Neznani avtor Druge kroniške knjige, nastale v 4. stoletju pred Kristusom, potrt v duši ugotavlja, da izvoljeno ljudstvo Izrael kopiči nezvestobe, posnema gnusobe sosednjih narodov, oskrunja tempelj, zasramuje preroke in zasmehuje Božje opomine. Na kaj nas želi s tem opisom razmer v Izraelu opozoriti prvo berilo četrte postne nedelje? Najprej pomislimo na moralni vidik, ker se v navedenih stranpoteh izvoljenega ljudstva prepoznamo tudi sami. Vendar morala ni sama sebi namen; nismo dobri, pošteni in pobožni, ker je to lepo, všeč Bogu in ljudem. Vse to so drugotni razlogi, zaradi katerih kroniška knjiga s kritiko življenjske prakse nastavlja ogledalo preprostim in vladajočim.
Gnusobe, ki jih navaja sveti pisatelj, ne spodkopavajo le javne in osebne morale, ampak nekaj bolj temeljnega, in sicer človekovo bitno naravnanost na Boga na eni strani in Božje približevanje človeku na drugi. To zedinjenje Božje in človeške narave, imenovano učlovečenje, praznujemo 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja.
Ali ni to ozko krščanska tema, ki nekristjane težko nagovarja? Vladimir Solovjov (1853–1900), največji ruski filozof, je v svojih spisih pokazal, da je zbliževanje Boga in človeka, ki traja od pradavnine, prvorazredna eksistencialna tema in ne le filozofska, zato zadeva vse, preproste in izobražene, verne in neverne. Do tega odkritja ni prišel tako, da bi se najprej posvetil pravoslavni duhovnosti, ampak ker mu je uspelo nekaj, česar v Rusiji ni uspelo še nikomur pred njim. Do 25. leta, ko se je iz Londona vrnil v Rusijo, in se začel družiti z Dostojevskim, je predelal vso dotedanjo zahodno filozofijo, mistiko, gnozo in azijske religije. Po vsem tem je prišel do zanj prelomnega spoznanja, da je človek v svoji najgloblji biti, v duši, nenehno naravnan na preseganje fizičnega sveta in svoje telesne omejenosti. Z druge strani pa od Boga ustvarjeni svet, ki se razvija po zakonih evolucije, kaže na neprekinjeno Božje povnanjenje. Bog že s tem, ko svet ustvari, nazorno pokaže, da želi biti blizu vsemu, kar je ustvaril in se razodevati človeku, ki je krona stvarstva. Ta resničnost je vsakemu človeku nekaj notranjega in vsaj do neke mere razumljivega.
Gnosobe, ki jih biča Kroniška knjiga, so potemtakem nemoralne zato, ker človeku zameglijo njegovo hrepenenje po samopreseganju in njegov interes skrčijo na tvarne vrednote, ki mu izpraznijo dušo in ga naredijo negotovega. Obenem pa gnusobe med Boga in človeka postavijo bariere, ki ovirajo zedinjenje Božjega in človeškega. Postni čas nas bo notranje poživil, če se bo sprostilo naše dviganje k Bogu in Božje spuščanje k nam.
