Zgodovinar FRAN ZWITTER se je rodil na današnji dan leta 1905 v Beli Cerkvi. Doktoriral je v Ljubljani leta 1929 in se nato izpopolnjeval v Parizu. Zavzemal se je za povezovanje zgodovinopisja s sociologijo in ekonomijo, vpeljal je vanj sociološko-statistično metodo, hkrati pa se je usmeril v raziskovanje zgodovine novega veka, jugoslovanske in slovenske ter zgodovine habsburške monarhije. Ob izbruhu druge svetovne vojne je postal predsednik komisije za mejna vprašanja pri izvršilnem odboru Osvobodilne fronte, po konfinaciji v Apricu v Italiji pa je leta 1944 prevzel vodenje znanstvenega inštituta pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta na Rogu.
Po vojni je bil redni profesor za občo zgodovino novega veka na filozofski fakulteti v Ljubljani, v letih od 1952 do 54 rektor ljubljanske univerze, leta 1958 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejel pa je tudi častni doktorat univerze v Ljubljani. V svojih knjigah in študijah je Fran Zwitter vztrajno opozarjal na socialne korenine zgodovinskih tokov ter pokazal izjemen občutek za analizo in sintezo. Z angažiranim odnosom do sodobnosti in prepričanjem, da ni prihodnosti brez poznavanja zgodovine, je vplival na generacije slovenskih zgodovinarjev.
—–
Manj znano je, da Ljubljana ni bila edino slovensko mesto s trolejbusnim prometom. Okroglega pol stoletja prej je namreč v Piranu začel voziti trolejbus, nekaj let pozneje pa ga je zamenjal tramvaj. Ker je nova ozkotirna železniška proga med Trstom in Porečem obšla Piran, so se občinski možje odločili za “breztirnični tramvaj”, kot so sprva imenovali trolejbus. Kupili so tri vozila, v vsakem pa se je lahko peljalo petindvajset potnikov.
Na današnji dan leta 1909 je bila trolejbusna proga izročena javnemu prometu. Potekala je od Tartinijevega trga v Piranu po cesti ob pristanišču, mimo ladjedelnice in naprej v Portorož ter do obalne železnice. Ta trolejbusna proga je bila prvi takšen poskus pri nas ter hkrati prvi na Balkanu; prvi trolejbusi so sicer začeli voziti že leta 1901v Dresdnu v Nemčiji. Trolejbusna povezava med Piranom in Lucijo je delovala dve leti, leta 1912 pa so to nalogo prevzeli tramvaji.
—–
12. soška ofenziva oktobra leta 1917 je bila ena najbolj uspelih prebojnih akcij v prvi svetovni vojni, ob 11. soški ofenzivi pa tudi največji vojaški spopad na slovenskih tleh. 12. ofenziva je bila posledica dotedanjih italijanskih ofenziv, ki so močno oslabile avstro-ogrsko armado. Ta je zaprosila za pomoč zaveznico Nemčijo in skupaj sta poslali na fronto nove čete, opremo in strelivo. Med drugim so pripeljali 1,500.000 granat, 2.000 kilometrov zažigalnih vrvic, 230.000 jeklenih čelad, 50.000 parov derez, 200 vagonov sanitetnega materiala in zdravil ter veliko klavne živine, konj, hrane in krme.
12. ofenziva se je začela na današnji dan pred sto leti. S hitrim avstrijsko-nemškim prodorom so ob podpori plinskih in topniških napadov že prvi dan zasedli Kobarid; pozneje so to akcijo imenovali »čudež pri Kobaridu«. Italijanski odpor je bil strt na Matajurju, napadalci pa so naglo napredovali po dolini reke Nadiže vse do Piave. Ta bitka sodi med največje v visokogorskem svetu v vojaški zgodovini. 29 mesecev trajajoči boji ob reki Soči so v dvanajstih ofenzivah zahtevali okoli 187.000 življenj, ranjenih oziroma zastrupljenih je bilo skoraj 700.000 ljudi, izginulih ali ujetih pa več kot 524.000.
Na soški fronti so se bojevali tudi slovenski fantje. Avstro-ogrsko poveljstvo je postopno poslalo tja tudi vse polke, ki so sodili v vojaško območje III. korpusa s sedežem v Gradcu. V njih je bilo od 50 do 82 odstotkov slovenskih fantov in mož. Natančnih podatkov o naših padlih na soški fronti ni, domnevajo pa, da je na vseh bojiščih prve svetovne vojne umrlo približno 35.000 Slovencev