V uvodnem razmišljanju sedme knjige svojih Pisem prijatelju Luciliju Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, spregovori o smrti – umrl je namreč dober Lucilijev prijatelj, ta pa se je predal žalosti, zato mu je želel Seneka pomagati preboleti izgubo s pomočjo stoiške filozofije. »Hudo mi je, da je umrl Flakus, tvoj prijatelj, vendar pa nočem, da bi to tudi tebe enako bolelo. Skoraj si te ne upam siliti, da ne bi preveč žaloval, čeprav vem, da bi bilo bolje tako,« je tako v uvodu pisma zapisal Seneka. Kot stoik je namreč verjel, da so čustva nekaj negativnega, nezaželenega in nespametnega, saj tako pretirana žalost kakor pretirano veselje (kakor tudi katerokoli drugo čustvo) rušita naš notranji mir in nas naredita odvisne od lastnih razpoloženj, ki nas vse bolj obvladujejo. Modrec se bo tega zavedal in podredil čustva razumu, tako pa bo ohranil svoj duševni mir in svobodo. Seveda je ta ideal v praksi zelo težko uresničiti in tega se zaveda tudi sam Seneka: ker smo ljudje bitja, ki so ves čas vpeta med razum in čustva, se bomo od njih le težko povsem distancirali. Zato sam priporoča blažjo različico tega pogleda: Luciliju in s tem nam zato svetuje, naj žalujemo za bližnjimi, vendar naj tudi pri tem ohranimo neko zmernost. »Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne pa zraven tuliti,« je zapisal.
Če se bomo torej umrlih spominjali z bolečino, bo spomin nanje vedno bridek. Seneka zato priporoča, naj pazimo, »da nam bo spomin na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k temu, na kar ne bo mislil brez mučnega občutja.« Pri tem se ne strinja z mnenjem, da spomin na umrle vedno vzbudi nekakšno grenko-sladko občutje, kot je trdil njegov znanec. Nasprotno: »Meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna,« zatrjuje, »kajti imel sem jih, kakor da jih bom izgubil, ko sem jih izgubil, pa je tako, kakor da jih še zmeraj imam.« Seneka se je torej vselej zavedal človekove minljivosti, zato je bil miselno pripravljen na trenutek, ko se bo moral posloviti od prijateljev. Ko pa je ta napočil, je misel nanje še naprej ohranjal, zato ima tudi zdaj občutek, da so v nekem smislu še vedno ob njem. »Zato mislimo stalno na svojo umrljivost, kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo!« zapiše ob koncu svojega razmišljanja in Luciliju svetuje, naj nikar ne tarna nad usodo, ki ji ni mogoče ubežati – ta namreč ni samo nekoga vzela iz njegovega življenja, pač pa mu je tudi nekaj drugega podarila. Namesto žalovanja mu tako predlaga, naj raje uživa v družbi svojih prijateljev, dokler le more, »ker ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo, da smo zgubili več časa, ko so bili še živi.«
