Svetovno prvenstvo v nogometu 1990 je šlo v zgodovino kot izjemno taktično in ne preveč kakovostno. Vrhunec zapisanega velja za finale, ko so si Nemci še zadnjič pokorili nogometni svet.

Italija je organizacijo pridobila leta 1984, ko ji je Fifa dala prednost pred Sovjetsko zvezo. S tem so naši zahodni sosedje postali šele drugi organizatorji, ki so drugič gostili najboljše nogometaše na svetu (Mehiki je ta čas pripadla v letih 1970 in 1986). Pozneje sta se jima pridružila še Francija (1938, 1998) in Nemčija (1974, 2006).

Katanec po poti Oblaka in Popivode
Kvalifikacije so prvič uspešno prestali Kostarika, Irska in Združeni arabski emirati (slednji so v finalni skupini azijskih kvalifikacij dobili le eno od petih tekem, a so jih "rešili" kar štirje remiji). ZDA so se na veliko sceno vrnile prvič po 40 letih, Egipt pa kar po 56. Jugoslavija je skupaj s Škotsko napredovala iz zahtevne kvalifikacijske skupine, v kateri je obstala Francija. Vidno vlogo v modrem dresu je pripadla Srečku Katancu, ki si je s tem za Brankom Oblakom in Danilom Popivodo kot tretji slovenski nogometaš zagotovil nastop na svetovnih nogometnih prvenstvih.

Vratar se je ranil s kirurškim nožem
Najbolj nenavadni dogodek s kvalifikacij pa nedvomno sodi v Južno Ameriko. Slovita Maracana je 3. 9. 1989 gostila obračun med Brazilijo in Čilom. Gostitelji so za uvrstitev na svoj 14. SP potrebovali točko, gostje iz jugozahoda celine pa zmago. Tekma je bila v 67. minuti pri vodstvu Brazilije z 1:0 prekinjena, saj se je s čilenski vratar Roberto Rojas zgrudil s krvavim obrazom. Vanj je namreč priletela bakla in vodstvo reprezentance je zahtevalo zmago za zeleno mizo (in s tem pot v Italijo). Neodvisna raziskava pa je pozneje pokazala, da se je Rojas v resnici sam poškodoval s kirurškim nožem! Fifa je tekmo delegirala z 2:0 v korist Brazilije, Čilu pa hkrati prepovedala nastop v kvalifikacijah za SP 1994!

Suhoparnost razbila Kamerun in Kolumbija
Sama igra na prvenstvu v Italiji je bila izjemno taktična, zaprta in za gledalce ne preveč zanimiva, saj je v povprečju padlo 2,21 zadetka na srečanje (to je še danes najmanj v zgodovini SP-jev). V medlih pretekmovalnih skupin ni bilo presenečenj, saj so večinoma napredovale favorizirane reprezentance. Za največ pozitivnega razburjenja pa sta poskrbela Kamerun in Kolumbija. Afričani so presenetili že na otvoritveni tekmi, ko so z 1:0 ugnali branilca naslova Argentino. Po zmagi nad Romunijo z 2:1, oba zadetka je dosegel 38-letni Roger Milla, so si zagotovili osmino finala. Kolumbija je napredovala v izjemno težki skupini z Zahodno Nemčijo in Jugoslavijo. V zadnji tekmi so remizirali z Nemci 1:1, ko je v zadnji minuti izenačil Freddy Rincon.

Higuita s preigravanjem izgubil spoštovanje
Usoda je hotela, da sta se Kamerun in Kolumbija srečala ravno v osmini finala. V rednem delu gledalci v Neaplju niso videli zadetkov. Ob koncu prvega podaljša je spet zadel legendarni Milla, ki je piko na i postavil na začetku drugega, ko je kaznoval preigravanje vratarja Reneja Higuite 40 metrov od kolumbijskih vrat. Higuita, ki je veljal za enega najboljših vratarjev takratne generacije, je za vedno padel v nemilost lastnih navijačev.

So Argentinci res zastrupili Brazilca Branca?
V južnomariškem derbiju osmine finala je Argentina z zadetkom Claudia Caniggie z 1:0 izločila Brazilijo. Branilec selecaa Branco je po tekmi negodoval, da mu je sredi soparnega obračuna v Torinu argentinski pomočnik Miguel Di Lorenzo dal piti vodo, po kateri se je počutil sila slabo in ni mogel več dobro igrati. Zgodba je hitro utonila v pozabo, oživil pa jo je nihče drug kot sam Diego Maradona, ki se je 15 let pozneje v neki televizijski oddaji norčeval iz Branca in tiste tekme osmine finala, posredno pa je o dogodku nato govoril še takratni argentinski selektor Carlos Bilardo. Morebitna zastrupitev sicer nikoli ni bila dokazana, v zavesti (brazilskih) navijačev pa ostaja kot neizpodbiten del nogometne zgodovine.

Katanec v četrtfinalu ni igral, a bil izključen
V četrtfinalu se je končala pravljična pot Kameruna, ki je šele po podaljških s 3:2 klonil proti Angliji. Ta se je v polfinale uvrstila prvič po letu 1966. Zahodna Nemčija je tja napredovala z enajstmetrovko, ki jo je proti Češkoslovaški (1:0) hladnokrvno izvedel Lothar Matthäus. Argentina je šele po streljanju enajstmetrovk (v rednem delu in podaljških ni bilo zadetkov) izločila Jugoslavijo, za katero pa na tisti tekmi zaradi slabše pripravljenosti ni igral Srečko Katanec (igral je na treh tekmah). Poznejši selektor slovenske reprezentance je sedel na klopi, a bil zaradi prigovarjanja sodniku celo izključen. Italija ja z zadetkom Salvatoreja Schillacija z 1:0 izločila Irsko.

Na sceno priletel in odletel kot komet
Schillaci je bil veliko presenečenje turnirja, saj je bil pri 26 letih presenetljivo vpoklican v izbrano vrsto, za katero je pred mundialom igral le enkrat! V sanjskem mesecu je zabil šestkrat in postal prvi strelec prvenstva. Pozneje je za Italijo dosegel le še en sam zadetek! Priljubljeni Toto je zadel tudi v 17. minuti polfinala proti Argentini. Za belomodre je v drugem polčasu izenačil Cannigia, kar je pomenilo, da je Walter Zenga prejel prvi zadetek po 517 minutah, kar je še danes rekord svetovnih prvenstev. Pri streljanju z bele točke so gledalci v Neaplju (ki so navdušeno pozdravljali Maradono) videlo zmago Argentine. Tudi drugi polfinale se je končal z izidom 1:1 in streljanjem enajstmetrovk, ki so v obračunu med Zahodno Nemčijo in Anglijo (kot po navadi) več uspeha prinesel elfu.

Brehme ukanil izjemnega Goycocheo
Finalni obračun je bil bolj kot ne dolgočasen in neatraktiven. Olimpijski stadion v Rimu je odločitev videl pet minut pred koncem srečanja, ko je mehiški sodnik Edgardo Codesal prekršek Roberta Sensinija nad Rudijem Völlerjem ocenil za enajstmetrovko. Z bele točke je bil izjemno natančen Andreas Brehme, vratar Sergio Goycochea, ki je pred tem v četrtfinalu in polfinalu ubranil kar štiri enajstmetrovke, je sicer uganil smer strela, a je bil strel izjemno natančen. Gavči so tekmo sicer končali le z devetimi igralci.

V tretje gre rado
Nemci so tako po dveh zaporednih finalih (1982, 1986) le postali svetovni prvaki. Selektor Franz Beckenbauer je tako ponovil dosežek Brazilca Maria Zagalla (igralec 1958, 1962, selektor 1970) in združil tako igralski kot selektorski naslov svetovnega prvaka. Pokal je lahko dvignil Lothar Matthäus, ki je bil razglašen za igralca prvenstva. Matthäus je na SP-jih odigral kar 25 tekem, kar je absolutni rekord.

Iskrice 14. svetovnega prvenstva:
- Mehika je bila izključena iz kvalifikacij, ker je na mladinskem svetovnem prvenstvu igrala z nogometaši, ki so bili prestari.
- Kamerun je postal edina reprezentanca v zgodovini svetovnih prvenstev, ki je zmagal v predtekmovalni skupini in imel pri tem negativno razliko v zadetkih. Levi so z 1:0 premagali Argentino ter z 2:1 Romunijo, nato pa v zadnjem krogu proti Sovjetski zvezi klonili kar s 4:0.
- V skupini F so zmagali Angleži pred Irsko in Nizozemsko. Zadnji reprezentanci sta imeli enako število točk (3), razliko v zadetkih (2:2) ter remi na medsebojni tekmi (1:1). O drugem mestu je tako odločal žreb, ki je na drugo mesto postavil Irce, na tretjega pa Nizozemce. Tulipani so se kot ena od štirih najboljših tretjeuvrščenih ekip vseeno prebili v osmino finala.
- Irska se je prebila do četrtfinala brez ene same zmage po 90 minutah! V skupini so remizirali tako z Anglijo, Nizozemsko kot Egiptom, v osmini finala pa Romunijo izločili po enajstmetrovkah. V četrtfinalu so z 1:0 klonili pred Italijo.
- Sodnik Michel Vautrot je bil očitno tako zatopljen v sojenje polfinala med Italijo in Argentino, da je prvi podaljšek podaljšal za osem minut. Pozneje je priznal, da je enostavno pozabil na čas.
- Prvič sta se oba polfinala končala z enajstmetrovkami.
- Prvič v zgodovini je finale postregel z istim parom kot štiri leta prej: Argentina - Zahodna Nemčija.
- Argentinec Pedro Monzon si lasti neslaven rekord - postal je prvi nogometaš, ki je bil izključen v finalih SP-jev. To se je zgodilo v 65. minuti, vsega 22 minut je šel po isti poti še njegov rojak Gustavo Dezotti.
- Nemec Bodo Ilgner je postal prvi vratar, ki v finalu ni prejel zadetka.
- To je bilo zadnje prvenstvo, na katerem je bila zmaga vredna dve točki, od takrat zmagovalec prejme tri točke, s tem so se želeli izkoreniniti preveč obrambno in taktično igro.