Opozarjajo na povsem zgrešeno, neoliberalno optiko vlade.

Vlada želi do konca leta opraviti veliko dela. Namerava sanirati banke, sprejeti pokojninsko reformo in novo delovnopravno zakonodajo. To sestavljata dva zakona: Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o urejanju trga dela. Sindikati imajo konceptualne pripombe na oba, pri tem pa opozarjajo na dvoličnost tako delodajalcev kot države, ki krči delavske pravice, delodajalcem pa pušča vedno bolj proste roke pri ravnanju z delavci.

Gre za napačno razvojno naravnanost, pravi najbolj znani mladi sindikalist Goran Lukič, samostojni svetovalec za socialno področje, zaposlovanje in migracije pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.

Sindikati ste zagrozili, da se o novi delovnopravni zakonodaji ne boste niti začeli pogajati, če bo predlog vključeval poseg v odmor med delovnim časom in dodatek na delovno dobo. To je umaknjeno iz predloga zakona. Kako ocenjujete hiter umik te zamisli? Je šlo za predpogajalski trik, da bi vas prisilili vas v popuščanje na nekih drugih točkah?
Mislim, da se je na tej točki Vizjak naučil iz napak prejšnjega ministra, predvsem tako, da je bolje pripraviti reformo na način, da se aktivno vključi socialne partnerje, kot pa trmoglavo riniti z eno verzijo reforme naprej brez morebitnega soglasja socialnih partnerjev. Vemo, kako se je zgodba odvila prejšnje leto. Letos je pač Vizjak vrgel v javnost preko medijev ti dve določili. To glede delovnega časa in malice je bilo predlagano že v Svetlikovi reformi. Zdaj je pač minister za delo preučil naše odzive in tudi odzive javnosti in očitno ugotovil, da je bolje, da se to za zdaj umakne - mi bi seveda radi, da se ta predlog za vedno umakne, a ga delodajalci vedno vrnejo nazaj - in da se za začetek v bistvu postavi neko zdravo pogajalsko okolje. “Zdravo” je v tem trenutku relativen pojem glede na to, kakšni so potem še drugi predlogi.

Omenjate točke, na katerih ne boste popuščali. Katere so te točke, preko katerih ne morete iti, če se osredotočimo na delovnopravno zakonodajo?
Pri delovnopravni zakonodaji je zagotovo točka, ki nas dela zelo, zelo živčne in tudi jezne, tako imenovana enotna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Predvsem tisti prvi del, tistih prvih pet mesecev. Sicer tam piše, da je odpovedni rok 14 dni, ampak delodajalec lahko delavca kadar koli odpusti brez kakršnih koli razlogov. In zdaj je tukaj vprašanje pravne varnosti v teh petih mesecih in vprašanje prehoda za naprej po petih mesecih v drugo in potem v tretjo fazo. Seveda, vprašanje je, koga bo to najbolj doletelo. Najbolj bo doletelo mlade, ki so že tako in tako na robu trga dela. Že tako in tako so edino, kar jim trg dela ponuja, različne avtorske, podjemne pogodbe, samozaposlitve, zdaj bodo pa padli še v to poskusno delo, kjer bodo vsak dan odvisni od muhe delodajalca, od tega, kako jih bo gledal, kako produktivni bodo, koliko dodane vrednosti bodo prinesli, in imeli ne bodo nobene pravne zaščite. Nas v bistvu najbolj živcira, da na takšen način ministrstvo tudi po diktatu delodajalcev spreminja mlade v neko potrošno blago, kjer je izobrazba sekundarnega pomena, na prvem mestu pa je fleksibilnost, deregulacija, ki kao znižuje stroške dela, zvišuje produktivnost in potem kao prinese dodano vrednost. Ta “kao” uporabljam namenoma, ker tu ni logične povezave, kot govorijo delodajalci. Pri zakonu o urejanju trga dela imamo pa seveda kar nekaj pomislekov. Prva stvar je denarno nadomestilo za brezposlenost. Tukaj moram spet gledati “prej-potem“. Leta 2010 je prišel zakon o urejanju trga dela, ki je povečal odmerno stopnjo za prve tri mesece s 70 odstotkov povprečnih zadnjih osem plač na 80 odstotkov. Junija 2010, ko je to prišlo ven, je bila argumentacija ministrstva za delo, da se je morala v času krize okrepiti socialna varnost brezposelnih. Dve leti pozneje isto ministrstvo da ven razlago, češ da je preveč brezposelnih ujetih v past brezposelnosti, torej, da deluje denarno nadomestilo demotivacijsko. Mislim, da 53 odstotkov prejemnikov denarnega nadomestila prejema do 597 evrov. To je pa pod pragom tveganja revščine. Za leto 2011 je bil prag tveganja revščina 600 evrov. To vbistvu pomeni, da več kot polovica prejemnikov nadomestila živi pod pragom tveganja revščine. Vizjak pa govori, da je to velik problem, saj naj bi ljudje raje uživali na tem nadomestilu, ki je pod pragom tveganja revščine, kot pa da bi šli delat. To je precej perverzna logika, da se prisilno aktivira brezposelne.
Druga stvar so starejši. Ti postajajo vse bolj dolgotrajno brezposelni in so vse bolj in vse dlje na teh denarnih nadomestilih. Medtem pa ministrstvo za delo, spet v imenu prisilne aktivacije in ne vem česa vse, krajša dolžino prejemanja s 25 mesecev na 18 mesecev, torej za 7 mesecev. Naredimo čisto preprost izračun. Kakšen izpad bo doživel 56-letnik, ki je imel prej plačo 850 evrov bruto, po novi zakonodaji? Izgubil bo več kot 4300 evrov. Če je imel prej 25 mesecev možnosti denarnega nadomestila, jih ima zdaj 18. Zaradi teh sedmih mesecev bo izgubil več kot 4000 evrov nadomestila. Po drugi strani ne vem, če bo imel ravno večje zaposlitvene možnosti na trgu dela. Mislim, da se je število brezposelnih nad 50 let povečalo z okoli 21.000 avgusta leta 2008 na sedanjih dobrih 37.000. Zaposlovanje starejših je tako kot zaposlovanje mlajših vse bolj akuten problem. Na teh generacijah ima trg dela zelo velik problem, po drugi strani pa imamo potem skompresiran pritisk na delo v srednji generaciji, ki potem plane ven preko povišane intenzivnosti in ekstenzivnosti dela. Ampak tukaj delodajalci spet nič ne vidijo in rečejo: “Mi hočemo imeti lažje odpuščanje in lažje najemanje.”
Dodatna stvar, ko smo že pri dodatni fleksibilizaciji, pa so občasna in začasna dela. Tukaj smo zelo neprijetno presenečeni nad tem, kar se dogaja. To, kar je naredilo ministrstvo za delo, je zgolj “copy paste” zakona o malem delu. Ne vem, ali so ravnali po Ambrožiču (Borut Ambrožič, nekdanji poslanec Pozitivne Slovenije, op. p.), ampak to je navaden plagiat zakona o malem delu z nekimi določenimi odstopanji. Poglejmo samo strukturo členov. Naredili smo primerjalno tabelo, na levi strani zakon o malem delu, na desni pa predlog sprememb zakona o urejanju trga dela in ogromno je dobesednih prepisov členov. Recimo, omejitev 60 ur za brezposelno osebo, še vedno obstaja. Če pogledamo, kakšno je socialno varstvo, je sedanji predlog še hujši, kot je prejšnji predlog zakona o malem delu. Žalostno je, da so 22. junija letošnjega leta prišla ven izhodišča za reformo trga dela in je pisalo o začasnih oblikah dela, da bodo izenačene po davkih in prispevkih z rednimi oblikami dela. Zdaj pa sploh ni več nobenih socialnih prispevkov, zdaj je pavšalna 25-odstotna obdavčitev, nič več glede socialne varnosti. Poleg tega so tu brezposelne osebe, ki bodo morale opravljati malo delo. In kaj se bo zgodilo? To, kar so delali že nekaj predhodnih let, v času ministra za delo Drobniča pospešeno, izbris iz evidenc. Ti boš oseba, ki bo prišla na trg dela, ne bo dobila zaposlitve, se bo prijavila na Zavod za zaposlovanje. Zavod ti bo ponudil malo delo, ne boš sprejel in boš izbrisan. Boš pač rekel: “Počakajte, zdaj me čaka boljša priložnost,” in bodo rekli, “ne, ne, ne, to moraš vzeti,” in te bodo izbrisali. Poglejmo podatke. Že zdaj je število izbrisov od januarja do junija 2012, ki obsega nekaj več kot deset tisoč oseb, dvakrat večje kot v času januar-junij 2011. Očitno hoče Vizjak spremeniti to začasno delo v neko največjo aktivno politiko zaposlovanja, ki temelji na prisilni aktivaciji, ki prisilo vpeljuje v smislu: “Če ne boš tega sprejel, te bomo pa izbrisali.” A kaj to pomeni za mladega človeka? Ta človek bo izključen ne samo iz programov aktivne politike zaposlovanja, ampak tudi najmanj šest mesecev ne bo prejemal denarne socialne pomoči preko zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki zdaj znaša 260 evrov v polni obliki. Tako bo dvojno izključen. Ne vem, kako potem ministrstvo za delo misli, da bo na takšen način spodbujalo zaposlovanje, če pa izključuje v tem primeru mlade s trga dela, dobesedno socialno in ekonomsko.

Ne zaupate varovalkam, ki jih vlada vgrajuje v delovnopravno zakonodajo, recimo omejitvi ur začasnega in občasnega dela na največ 60 na mesec ali omejitvi števila občasno ali začasno zaposlenih glede na število zaposlenih za nedoločen čas?
Ne, ne zaupamo. Zato je več razlogov. Prvi je ta, da minister Vizjak že sam postavlja sebe na laž. Zakaj to pravim? Rekel je, da je najboljša varianta, da se to regulira, ta, da je v centralni evidenci Zavoda za zaposlovanje. V prvem branju zakona o malem delu 14. julija 2010 pa je poslanka SDS-a, njegova poslanska kolegica Alenka Jeraj rekla, da Zavod za zaposlovanje ne more prevzeti evidentiranja malega dela, ker je preobremenjen. Torej sami sebi ne verjamejo, hkrati pa naj potem mi verjamemo, da bodo s tem regulirali trg dela. Drug razlog je ta, kot sem že rekel, da ko enkrat vpelješ malo delo kot začasno obliko dela na trgu dela, postane to zelo, pod narekovaji, prijetno interesno vprašanje za delodajalce, ker hočejo samo še več. Kot so našli pri delu za določen čas obvod okoli zaposlitve za nedoločen čas, bodo našli pri malem delu obvod okoli zaposlitve za določen čas. Ta negativna vertikala gre samo še navzdol in v Nemčiji se je to zgodilo v štirih letih. Leta 1999 so vpeljali malo delo, ki je imelo omejitev 15 ur, leta 2003 pa so v sklopu agende 2010 sprejeli zakon HARTZ II, kjer so v sklopu tega rekli ”ok, ni več omejitev glede ur”. Od takrat naprej se je število malih del v Nemčiji izjemno povečalo. Zdaj imamo v Nemčiji okoli 6,7 milijonov malih delavcev. Ogromno ekonomistov nazadnje opozarja, da se v Nemčiji dogaja kultura zaposlenih revnih in da je to postalo že center trga dela v Nemčiji. 33 odstotkov delavcev v Nemčiji je prekernih in obseg tega malega dela je izjemno porastel ravno zaradi te deregulacije. Zato mi pravimo, da je malo delo konceptualno zgrešeno. In ko ta koncept vržeš noter kot politiko trga dela, ga delodajalci preprosto zagrabijo z obema rokama in ga ne bodo izpustili. Zato postane to interesno pogojeno vprašanje. Zato mi pravimo, da ni šans.

Kako si razlagate, da so iz seznama upravičencev do začasnega in občasnega dela izključeni študenti?
To je dobro vprašanje. Vbistvu pametnega odgovora na to nimam. Imam dvome, imam špekulacije, ampak mislim, da je to predvsem vprašanje za ministra Vizjaka. Kako si lahko sam pri sebi razloži, da bo uredil problematiko segmentacije trga dela, ki jo tako imenuje ves čas in ki jo on sam izpostavlja, ker so mladi ujeti v študentsko delo, v prekerne oblike dela. Kako bo to uredil, če bo uvedel poleg študentskega dela še eno obliko prekernega dela, namesto da bi študentsko delo uredil na takšen način, da postane resnično neke vrste odskočna deska za prehod v redno zaposlitev oziroma v samem izhodišču socialni korektiv štipendijske politike. Sam na to vprašanje ne znam odgovoriti, ker preprosto ni logično. Kot sem enkrat že rekel, to pomeni, da z enim gašenjem požara drugega sprožiš. Kaj se bo potem zgodilo? Po malem delu še ena oblika dela, s katero boš reguliral malo delo? Ne gre skozi.

Bi bilo začasno in občasno delo za sindikate sprejemljivo, če bi bili delodajalci primorani odvajati prispevke?
Če bi bili delodajalci v celoti primorani odvajati prispevke, še vedno ostaja problem brezposelnih. Še vedno ostaja problem, da bi v tem trenutku po projekcijah samega zakona o urejanju trga dela malo delo zajelo tretjino obsega študentskega dela in bi bilo vse skupaj 100.000 oseb vključenih v malo delo. Imamo pa zdaj v tem trenutku 106.000 brezposelnih oseb. Ministrstvo za delo polaga veliko upanja v reševanje brezposelnosti ravno v malo delo, kar pa je za nas jedro problema, ker dejstvo je, da malo delo zagotovo ni tista stvar, ki bi ji rekli odskočna deska za trg dela. Samo en primer. Evropska komisija je naredila raziskavo o tem, kolikšna je verjetnost, da boš po enem letu še vedno ostal v nizko plačani zaposlitvi? Dve državi, ki imata največji delež te pasti, sta Nizozemska in Nemčija. Nemčija, kot sem rekel, ima malo delo, ki ima v zadnjem času velik obseg. Nizozemska pa je postala že v devetdesetih prvo “part time” gospodarstvo na svetu, ki je reševalo svojo brezposelnost, ki je narasla v času prve in druge naftne krize iz 50.000 na 800.000 brezposelnih oseb, predvsem z uveljavljanjem “part time” zaposlitev. In seveda, malo delo je na neki način pravic oskubljena “part time” zaposlitev. To je tisto, kar je najbolj negativen trend. Vse bolj se dogaja, da se polna zaposlitev vse bolj drobi na vse manjše zaposlitve z vse manjšim obsegom socialnih pravic in vse več oblik dela, ne pa zaposlitve. In potem iz tega izhaja paleta atipičnih oblik dela, ki pa se ponudijo kot odrešilna biljka. Ne, to ni odrešilna biljka, in zato mi pravimo, da ni variante.

Političnim in gospodarskim elitam po Evropi očitno uspeva javnosti prepričevati o nujnosti reform in posegov v delavske in druge pravice. Čeprav je podpora vladi v Sloveniji izjemno nizka, se s temi reformami strinja tudi večina javnosti. Kakšen dejavnik je javno mnenje pri odločanju sindikatov glede podpore določenim predlogom?
Naše javno mnenje je naše članstvo. Iz tega izhajamo. Seveda upoštevamo potrebe našega članstva, to je naša prva javnost. Seveda moramo gledati tudi trende javnega mnenja. Velik problem je, da je javno mnenje posebej v času krize podvrženo visoki stopnji zunanjega pritiska. Kar je tukaj zelo razklano, je pa ravno to, kar ste omenil. Po eni strani imamo izjemno nizko stopnjo zaupanja v politične stranke, ki je padlo, pod narekovaji, celo pod zaupanje v Cerkev, imamo zgodovinsko najnižjo podporo vladi, kateri koli. 72 odstotkov je ne podpira, po drugi strani pa imamo zaupanje v reforme. Javno mnenje je v tem trenutku produkt zastraševanja. Nam je zagotovo v veliki meri pomembno članstvo kot tako, njegove potrebe in predvsem tisto, kar se dogaja v industrijskem sektorju, sektorju storitev, seveda tudi javnem sektorju in tudi v teh vse bolj prekernih zaposlitvah. Vse bolj poskušamo zajeti ravno mlade, videti, kakšno je njihovo mnenje. Eno stvar moram izpostaviti. Kakšno je mnenje mladih o teh strukturnih reformah? Ravno sem bral, da je mlada oseba, stara 28 let, objavila mnenje na Facebooku o tem, kaj se dogaja: “Dlala bom do smrti, ne bodo mi upoštevali študija pri izračunu za pokojnino, moj partner dela v javni upravi, že zdaj so mu porezali plačo, napredovanje so mu zamrznili” in zdaj stavek, ki je bil najbolj grozljiv: “Jaz tukaj nimam več kaj delati”. To je mnenje mladih v tem trenutku. To je tisto, kar je produkt tega zastraševanja.

Omenjate zastraševanje. Kaj pogrešate v prevladujočem diskurzu o tako imenovanem reševanju krize v Evropi in Sloveniji?
Predvsem pogrešam dve stvari. Prva je ta, da se razbije ta politika enoumja, ki se je ustvarila okoli politike varčevanja, češ da je to tisto, malo po Thatcherjevo: “There is no alternative” (ni alternative, op. p.). In ta politika enoumja se je spremenila v vladajočo politiko, kamor koli greš, neodvisno od tega, ali je politična stranka leva ali desna. To je zdaj sekundarno vprašanje. Vse stranke imajo, ko so na oblasti, isto logiko varčevanja. Treba je iti stran od tega. Tudi nekatere mednarodne organizacije, recimo Mednarodna organizacija dela (ILO), govorijo, da ima politika varčevanja že na kratek rok protiučinek, ker znižuje povpraševanje in s tem znižuje gospodarsko rast in potem se negativna spirala spet povečuje in udari nazaj s tem, ko so prihodki v blagajno manjši. Morali bi spremeniti fokus s politike varčevanja na politiko investiranja. In tega preboja v Sloveniji na žalost, kolikor vidim, ni. Ministrstvo za gospodarstvo je zdaj v tretjem svežnju nekih reform za pospeševanje gospodarstva izpostavilo delovno zakonodajo. Lepo prosim. Kaj zdaj, si bodo ministrstva med seboj izmenjevala zakone in bodo potem govorili, kaj vse so naredili? Ta preboj je zagotovo potreben. Druga stvar je, da se veliko premalo govori o prihodkovni strani proračuna. Vsi so pametni, ko govorijo o odhodkovni strani. Torej konkretni učinki so zelo jasni. Starejša oseba, ki se ji za 7 mesecev skrajša prejemanje denarnega nadomestila, bo recimo izgubila več kot 4000 evrov. Mlada oseba, ki bo dobila denarno nadomestilo, pa je imela pred tem, recimo, minimalno plačo, bo izgubila 230 evrov. Vsi govorijo, da je treba varčevati. Kje je pa povečevanje prihodkov? Najbolj se spomnim, ko je prišel Šušteršič na Ekonomsko-socialni svet in je rekel: “Zdaj imam pa za vas nekaj predlogov na prihodkovni strani.” Mislim, da je bilo vsega skupaj približno 40 milijonov evrov letnega učinka za prihodkovno stran. Za odhodkovno je bil pa osnovni predlog že v času predvolilnega boja, vsi se spomnimo številke, 800 milijonov evrov. Zdaj je do konca leta pričakovanih učinkov varčevalnih ukrepov ZUJF-a okoli za 346 milijonov evrov. Kje so prihodkovni, investicijski momenti? Tukaj je naša vlada pogorela. Bil je konkretno zapisan predlog javne objave davčnih neplačnikov. Zdaj se malce s sramežljivimi koraki tipa teren, ko so ugotovili, da je javno mnenje za in ko smo tudi na ZSSS sprožili to pobudo o javni objavi na podlagi pozitivnih fiskalnih učinkov na Hrvaškem. V četrtek smo dobili s komisije DZ za nadzor javnih financ novico, da so dali pobudo državnemu zboru, naj se javno objavi davčne neplačnike, ki so več kot tri mesece dolžni 5000 evrov ali več, v petek pa vidimo, da je ta predlog vdelan v tretji sveženj programa ukrepov za spodbujanje gospodarstva. A že za to, da so si sploh upali kaj takšnega narediti, je bil potreben zelo velik poriv javnega mnenja in sindikatov. Gospodarska zbornica Slovenije je seveda zakričala, da je to sramotilni steber, čeprav o njihovi kredibilnosti ne bi ravno govoril, ker je nimajo, glede na to, da njihov bivši predsednik tudi sam ni plačeval prispevkov v svoji firmi. Na prihodkovni strani ni ideje ali interesa, so pa ogromne rezerve. To pa zagotovo.

Kako razumete napovedane vladne reforme? Gre zgolj za neko tehnično preračunavanje, katere številke lahko zagotavljajo gospodarsko rast ali vzdržno pokojninsko blagajno, ali imajo po vašem mnenju reforme lahko tudi ideološko ozadje?
Definitivno. Vsaka reforma ima ideološko ozadje, pa naj se še tako beži pred tem. Vsaka reforma ima neko idejo, na kakšen način naj se določene cilje doseže, in če imaš idejo, s katero dosegaš cilje na sistemski ravni, je to že ideologija. Njihova ideologija vseh teh strukturnih ukrepov je zagotovo ta sveti trojček: privatizacija, deregulacija, fleksibilizacija. To je ideologija, ki jo lahko enostavno zapakiramo v to vrhovno neoliberalno ideologijo, kolikor se sliši to ideološko spontano in bi kdo rekel “spet trobite o neoliberalizmu”. A kdo je tisti, ki je najbolj radikalen v teh predlogih strukturnih reform? Ni odziv sindikatov tisti, ki je najbolj radikalen, ampak so predlogi radikalni, ker ne dajejo učinkov. Kaj je odgovoril nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada Michael Mussa pred nekaj leti, ko so ga vprašali, kaj bi naredil, da bi bila kriza v Argentini hitreje rešena? Rekel je, da je bil problem v Argentini ekonomska nefleksibilnost, še posebej nefleksibinost trga dela. Če bi bila fleksibilnost večja, ne bi bilo krize. To je ta mantra, ki se ponavlja. ILO je naredil poročilo o delu 2012 in zapisal, da politika privatizacije, fiskalne konsolidacije in pa deregulacije trga dela ne prikazuje učinkov, oziroma konkretno je zapisal, da prikazuje še posebej v državah južne Evrope negativne učinke. Temu mnenju se je pridružil tudi Eurofound in ostale organizacije. Medtem pa vlak Evropske centralne banke, komisije in Mednarodnega denarnega sklada, torej popularne trojke, še vedno rine naprej. Še preden so se glavni grški politični veljaki sestali, ko je prišel obisk od trojke v Grčijo, so baje 31. avgusta poslali elektronsko sporočilo, da pričakujejo, da se bo delovna zakonodaja tako spremenila, da bodo uvedli 6-dnevni polni delovnik. Kje so te meje? Gre samo za to, da je nekje res treba reči temu konec. Če se vrnem na izhodišče, to je ideologija, ki ima svojo logiko za tistega, ki so izvaja.

Sindikati ste vedno bolj v paradoksalnem položaju. V časih, ko so pritiski delodajalcev in tudi države na delavske pravice vedno večji, se sindikati soočate z odlivom članstva. Dnevnik, recimo, poroča, da so sindikati v Sloveniji v zadnjih petih letih izgubili tretjino članstva. Kako si to razlagate in ali gre pri nasprotovanju občasnemu in začasnemu delu tudi za neke vrste preživetveni nagon sindikatov?
Najprej prvo vprašanje, glede zniževanja članstva v sindikatih. Tukaj lahko pogledamo zunanjo in notranjo sliko. Te številke so zagotovo posledica ravno teh trendov strukturnih reform, fleksibilacije, deregulacije, ki imajo še en drug učinek, ki v perspektivi sindikalnega članstva ni več stranski, ampak je že skoraj glavni učinek. Ta pa je, da se na individualni ravni povečuje psihološki pritisk na delavca po ohranitvi zaposlitve. V našem vsakodnevnem delu opažamo, da je vse več včlanjevanja na takšen način, da delavec ne upa povedati delodajalcu, da je član sindikata. Vse več je anonimnega včlanjevanja, kar je že en zelo močan znak, kakšna je kultura upravljanja delodajalcev na trgu dela, torej spet z zastraševanjem. To je tisto, kar je najbolj strašljivo. Če govorimo o zastraševalnih metodah strukturnih reform, se te prelijejo v obliko upravljanja, v narekovajih, s človeškimi viri na ravni samega podjetja. Posledično to vpliva na takšen način, da preprosto povedano delavci bodisi ne vidijo nobene potrebe po vključevanju v samo sindikalno delovanje, ker se je že na nek način na žalost oblikovala določena apatija, češ saj tako ali tako bodo te pravice klestili v določenem času. Po drugi strani pa so ljudje vse bolj prestrašeni. Preprosto si ne upajo več včlanjevati v sindikate, kar je izjemno velik problem in pove marsikaj o kulturi upravljanja v Sloveniji. Kaj kažejo mednarodne raziskave? Večja kot je pokritost s sindikati, večja kot je pokritost tudi s kolektivnimi pogodbami, večja je kupna moč prebivalstva. Sindikati delujejo na principu organiziranja delavstva in seveda tudi same množične moči, ki pritiska na ceno dela, in s tem ko se zvišujejo plače, se zvišuje tudi kupna moč in potem pospešuje gospodarstvo. Raziskave iz Anglije in ZDA kažejo, da s tem, ko se je zniževalo članstvo v sindikatih, se je povečevala dohodkovna neenakost. V času med 1979 in 2009, ko se je recimo število članstva v Angliji znižalo iz 13 milijonov na 6,5 milijonov, se je dohodkovni prepad med bogatimi in revnimi povečal za petino. S tem, ko znižuješ kupno moč prebivalstvu in ohranjaš privilegije višjemu sloju, pa povečuješ dohodkovno neenakost. O teh učinkih pa ni govora v javnosti.
Glede drugega dela vprašanja pa tole. Preživetveni nagon sindikata ni tisto, kar nas žene naprej pri nasprotovanju predlaganim začasnim in občasnim oblikam dela. Osnova je ta, da se mora na neki točki končno spregovoriti o tem, da se vzpostavi nek enoten model socialnega, ekonomskega, pravnega varstva ne glede na obliko dela. Potem tega vprašanja ne bo več. Imamo 22 oblik dela, in s tem obračunavanja socialnih prispevkov, pravnega varstva, izključevanja, vključevanja. Temu je treba narediti konec. O tem govori tudi Mednarodna organizacija dela. Moramo se osredotočit predvsem na to, da čim večjemu delu prebivalstva ne glede na obliko dela zagotovimo osnovno pravno, socialno varstvo. Da se jim omogoči vplačevanje v socialne blagajne. In tukaj sindikati ne reagiramo zgolj za to, da ohranimo svoje jedro na račun vseh ostalih. To zagotovo ne. Gremo ravno v tej smeri, da poskušamo zaščititi tiste dele trga dela, ki se jim lahko reče obrobni del, ki pa je zdaj vse večji. Žalostna ironija našega časa je, da je periferija trga dela postala jedro. Poglejmo samo avtorske pogodbe. 134.000 jih je bilo v letu 2011, samozaposlovanje je zraslo za 7000 v zadnjih petih letih. In to je tisto, kjer ima recimo tudi sindikalna stran zagotovo velik interes. Kako vse te oblike dela spraviti pod delovnopravno zaščito. Veliko teh oblik dela sploh ni v temeljni zakonodaji. To me bega. Zakaj v delovni zakonodaji to ni regulirano? Zakaj ni to nikjer izpostavljeno? Kaj s temi novimi oblikami dela, ki so zdaj v obligacijskem zakoniku, pa v ne vem katerem zakoniku, vse to je pa prikrita oblika delovnega razmerja.
Boris Vasev