V življenju se nam lahko zgodi, da se po uspehu in dosežkih na osebnem ali poslovnem področju v nas prikrade občutek naveličanosti. Nekaj časa še uživamo sadove doseženega dela in napora, a kaj kmalu se začnemo spraševati o smislu vsega našega početja. To pride do izraza posebno v trenutkih, ko več ne obvladujemo dane situacije in okoliščin. Kaj narediti takrat, ko se nam vse zdi brez pomena, ko začutimo popolno nemoč in odsotnost vsakega smisla?
Puščavski očetje iz prvih stoletij krščanstva so to občutje imenovali duhovna naveličanost. To je tisti del dneva, ko je sonce v puščavi najvišje, ko je pripeka najhujša in ko človeku pojemajo moči za boj s skušnjavami. O Antonu puščavniku se je ohranila ta kratka in poučna zgodba: Ko so ga napadale grešne misli in ko se mu je vse zdelo brez pomena, se je zatekel k Bogu in ga prosil, naj mu pokaže, kako se lahko reši te nadloge. Ko je zjutraj šel iz svoje celice, je zagledal moža, ki je bil videti njegov dvojnik. Ta mož je sedel in opravljal svoje delo, potem je vstal in šel k molitvi. Nato je spet sédel in začel plesti vrv; zatem je spet vstal in šel molit. Anton je razumel, da mu je Gospod poslal svojega angela, da ga opomni in opogumi v njegovi naveličanosti.
Iz te pomenljive apoftegme lahko potegnemo nauk tudi za naše življenje. V trenutkih, ko se nam bo vse zdelo brez pomena in smisla, ko ne bomo več videli izhoda iz nastale situacije, se je najbolje držati našega običajnega ritma življenja in dobrih navad, ki nam dajejo pravo smer: zjutraj vstati, oditi v službo, poskrbeti za družino, si vzeti čas za molitev, se srečati s prijatelji, se zahvaliti za preživet dan in okoliščine, v katerih smo ta trenutek.
V obdobjih suhote in naveličanosti puščavski očetje svetujejo, da nikoli ni dobro delati velikih sprememb in sprejemati prenagljenih odločitev. Nasprotno, najbolje se je zateči k zdravi rutini, k temu, kar smo že od nekdaj počeli in kar je postalo del nas. Nekaj podobnega pravi tudi sv. Ignacij Lojolski: v času potrtosti ne spreminjaj odločitve, ki si jo sprejel v času radosti.
Če bomo tako ravnali, bo naveličanost postopoma izgubila svojo ostrino in nadomestilo jo bo tiho upanje. Na skrivnosten način nam bo iz dobrih navad in našega vsakdanjega ritma življenja pritekla nova moč in veselje za izzive, ki so še pred nami.
