Vodja Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj je razložil, da spremenjeni zakon o delovnih razmerjih omogoča, da se lahko sindikati za svoje člane za tiste pravice, ki niso opredeljene v zakonu, dogovorijo ugodneje.

Štrukelj ne skriva, da to ni najbolj posrečeno izbrano, ampak tu je bila možnost, da so dosegli razliko za svoje člane, da pač dobijo občutek, da imajo nekaj od tega, s tem ko plačujejo socialni dialog, česar drugi, ki niso vključeni, nimajo.

Ob tem predvideva, da bo v dogovoru določeno razlikovanje verjetno predmet ustavne presoje, saj so to nekateri posamezniki že napovedovali. "Slej ko prej bo verjetno kdo to preizkusil na sodišču, odločitev bomo seveda spoštovali in upoštevali. Ne bomo pa opustili tega trenda in bomo naprej iskali stvari, ki bodo potrjevale, da so neposredne koristi, če plačuješ članstvo v sindikatu," je povedal Štrukelj.

Kolektivno dogovarjanje ni novost
Polonci Končar s katedre za delovno in socialno pravo ljubljanske pravne fakultete se zdi razlikovanje pri višini jubilejnih nagrad in solidarnostnih pomoči sporno, vendar pravi, da vprašanja, povezana s sindikalno svobodo in kolektivnim dogovarjanjem, niso novost tudi na mednarodni ravni.

Po njenih besedah v Nemčiji kolektivna pogodba v načelu velja za člane, vendar pa delodajalci sami prostovoljno priznavajo enake pravice tudi nečlanom, ker je takšna enaka obravnava pomembna, da ne nastajajo konflikti med zaposlenimi.

Ob tem dodaja, da nečlani sindikatov, ki bi poskušali uveljavljati kakšno pravico, ki je formalno priznana le članom, v tem primeru nimajo sodnega varstva. Kako bi se pri nas izteklo, pa je težko napovedovati, saj takšnega primera še nismo imeli.

Sindikalist Štrukelj je za primer navedel Kanado, kjer je eden izmed sindikatov na ustavnem sodišču dosegel, da morajo takrat, ko sindikati nekaj dosežejo, ko sklenejo dogovor o zvišanju plač, nekaj prispevati tudi tisti, ki niso sindikalno organizirani. Gre za prispevek za socialni dialog, ker je treba te stvari financirati, da tečejo in tečejo v korist vseh, je opozoril Štrukelj.

Ob kanadski je izpostavil tudi francosko rešitev. Po njegovih navedbah imajo v Franciji delavske volitve, na podlagi katerih dobivajo sindikati za svoje delo posebna sredstva. Prav tako dobijo sindikati sredstva od države tudi v Skandinaviji. Pri nas pa tega ni in zdaj so našli to možnost, ki so jo zapisali v dogovor, je poudaril Štrukelj.

Članov sindikatov je manj kot sredi 90. let
Tovrstna prizadevanja sindikatov naj bi bila povezana tudi z upadanjem njihovega članstva. Štrukelj je povedal, da v Svizu osipa ne opažajo. V nasprotju z leti pred krizo pa se je naraščanje članstva umirilo. Miroslav Stanojević s Fakultete za družbene vede pa je navedel, da je bil sredi 90. let delež vključenih v sindikate v delovno aktivni populaciji 40-odstoten in zaradi tega lahko govorimo o močnem sindikalnem gibanju.

Sredi prejšnjega desetletja pa se je začel proces upadanja članstva, kar se pokriva z vključitvijo v Evropsko unijo in evroobmočje. Glede na zadnje meritve iz leta 2011 je članstvo sindikatov upadlo za deset odstotkov in je bila stopnja sindikaliziranosti pri 30 odstotkih, kar je po Stanojevićevih besedah še vedno nad evropskim povprečjem in bistveno več kot v drugih postkomunističnih družbah.

Razlag za upad naj bi bilo po Stanojevićevih besedah več. Nekateri upad povezujejo tudi z odhodom delavske, t. i. baby boom generacije v pokoj, medtem ko se mladi za članstvo niso odločili. Padec članstva je bil po meritvah ob izbruhu krize celo manjši kot v prejšnjem obdobju, sam vpliv krize pa bodo pokazale naslednje meritve. V velikih ekonomskih krizah se članstvo praviloma zmanjšuje, medtem ko v času konjunkture raste, čeprav so tudi izjeme, pojasnjuje Stanojević.

Hkrati opozarja, da članstvo ni edini indikator moči sindikatov, saj imajo lahko ti pri posameznih vprašanjih velik vpliv v javnosti kljub nizkemu članstvu. V Franciji je denimo ekstremno nizka stopnja sindikaliziranosti, tradicionalno pod desetimi odstotki, imajo pa sindikati veliko mobilizacijsko moč. Kakšna so razmerja sil v družbi, pa se pokaže, ko se pojavi neko družbeno vprašanje.

Sindikati so pomembni igralci na slovenskem prizorišču
Stanojević meni, da so sindikati v Sloveniji v 90. letih vsekakor vplivali na postavitev sorazmerno ugodnega blaginjskega sistema. Čeprav je njihov vpliv danes manjši kot takrat, pa so sindikati še vedno "pomembni igralci", pravi Stanojević in dodaja, da je vir njihove moči v sistemu sektorskih kolektivnih pogajanj. Prav tako imajo vpliv še vedno tudi prek Ekonomsko-socialnega sveta.

Logiko sindikatov oz. sindikalnih vodstev pri zahtevah po višjih jubilejnih nagradah in solidarnostnih pomočeh za njihove člane je po Stanojevićevih besedah mogoče razumeti. Ko sindikati v kolektivnih pogajanjih izpogajajo kolektivno pogodbo, po razširitvenem pravilu pa ta velja za vse zaposlene v sektorju, se članstvo sprašuje, zakaj bi plačevalo članarino, če te pravice nato veljajo za vse.

Vendar če veljavnosti kolektivne pogodbe ne bi razširili na celotno populacijo ali večji del populacije, bi se zmanjšala regulativna moč te pogodbe. Poleg tega bi, če bi njeno veljavnost omejili le na člane sindikatov, dobili popolnoma drug sistem regulacije trga delovne sile, tako kot je v Ameriki in Angliji, ter pogodbe na ravni podjetij, dodatno poglabljanje razlik, segmentacije trga delovne sile, še pojasnjuje Stanojević.