Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Anton Medved, Anton Vovk, Boris Kralj

V obdobju najintenzivnejšega pokristjanjevanja v 8. stoletju in poznejšega utrjevanja nove vere so nastajali zapisi molitev in drugi obrazci, ki so jih potrebovali tuji misijonarji za delo med Slovenci. Najstarejši ohranjeni zapis je s konca 9. stoletja in obsega tudi prepise treh slovenskih besedil s konca 8. ali začetka 9. stoletja. Našli so ga v bavarskem mestu Freising, po slovensko Brižin. Ker gre za najstarejše ohranjene zapise v latinici, ne le v slovenščini, marveč  v katerem koli izmed slovanskih jezikov, zaslužijo oznako »spomenik« in so brez dvoma neprecenljiv dokument tudi v evropskem merilu.

Prvič so jih objavili leta 1807. Brižinski spomeniki, napisani na pergamentnih listih v karolinški minuskuli in danes težko razumljivi »predslovenščini«, so tri slovenska besedila v svežnju latinskih listin. Prvo in tretje vsebujeta obrazec splošne spovedi in pouk za življenje brez grehov, drugo besedilo pa je spodbuda k spovedi in pokori. Brižinske spomenike hranijo v državni knjižnici v Műnchnu.

—–

Pesnik ANTON MEDVED se je v mladosti pod različnimi vplivi posvečal pripovednemu in refleksivnemu pesništvu; zlasti je skušal izraziti svoje razdvojeno življenje. Kot dramatik si je prizadeval napisati zgodovinsko dramo. Pod Shakespearjevim in Schillerjevim vplivom je zasnoval klasicistične tragedije v verzih “Viljem Ostrovrhar”, “Kacijanar” ter “Za pravdo in srce”. V poznejših proznih realističnih igrah – tudi komedijah – je obravnaval družinsko in gospodarsko življenje meščanstva. Njegovi igri “Stari in mladi” ter “Črnošolec” sta zgled dobre ljudske igre. Pesnik in dramatik Anton Medved se je rodil na današnji dan pred 150-imi leti v Kamniku.

—–

Nadškof   ANTON  VOVK   je leta 1923 v Ljubljani končal študij teologije in sprva služboval v Metliki in v Tržiču, leta 1940 pa je postal ljubljanski stolni kanonik. Med drugo svetovno vojno je bil med drugim predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem in ravnatelj semenišča, po koncu vojne pa je postal ljubljanski pomožni škof, nato rezidencialni in leta 1961 ljubljanski nadškof. Čeprav je imel precej težav, si je prizadeval za ureditev odnosov med katoliško cerkvijo in novo državo; leta 1952 so ga neznanci med potovanjem z vlakom v Novo mesto celo polili z bencinom in zažgali; bil je hudo poškodovan.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je upravljal tudi slovenski del reške in nekaj časa  slovenski del tržaške škofije. Leta 1960 mu je ljubljanska teološka fakulteta podelila častni doktorat, škofijski postopek za beatifikacijo pa so začeli leta 1999. Anton Vovk se je rodil na današnji dan leta 1900 v Vrbi na Gorenjskem.

—–

Gledališki in filmski igralec  BORIS  KRALJ  je leta 1952 debitiral v   ljubljanski Drami in v njej igral trideset let. Od pustolovsko radoživih in trpko zasanjanih mladostnih junakov je prešel h karakternim vlogam klasičnega in sodobnega repertoarja ter ustvaril vrsto polnokrvnih ljudskih likov, pa tudi razkrojenih sodobnih antijunakov. V filmu se je uveljavil v »Dolini miru« ter z naslovno vlogo v prvem slovenskem barvnem filmu “Amandus” leta 1966. Boris Kralj je izdal tudi pesniško zbirko »Poslavljanja« ter knjigo »Štirje letni časi«,  že kot študent pa je sodeloval pri Radiu Ljubljana kot recitator in interpret številnih vlog ter postal eden najpomembnejših radijskih igralcev svojega obdobja. Boris Kralj je leta 1990 dobil Borštnikov prstan. Rodil se je na današnji dan pred 90-imi leti v Cerknici.