V sklopu hrvaške predstavitve arbitražnega sporazuma smo, podobno kot prejšnji teden hrvaškega novinarja Novega lista Denisa Romaca, o mnenju glede sporazuma povprašali tudi novinarja časnika Jutarnji list Željka Trkanjca. Trkanjec slovensko-hrvaške odnose spremlja že od leta 1992, podrobneje pa je proučil tudi samo vsebino arbitražnega sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške, ki sta ga hrvaška premierka Jadranka Kosor in slovenski premier Borut Pahor podpisala 4. novembra 2009 v Stockholmu.

Vprašanje je, kako bi rekla, bolj "poljudno". V delu slovenske javnosti je mogoče slišati, 'češ, zakaj se Hrvaška toliko ukvarja s tisto malo meje na severu, če pa ima proti jugu več sto kilometrov obale?'
To je tako, kot da bi Norveško vprašali, zakaj ne da Švedski tistega enega fjorda, saj jih ima največ na svetu. Sicer pa sem to vprašanje slišal že večkrat. Tudi vaš nekdanji predsednik Milan Kučan ga je enkrat zastavil našemu nekdanjemu predsedniku Stipetu Mesiću. Mislim, da je vprašanje napačno postavljeno. Namreč, vprašanje ni, komu je do česa, temveč moramo vedeti, da je Hrvaška pred leti z okupacijo preživela resno travmo.

Nekoč sem bil pri pogovoru, ko so neki angleški politiki vprašali: 'Zakaj ste tako zategnili in ne daste Ploč Bosni?'. Ko se neka državi znajde v takšni situaciji in ko ji neprestano zastavljajo ista vprašanja, potem je razumljivo, da se pojavi argument – če bomo nekje popustili, se bo zgodil učinek domin, če ne popustimo, učinka domin ne bo. To bi bil lahko hrvaški racionalno-zgodovinski razlog, saj so ji hoteli odvzeti Ploče, še zdaj ima Hrvaška nerešena mejna vprašanja z BiH-om kot tudi s Srbijo. Bistvo za kakršno koli razpravo na to temo pa je: Piranski zaliv je, kolikor jaz vem, v Sredozemskem morju edini zaliv, ki ni imel meja. Torej, vprašanje ni, ali Hrvaška vztraja pri metru tu, metru tam, temveč pri tem, da se prvič v zgodovini naredi meja v nekem majhnem in zaprtem zalivu. Vprašanje ni, kdo bo komu kaj vzel, temveč, naredimo to čim pravičneje.

Kaj menite o nedavni izjavi slovenskega premierja Boruta Pahorja, da naj bi med njim in hrvaško premierko Jadransko Kosor obstajal neformalni dogovor, da je Slovenija v zameno za stik z odprtim morjem umaknila Hrvaški blokado?
Politični odnosi temeljijo na medčloveških odnosih. Meddržavni odnosi so medčloveški odnosi, saj državo vodijo ljudje. Če sta dva dobra prijatelja, bosta kot premierja težave lažje reševala, kot če ne bi bila v dobrih odnosih. Videli smo, da se ni nič rešilo, ko sta bila Pahor in Sanader vsak na svoji strani. Jasno je, da je prišlo do nekih pogovorov, to ni sporno. Veliko vprašanje pa je, kakšen vpliv je lahko imel ta pogovor. Naj vam dam primer, Miloševićeva Srbija je pet let trdila, da je v sporazumu v Daytonu Franjo Tuđman Republiki srbski v zameno za neko ozemlje obljubil Prevlako. Slišal sem celo, da so o tem res govorili, vendarle pa to ni bilo zapisano v daytonskem sporazumu.

Kakšno je mnenje Hrvatov o arbitražnem sporazumu?
Ko se je o sporazumu govorilo intenzivneje, to je bilo lani nekje od avgusta do ratifikacije v saboru decembra, je bila to vsakodnevna tema. Lomila so se kopja, pojavila se je celo neka neuresničena desničarska skupina, Hrvaška namreč nima pravih desničarjev, kot imate vi Jelinčiča. Mi imamo HDZ, ki združuje tako desnosredinsko kot tisto pravo radikalno desnico. Iz tega dela so nato poskusili nekakšno civilno akcijo 'More je kopno' (Morje je kopno), s katero so zbirali podpise za referendum. To je bila neka resna tema, sporazumu je nasprotovala opozicija, ki je poskušala s populističnimi izjavami pridobiti glasove. Del strokovnjakov je bil proti, a jasno je bilo, da so bili ti bližje desni opciji …

… kaj pa je bil njihov argument?
Argument je vedno enak – Hrvaška daje svoje ozemlje. Na drugi strani pa imamo, po mojem mnenju največjega hrvaškega strokovnjaka za mednarodno pravo profesorja Budislava Vukasa, ki je rekel: Sodniki so tu zato, da sodijo. Še nikoli ni nobeno sodišče razsodilo v prid le eni strani, še posebej mednarodno sodišče ne. Dejal je še, da če ne bomo zaupali mednarodnemu sodišču, kaj bomo potem storili? Tisto sekundo, ko je SDP dejal, da moramo podpreti sporazum, saj nimamo druge možnosti, takrat je vse padlo v vodo. Od trenutka, ko smo razčistili s tem, kaj je stik, kaj je 'junction', je arbitražni sporazum postal nepomembne. Menim da, če bi ljudi na ulici vprašali kaj o njem, sploh ne bi več vedeli. Svoje smo naredili in zdaj čakamo . V nekem delu javnosti pa je seveda slišati, 'da naj se to že enkrat konča'.

Kaj bo z arbitražnim sporazumom Hrvaška izgubila ali pridobila?
Menim, da Hrvaška ne bo izgubila nič, saj je sam sporazum dober za Hrvaško. Sporazum je dokaz in največjo potrdilo tistega, kar se je Hrvaški najbolj očitalo, da ni sposobna negovati nekih dobrih regionalnih odnosov. Sporazum sem bral tako v slovenščini, hrvaščini in angleščini in naredil celo primerjalno analizo. Po mojem mnenju, pa pogajanja med Slovenijo in Hrvaško intenzivno spremljam že od leta 1992, v nekaterih pogajanjih sem celo sodeloval, je sporazum napisan izredno dobro. Nič seveda ni nikoli najbolje, a v trenutku, ko je bil sporazum podpisan, je bil zagotovo najboljše, kar se je zgodilo med Slovenijo in Hrvaško. Nihče ne bo nič izgubil, vsi bomo samo dobili, tako Hrvati kot Slovenci.

Božo Dimniko je dejal, da je arbitražni sporazum predvsem gospodarsko vprašanje. Spet drugi menijo, da bi lahko s sporazumom Slovenija izgubila veliko. Med drugim bi se lahko, recimo, oslabila moč Luke Koper in znova okrepila moč Trsta in Reke. Kaj menite o tem?
S tem se ne strinjam. Arbitražni sporazum je temeljno politično vprašanje, ki rešuje politične odnose med dvema državama. Luka Koper je z nerešenim mejnim vprašanjem postala največje pristanišče v severnem Jadranu. Ko bo meja rešena, bodo le urejene plovne poti. Še enkrat pa poudarjam, da so plovne poti v severnem Jadranu med Italijo, Hrvaško in Slovenijo že davno določene. Obstajajo mednarodne morske konvencije, s katerimi ni šale. Rešitev slovensko-hrvaške meje ni nikakor povezana s plovbo ladij.

Hrvaška je kmalu po podpisu arbitražnega sporazuma sprejela enostranski sporazum, v katerem je izjavila, da ne bo sprejele zahteve Slovenije po stiku z odprtim morjem. Kaj je bil namen te izjave in zakaj jo je Hrvaška sploh sprejela?
To je enostranska izjava, ki je v sporazumu dodana pod podpisniki, in ni aneks. Daytonski sporazum je sporazum, nato sledijo dopolnila in šele nato podpisi. Vse, kar je v meddržavnem sporazumu napisano pod podpisi obeh strani, ni zavezujoče, lahko je le deklarativno. Ta izjava je bila dana predvsem zato, da se umiri t. i. hrvaška neuresničena desnica. Ljudje okoli Kosorjeve so vedeli, da bodo ti zagotovo vztrajali pri tem, da 'junction' pomeni stik z odprtim morjem. To pa seveda ne pomeni to, razen če bo mednarodno sodišče odločilo drugače. Hrvaška enostranska izjava nima nikakršnega vpliva na noben del arbitražnega sporazuma. Izjava je bila namenjena predvsem hrvaški javnosti, saj je drugače Švedi tudi ne bi odobrili.

Menite, da bodo Slovenci 6. junija na referendumu glasovali ''proti Hrvaški'' ali ''za rešitev meje''?
Kar lahko rečem je le to, da sodeč po branju anket v vaših časopisih, Slovenci očitno podpirajo sporazum. Močno upam, da negativna kampanja ne bo vplivala na ljudi, saj je v splošno dobro, da sporno vprašanje rešimo. Čez deset let zagotovo nihče več ne bo vedel, kaj je to 'junction'. Če bi šel dogovor Drnovšek-Račan v saboru skozi, danes nihče ne bi vedel, kaj je to dimnik. Prepričan sem, da bodo slovenski volivci pokazali zrelost in odgovornost, saj ima tu Pahor popolnoma prav - mednarodna skupnost, še posebej Washington, bo skrbno spremljala izid referenduma.

Reciva, da referendum pade. Ima Hrvaška kakšno boljšo alternativo?
Ne, Hrvaška bi sedela prekrižanih rok. V tem primeru bi verjetno imela takšno moralno prednost pred Slovenijo, da bi se lahko zgodilo naslednje: Slovenija ne bi smela več niti poskusiti zavirati pogajanja Hrvaške, niti v tistih točkah ne, ko bi imela neke resne interese. Vsi vemo, da za arbitražnim sporazumom stoji podpis predsedstva EU-ja.

Čeprav naj bi bilo dvostransko dogovarjanje Hrvaške z EU-jem ločeno od arbitražnega sporazuma.
Ne, to je del sporazuma. Arbitražno sodišče se bo oblikovalo v trenutku, ko Hrvaška konča pogajanja. Za sporazumom stoji vsa Evropska unija, zato bi imela Slovenija veliko moralno in politično škodo. Washington podpira sporazum iz preprostega razloga, saj želi z njim zgraditi temelj, na katerem bo stala nova podoba Balkana. Reševanje spora med Ljubljano in Zagrebom bi lahko postal model, ki bi se preslikal na Hrvaško in Srbijo, na Hrvaško in BiH ter znotraj BiH-a, pozneje pa še na Grčijo in Makedonijo, Srbijo in Kosovo itd. Dvostranska vprašanja nekdanjih republik Jugoslavije bi s takšnim modelom rešila težave, oblikovala nov prostor, ki bi bil miren in stabilen. Zato je ta sporazum pomemben. Prav tako se je skupaj s tem začelo kar nekaj procesov. Prvi je bil proces Brdo pri Kranju, potem je hrvaški predsednik Ivo Josipović odprl odnose s Srbijo. Zdaj pričakujemo konferenco celotnega Balkana v Sarajevu. Na območju nekdanje Jugoslavije se je začel niz procesov, predvsem zaradi pozitivnega dogovarjanja med Kosorjevo in Pahorjem.

Kdo je bil po vaši oceni najboljši pogajalec za rešitev meje s Hrvaško: Drnovšek, Janša ali Pahor?
Absolutno Drnovšek. Z Račanom sta cele noči v Šmarjeških Toplicah risala zemljevide, iskala rešitve, pogovarjala sta se le z najboljšimi sodelavci, dosegla pa sta zadovoljiv sporazum, ki bi lahko bil dober za obe strani. Prav tako mu je uspelo prepričati takratnega opozicijskega vodjo Janšo, za katerega vemo, da ga ni imel posebno rad, da je peivolil v ta sporazum. Slovenija je imela v rokah vse adute. Če bi imel Račan takrat malo več politične modrosti kot tudi poguma, danes ne bi imeli takšnega problema. Zato menim, da je vprašanje najbolje rešil Drnovšek.