Slikar in lutkovni ustvarjalec Akademski klub Vesna na Dunaju Slovenija 176. članica Organizacije združenih narodov *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Slikar in lutkar Cveto Ščuka je gimnazijo obiskoval v Pazinu, šolanje nadaljeval na umetnoobrtni šoli v Ljubljani in leta 1921 sklenil študij slikarstva na akademiji v Firencah. V letih od 1922 do 1953 je poučeval risanje na gimnazijah v Idriji, Murski Soboti in Celju. V Murski Soboti je izdelal tudi načrt za spomenik padlim vojakom, ki so ga odkrili junija 1931, tam in v Celju pa je ustanovil in vodil marionetni gledališči, kjer je režiral, izdeloval lutke in scene. V Celju je vodil tudi gledališče ročnih lutk ter skrbel za vzgojo mladih lutkovnih ustvarjalcev. Slikar in lutkar Cveto Ščuka se je rodil leta 1895 v Barkovljah pri Trstu.

Pred 120 leti (1903) je skupina na Dunaju študirajočih slovenskih slikarjev ustanovila akademski klub Vesna. To so bili Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Gvido Birolla, Saša Šantel, kipar Svitoslav Peruzzi in hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bili so protigermanizacijsko narodno usmerjeni, po umetniški strani pa so delovali skladno z načelom “iz naroda za narod”. Z občutkom za folkloro so v umetnosti skušali zavestno zajeti bistvo narodovega izročila; téme so črpali iz ljudskih pravljic in druge dediščine. Uveljavili so se po večini kot ilustratorji, avtorji razglednic in knjižnih oprem. S takim delom so poskrbeli za večjo priljubljenost umetnosti. Ustanovitelji Akademskega kluba Vesna sodijo tudi med utemeljitelje slovenske karikature in likovne satire; pri tem je bil najbolj v ospredju Hinko Smrekar.

22. maja pred 70 leti (1953) je Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije uzakonila tako imenovano »drugo agrarno reformo«, ki je pripeljala do nacionalizacije vseh kmetijskih zemljišč. Ker je zemljiški maksimum po prvi agrarni reformi kmetom dopuščal od 25 do 35 hektarjev obdelovalne zemlje, ta še ni bistveno prizadela slovenskega kmeta. To se je zgodilo šele leta 1953, ko je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 hektarjev, to pa je oslabilo zasebni kmetijski sektor. Uveljavitev načela »zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, je povzročila razlastitev vseh zemljiških lastnikov, ki svoje zemlje niso obdelovali sami ali je niso obdelovali njihovi družinski člani, ampak jo je obdelovala najeta delovna sila ali so jo dali v najem. To so bila predvsem zasebna posestva s skupno površino več kot 45 hektarjev ali obdelovalno zemljo od 25 do 35 hektarjev, zemljiška posestva bank, podjetij, delniških družb, cerkva, samostanov in drugih zasebnih pravnih ustanov. *Posnetek Je povedal zgodovinar dr. Jože Prinčič. Z nacionalizacijo so nastale kmetijske obdelovalne zadruge, na katerih je temeljilo novo socialistično kmetijstvo, ki je tudi pozneje doživelo vrsto reform in se po osamosvojitvi izteklo v proces denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov po letu 1992.

Predsednik generalne skupščine Organizacije združenih narodov Šamir Šihabi je 22. maja 1992 malo pred pol enajsto dopoldne po ameriškem času razglasil Republiko Slovenijo za 176. polnopravno članico organizacije.  Slovensko delegacijo pod vodstvom predsednika Milana Kučana so pospremili na sedeže v slovenski klopi med Salomonskimi otoki in Singapurjem v prednjih vrstah kongresne dvorane. Za našo državo so v Združene narode uradno sprejeli še Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. Uro pozneje so s posebnim ceremonialom in nagovorom generalnega sekretarja Združenih narodov Butrosa Galija pred palačo dvignili zastave treh na novo sprejetih držav. Tako se je za Slovenijo končalo enoletno poosamosvojitveno obdobje dvomov in negotovosti, saj so se ji kot polnopravni članici Organizacije združenih narodov odprla vrata tudi v njene številne organizacije.