Vodilo sprememb je, kot je zapisano v predlogu, ureditev pristojnosti tako, da bo sodišče lahko učinkovito izvajalo pristojnost varovanja ustavnega reda ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče bi po predlogu med drugim dobilo precej bolj proste roke pri odločanju, katere zadeve bi obravnavalo, hkrati pa bi delo lahko preneslo tudi na splošna sodišča. Spremembe so očitno nujne, saj sta na utapljanje sodišča v več tisoč zadevah letno opozorila že tako predsednik države Danilo Türk kot predsednik ustavnega sodišča Jože Tratnik.

Vlada je predlog potrdila v sredini prejšnjega meseca, državnozborska ustavna komisija pa se bo na to temo sešla 16. aprila. Ta seja bo tudi pokazatelj, ali predlagane spremembe uživajo zadostno politično podporo, vendar za zdaj še ni bilo slišati glasnega nasprotovanja. Če hoče vlada s predlogi uspeti, morata spremembe potrditi dve tretjini vseh poslancev. In ker se spremembe ustave ne dogajajo pogosto, poleg tega pa gre tukaj za spremembe pristojnosti tako pomembnega organa, kot je ustavno sodišče, nas je zanimalo, kaj bi to prineslo in v čem predlog izboljšuje zdajšnje stanje. Na naša vprašanja je odgovarjal predstojnik katedre za ustavno pravno na ljubljanski pravni fakulteti Igor Kaučič, eden izmed predlagateljev sprememb.

Vlada namerava spremeniti ustavo, zato da bi razbremenila ustavno sodišče. Kako komentirate njegove zdajšnje stanje?
Iz vsakoletnih poročil je precej jasno, da je število zadev na ustavnem sodišču enormno. Devet sodnikov jih ne more in ni zmožno rešiti. Vprašanje je, in pred tem vprašanjem so se znašla ne samo naše, temveč tudi druga evropska sodišča in celo Evropsko sodišče za človekove pravice, kako dostop do sodišča omejiti ter dati prednost pomembnejšim stvarem. In ta prednost se v medijih predstavlja zgolj kot samo razbremenitev ustavnega sodišča. Mi, predlagatelji, trdimo še nekaj drugega. Predlog ni le to. Želimo, da ustavno sodišče postane najvišji varuh ustavnosti in človekovih pravic - torej da ne obravnava vsakršnih zadev, kot je to značilno za vse stopnje sodišč, ampak res najpomembnejše.

Če konkretizirate. S čim se mora torej ustavno sodišče vse ukvarjati?
Gre tako rekoč za varovanje človekovih pravic z vsemi pritožbami, ki jih na to sodišče naslavljajo nezadovoljni posamezniki, ki menijo, da so jim bile kršene pravice. To so tako resne kršitve ustavnih pravic kot tudi zelo minorne, manjše, take, ki pravzaprav tja ne sodijo. In predlog gre v to smer, da ustavno sodišče dobi pooblastilo, temu pravimo izbirno pravico, da sodišče izmed tisoč in tisoč pritožb izbere tiste, ki so ključnega pomena za varovanje človekovih pravic. Obenem pa bi z rešitvijo enega takega vprašanja imeli tudi vpliv na vse podobne primere. Sodišče torej ne bi več obravnavalo vseh zadev, kot jih mora zdaj, ampak res pomembne. S tem bi uvedli pozitivno selekcijo. Pritožnik bo tako sodnike moral prepričati, da je kršitev pravice tako pomembna, ne samo zanj, ampak tudi širše za varstvo pravic, da bo sodišče to obravnavalo.

Razmišljate tukaj tudi o kvotah?
Mi se nismo pogovarjali o kvotah, imeli pa smo jih v mislih. Mislimo sicer, da bi moralo biti nekje 100, 200 zadev, če poskušam zdaj na pamet opredeliti številko. Taka številka je obvladljiva. Višje številke, govorimo o človekovih pravicah, so previsoke, da bi se sodišče lahko kakovostno lotilo teh vprašanj. Ampak to je samo ena izmed predlaganih sprememb. Ta se nanaša, kot rečeno, na človekove pravice. Res je, da je najpomembnejša, res je, da je v javnosti, tako strokovni in politični kot laični, prebudila največ pozornosti, ker je to predlog, ki je za naš pravni prostor, za našo pravno kulturo morebiti nekoliko tuj. Tak sistem večinoma poznajo anglosaške države. Drugi predlogi so za širšo javnost morda manj pomembni, vendar so za delovanje ustavnega sodišča zelo.

Kateri so ti predlogi?
Tukaj mislim zlasti na predlog, da bi vse pristojnosti ustavnega sodišča uredili že z ustavo. Te pristojnosti so zdaj urejene po različnih zakonih in državni zbor se ne more upreti tej skušnjavi, da z novimi predpisi povzroča še dodatno obremenitev. Naš premislek je; ključne pristojnosti gredo v ustavo, in ko se pojavi potreba, da se jih še doda, naj to stori državni zbor, ampak z dvotretjinsko večino, torej z nekim resnim premislekom. Iz tega segmenta pa izvajamo t. i. podzakonske akte, in sicer tako, da bi jih postopoma prenašali v presojo rednemu sodišču - torej da ne bi samo ustavno sodišče presojalo in razveljavljalo podzakonske akte, ampak da bi to počela vsa sodišča.

Ali torej lahko rečemo, da bi na neki način delo ustavnega sodišča opravljala tudi druga sodišča?
Deloma bi temu lahko tako rekli. Vendar gre za sistemsko spremembo, ki v delu ustavnega sodišča ne predstavlja velikega zalogaja, ampak se nam nekako zdi, da bi lahko sklep za zakonitost sprejemala tudi redna sodišča. Redna sodišča so, glede na prve odzive, zaskrbljena. Zlasti omenjajo to, da niso ustrezno usposobljena in da bi zadeva pomenila dodatno obremenitev ob že zdajšnjih sodnih zaostankih. Naš ugovor je naslednji: prvič; teh zadev ni toliko, da bi pomenile neko veliko dodatno obremenitev, in drugič; to bi se zgodilo postopoma, z leti. S prenosom ne bi hiteli, zato mislim, da je ta bojazen odveč.

Lahko te spremembe ustave razumemo kot prenos »prevelikih« pristojnosti na ustavne sodnike?
Ne, mislim, da ne. Pristojnosti se tukaj, o čemer sva zdaj govorila, ne spremenijo. Tisto, kar je očitek, je, da bi se pristojnosti povečale pri izbirni, diskrecijski pravici glede ustavnih pritožb in pobud. Prvi odzivi tukaj so bili od državnih organov. Če sem omenjal odzive sodišč, strokovne javnosti, moram zdaj omeniti še državne organe - tukaj mislim na tožilstvo, informacijsko pooblaščenko itd. Njihovi odzivi se nanašajo na to, da predlagamo zoožanje tistih pooblaščenih predlagateljev, ki pred ustavnim sodiščem zahtevajo presojo predpisov, torej zakona in drugih podzakonskih aktov. Tukaj imamo zdaj precej nenavadno situacijo. Ta postopek, rečemo mu privilegiran, ima kar 13 organov. Tega ne srečate nikjer v Evropi. No, in vsi ti lahko začnejo postopek pred ustavnim sodiščem in so, če rečem po domače, takoj na vrsti. Mi smo to številko zdaj poskušali zmanjšati na neko razumno mero, pri čemer seveda ves čas trdimo, da večini tej organov ne bo zaprta pot na ustavno sodišče, kot se pogosto napačno predstavlja v javnosti. Sprememba je ta, da bo zanje to storil organ, ki je privilegiran, torej bodo imeli možnost pobude. Če bo sodišče prepričal, torej dokazal pravni interes, bo sodišče to vlogo obravnavalo kot doslej.

Koliko vlog dobi ustavno sodišče na leto?
Tega podatka sicer nimam pri sebi, jih je pa zagotovo nekaj tisoč. V vsakem primeru gre za neobvladljivo število. Sodni zaostanki, ki so bili prej značilni za splošno sodstvo, se zdaj širijo še na ustavno sodstvo in tudi na Evropsko sodišče, ki gre zdaj v reformo. Tudi tam so zaostrili merila. Mi tako delamo nekaj, kar ni priljubljeno, a je treba storiti, saj stanje, kot ga imamo, ni dobro.

Kako to, da sprememb ni bilo že prej?
So bile. Leta 2007 je prišla novela zakona o ustavnem sodišču, ki je uvedla neke selekcijske mehanizme, vendar je bil ta projekt manjši, saj zakon ne more mimo ustave. In da bi ta projekt dosegli, je bilo treba predlagati spremembo ustave. Če poenostavim, zakon je izkoristil vse možnosti, ki jih ima na voljo, zdaj je na vrsti ustava. Upamo, da bo dovolj zaupanja v ustavno sodišče, da bo to izbiro opravilo po najboljših močeh.

Ustavni sodniki se s predlogom verjetno strinjajo.
Ustavni sodniki se s predlogom strinjajo, se pa tudi zavedajo, da dobivajo večjo odgovornost kot doslej. Najlažje je bilo zdaj pogledati predpis in zavrniti pritožbo, ker ni izpolnjevala nekih meril. Zdaj bo pa to vsebinska presoja.

Po kakšnih merilih bi se izbiralo primere za ustavno sodišče. Če bi na primer imeli 10 ali 15 nekih podobnih primerov, kako bi lahko izbrali enega?
V take podrobnosti nismo šli, ker to ni naloga ustave, vendar glede na 20-letno prakso tega sodišča in glede na to, da so se neka merila že oblikovala, mislim, da bo to treba nekako urediti, ne bo šlo za neko popolno svobodo izbire. To bo utemeljena izbira na podlagi izkustva in meril, ki so se že in se še bodo oblikovala znotraj sodnega odločanja. No, očitki, da nekdo ni bil izbran, verjetno bodo, ampak taki očitki so že danes, ko pritožniki niso zadovoljni. Počutje bo isto, vendar na drugih temeljih.