Med mladimi, ki te dni končujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od petnajstega leta naprej pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je, čeprav še ne polnoletna, sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje. Še zdaj v skoraj praznem najemniškem stanovanju živita v nenehni negotovosti, ali bosta na različne načine zmogli zaslužiti dovolj, da bo to ostal njun dom, sploh zdaj, ko Mojca zaradi poškodbe ne more delati in so jima izvršbe izpraznile še zadnje cente na računu. Pri hrani nenehno varčujeta in jesta ostanke, ki jih Mojci prijazno odstopijo, kadar je v službi. Težje je, ker mama kljub skrhanemu zdravju zaradi komaj predstavljive luknje v zakonodaji nima zdravstvenega zavarovanja in tudi v najtežjih časih ni mogla dobiti socialne pomoči. Mojca, ki je nedavni rojstni dan preživela v celodnevni izmeni, brez vsaj majhne tortice in simboličnega darila, pa si najbolj od vsega želi končati šolo.
