Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib.
Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč.
»Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.«
»Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški je položil roko na dečkovo ramo in rekel: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.«
Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar se ta moški ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji.
»Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?«
»Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...«
»Zakaj pa ne poiščete še več diamantov?« ga je prekinil deček. »Gotovo jih je še kaj v dolini.«
»Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.«
In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel morda v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.«
Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo take ali drugačne nahrbtnike. Včasih niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je treba, morda se kaj zalesketa.
