Na letošnjem svetovnem kongresu Mednarodnega PEN-a, ki se je kot toliko drugih konferenc moral odvijati »na daljavo«, smo posebej obeležili 60. obletnico Odbora za pisatelje zapornike. Če pomislimo, da se to pisateljsko društvo, ki deluje v kakšnih 140 državah, poteguje za svobodo 200 pisateljev, je to izjemno poslanstvo. Francoski pesnik, prijatelj Slovencev, Pierre Emmanuel, se je spraševal: Kako je mogoče, da pesniške zbirke izhajajo v zelo majhnih nakladah in še manj je ljudi, ki jih berejo, pa vendar vsi diktatorski režimi naprej pozaprejo prav pesnike!
Pesniška beseda prihaja iz iskrenega srca. Vsi vemo, zlagana poezija je slaba poezija! Zato se pesem že po svoji naravi steguje k resnici, teži k lepoti radosti sreče, hkrati pa nam sporoča, da trpljenje obstaja, da človeška duša še vedno ječi v bolečini in da jo grabi obup. A pesnik ne govori le o svojih stiskah in upih, ampak tudi o tem, kako doživlja in vidi svet okoli sebe. Zato je kakor otrok, ki je upal na glas povedati, »da je cesar nag«! Izreči resnico, ki jo drugi prav tako opazijo, a si o njej ne upajo spregovoriti, je vsekakor nevarno početje. Zato takrat, ko govorimo o zaprtih pisateljih in si prizadevamo, da bi jih osvobodili, želimo pravzaprav osvoboditi resnico in ji pomagati, da v svobodi zaživi med nami, zato je tudi razumljivo, da ne uspemo vedno.
A spomnimo se, da je bil omenjeni Obor za pisatelje zapornike ustanovljen prav na 11. november, se pravi na praznik sv. Martina. V tem je lepa simbolika, a ne samo, ker je ta dan za Evropo istočasno praznik premirja ali konca prve svetovno vojne. Sveti Martin je tudi podoba viteškega vojaka, ki je razpolovil svoj plašč in ogrnil z njim reveža. To pomeni, da tudi pesnik deli z nami tisto besedo, ki jo nosi v sebi, in nas z njo ogreje, zaščiti in prebuja upanje. Ali pa obratno, iz nas naredi Martine, saj se nam predstavi tudi kot revež in nam spregovori v imenu teh, ki trpijo, trepečejo in so izgnani na rob mesta ali ven iz družbe.
Zelo zanimivo je, da tudi prerok Izaija Mesijo predstavi kot tistega, ki bo osvobodil jetnike, kar pomeni, da so v vseh časih bili po zaporih tudi nedolžni. Toda prav ta Mesija, ki se nam predstavi kot Odrešenik, pravi, da bo ob koncu časov povabil v svoje kraljestvo ljubezni te, ki so poleg drugih dobrih del obiskali bolnike in jetnike. Zanimivo je, da jih omenja skupaj.
V teh dneh imajo Jezusove besede še poseben pomen, saj so naši bolniki po bolnišnicah postali pravi jetniki. Do izraza lahko pride naša iznajdljivost srca, da jih obiščemo na nov način in jim povemo, da niso sami.