Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

France Adamič (1911-2004) in razvoj slovenskega kmetijstva, za slovenščino v uradih in na sodiščih, ena najlepših stvaritev secesijske mostne arhitekture v Evropi, umetnik odlikovan z redom Avstralije

Narodni buditelj Anton Svetina se je rodil leta 1849 v Beli pri Železni Kapli. Najprej je bil učitelj, po diplomi na graški pravni fakulteti pa notar v različnih, predvsem koroških krajih. Uradne listine je dosledno sestavljal v slovenščini, čeprav je bila v uradih in na sodiščih uradni jezik nemščina. V vseh krajih, v katerih je služboval, se je uveljavil tudi v javnem življenju; med drugim je bil župan Gornjega Grada. Nekatere koroške občine so Antona Svetino zaradi njegovega slovenskega narodnoobrambnega delovanja imenovale za častnega občana.

Predhodnik Zmajskega mostu v Ljubljani je bil lesen most z začetka 19. stoletja, na katerem so stale prodajalne usnjarjev, torbarjev in mesarjev. Po dograditvi železniške proge od Dunaja do Ljubljane se je mestni svet odločil zgraditi nov most in ga posvetiti 40-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Toda regulacija Ljubljanice in hud potres leta 1895 sta uresničitev tega načrta zavlekla za dobro desetletje. Tako so takrat imenovani “Jubilejni most cesarja Franca Jožefa I.” odprli šele na današnji dan pred 120 leti (1901). Po govorih župana Ivana Hribarja in deželnega predsednika na Kranjskem barona Heina ter po igranju cesarske himne so meščani in gostje stopili na enkratni spomenik iz zgodnjega obdobja železobetonskih mostov. Ta je hkrati tudi ena najlepših stvaritev secesijske mostne arhitekture pri nas in v Evropi na splošno. Most je bil tudi že asfaltiran; to je bil verjetno prvi asfalt na slovenskih tleh.
Njegov najlepši okras so bili vsekakor štirje zmaji, simboli mesta Ljubljane. Prav zaradi njih je uradno ime mostu, Jubilejni most Franca Jožefa I., kmalu utonilo v pozabo in meščani so mu pravili le še Zmajski most.

France Adamič, mlajši brat pisatelja Luisa Adamiča je leta 1937 doktoriral na agronomski fakulteti v Beogradu ter se specializiral v Združenih državah Amerike, Italiji in Franciji. Sprva je delal v gospodarstvu, nato pa je postal predavatelj na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Po večini je predaval predmete, povezane s pridelavo in predelavo sadja, ter uvod v kmetijstvo in živilstvo. Med drugim je bil dekan te fakultete, v letih 1964 in 1965 pa prorektor Univerze v Ljubljani ter direktor Kmetijskega inštituta Slovenije. Njegovo raziskovalno delo je segalo od domačih in tujih populacij in tipov sadnih rastlin do preučevanja razvoja slovenskega kmetijstva, zadružništva in agrotehniških znanosti, pisal pa je tudi biografije pomembnih slovenskih naravoslovcev, zadružnikov in tehnikov. Leta 1977 je prejel Kidričevo nagrado in Jesenkovo priznanje. France Adamič se je rodil na današnji dan pred 110 leti (1911) v kraju Spodnje Blato pri Grosupljem.

Prav tako pred 110 leti se je v Trstu rodil slikar Stanislav Rapotec. Njegova družina se je pred fašizmom umaknila v Ljubljano. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zajet, pozneje je pobegnil iz ujetništva in se pridružil Jugoslovanski kraljevi vojski v izgnanstvu. Na Bližnjem vzhodu je deloval kot obveščevalni častnik. Ko so ga jeseni leta 1948 demobilizirali, se je odločil ostati v tujini. Odpotoval je v Avstralijo, kjer je začel ustvarjati v stilu abstraktnega ekspresionizma. Leta 1961 je prejel pomembno nagrado blake za religiozno slikarstvo. Zaradi prijateljevanja s Francetom Goršetom je v sedemdesetih letih začel zahajati v kraj Sveče na Koroškem, kjer je nastalo precej njegovih del. *Posnetek Med osamosvojitveno vojno se je prvič po letu 1945 vrnil v Slovenijo in pripravil razstavo v Ljubljani. Njegova slika Corpus Domini in Seville od leta 1973 visi v Vatikanu, druga njegova dela pa krasijo še katoliški dom Slovenik v Rimu, dom v Tinjah, sveško cerkev, slovenske verske in kulturne centre v Sydneyju, Melbournu in Adelajdi ter številne muzeje sodobnih umetnosti v Franciji, Združenih državah Amerike in v Avstraliji. Leta 1989 ga je britanska kraljica Elizabeta za njegove zasluge na umetniškem področju odlikovala z redom Avstralije.