara to jutro, in bi v njih slišali glas naših bližnjih, ki nas tudi danes potrebujejo. Če ne vidim ali slišim te prošnje svojih bližnjih, lahko podarim vsaj prijazen pogled prvemu, ki ga srečam, in sanje boljšega sveta se bodo nadaljevale vsem na očeh.
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pesnik, ki mu smemo že naprtiti status starejše generacije, je svojo domislico takole upesnil: Kaj napravi deklica, da postane babica? Malo počaka. Biti babica je posebna čast. Uživa naklonjenost. Ob strožjih starših zna vnuke zdravo pocrkljati. Tudi oni se radi zavzamejo zanjo. Pustite babici žeti ajdo, piše Voranc, mogoče jo žanje »ta zadnjo bart.« Po babico bi šli na kraj sveta, da bi nas varovala. Po deda tudi. Znan mi je pretresljiv primer: Babica se zdravi v bolnišnici. Noč in dan ima glavo ovito z ruto, nerodno ji je zaradi gole glave. Tujka je. Bolj kot s kakim jezikom se sporazumeva s svetlobo svojega obličja. Vse ure molči, le prikimava ali pa se blago nasmiha. Ko prihaja soprog, se pogovarjata zelo po tihem. A kar je najbolj milo, je to, da vsak večer po telefonu pripoveduje pravljico malemu vnuku. Iz bele Ljubljane nekam na hladni švedski sever. Glasovi so utišani, nekakšno valovanje pa izdaja ritem šepetanja. Govori najmanj po pol ure. Ta čas pač neka firma neprizadeto odšteva sekunde in piše zajeten račun, saj nima srca. Ko babica ugasne mobitel, si glavo pokrije še z rjuho. Pod njo mogoče joka, mogoče moli. Tudi to bi bilo mogoče, da je tistikrat pripovedovala pravljico ta zadnjo bart. Veliko govorimo o medgeneracijskem sodelovanju. Kako čudno smo podivjali v plevelno rast, da se moramo znova učiti medrodovnega življenja. Stari starši so dandanes zaklad, a najbolj zato, ker jih njihovi otroci lahko porabijo za varovanje. Zaupajo jim, da so pri njih otroci v najboljših rokah. Ko se je domiselnemu prvošolcu pouk končal nepričakovano zgodaj, se je »šel varovat« kar k sosedovi babici, je kasneje razložil svojim staršem. Kaj jim je povedal ded, se vedo spominjati mnogi znani ljudje. Na čigavih kolenih so jezdili konjička, za katero krilo so se skrili pred neznancem. Ne poznam primerov, da bi bili kdaj nekoč osiroteli otroci sprejeti v takó imenovano sirotišnico, če so imeli koga od sorodnikov. Danes za pomoči potrebne otroke skrbijo današnje institucije. Mi je pa nekoč z družinskim trpljenjem tepeni učenec dejal, da bo naredil vse, samo da njegovim otrokom ne bo treba skozi kake ustanove.
Kolega mi je pripovedoval o znanki, ki se je vrnila iz obiska ZDA. Rad je prisluhnil njenim vtisom s potovanja, najbolj pa ga je ganila pripoved o dveh prijateljih, zakoncih, od katerih ima vsak svojega psihiatra. Ne zato, ker bi bila psihiatrična bolnika, ampak preprosto zato, ker imata občasno zakonske težave – kot pač prihajajo povsod, kjer ljudje živijo skupaj – in čutita potrebo, da bi se o tem z nekom pogovarjala. Med svojimi prijatelji pa nimata nikogar, ki bi ju bil pripravljen poslušati. Med ljudmi, ki jih poznata, ni nikogar, ki bi še bil pripravljen poslušati druge. Nič drugega ne potrebujeta – samo nekoga, ki bi ju poslušal. Zamislila sem se nad to pripovedjo. Koliko laže bi nam bilo, če bi znali drug drugemu prisluhniti, če bi lahko drug drugemu čisto preprosto spregovorili o tem, kaj nas teži, česa se veselimo, kaj nam v življenju nekaj pomeni. Za takšno poslušanje niso potrebni strokovnjaki, psihiatri in psihologi, ampak ljudje, ki so pripravljeni, da sami utihnejo in pustijo govoriti drugega ter mu pri tem pazljivo prisluhnejo. Ob tem se spomnim na preprosto deklico Momo, ki je to znala. Michael Ende je o njej napisal takole: »Momo je znala poslušati tako, da so neumneže brž obšle zelo pametne misli. Pa ne zato, ker bi ona kaj takega rekla ali vprašala, kar bi drugega spametovalo, ne, samo sedela je in kratko in malo poslušala kar se da pazljivo in z velikim zanimanjem. Pri tem je gledala v sogovornika s svojimi velikimi in temnimi očmi in prizadeti je začutil, kako so se mu nenadoma porodile misli, ki jih ni nikoli slutil, da tičijo v njem.« Tako naj bi prisluhnili drug drugemu v naših družinah, na delovnih mestih, v šoli – povsod tam, kjer se srečujemo. In v našem življenju bi bilo potem verjetno več sonca.
Neveljaven email naslov