Turška pomlad, kot nekateri označujejo že skoraj teden dni trajajoče množične proteste v tej 75-milijonski državi, se je začela. Po ulicah se valijo hlapi solzivca, odzvanjajo udarci gumijevk in kriki, piše se nova ustava. Nobena stran se ne da.

Protestniška masa, ki je po besedah BBC-jevega poročevalca neprimerljivo večja od tistih v egiptovski ali grški revoluciji, ne pušča več dvoma: Recep Tayyip Erdogan in vsi povezani z nasiljem morajo oditi. Dovolj je represije, cenzure (pravkar je bilo zaradi zapisov na blogih aretiranih 20 ljudi), nerazumnih megalomanskih projektov in naraščajočega totalitarizma, je med drugim zapisano v izkristaliziranih protestniških zahtevah.
Ne da se niti premier Erdogan. To noč se je vrnil s potovanja po tujini. Že na letališču ga je pričakala 10.000-glava množica podpornikov, ki so vzklikali: "Umrli bomo zate, Erdogan!" Še neprimerno večjo množico je pričakovati na njegovem skorajšnjem javnem odzivu na proteste.

Oder je pripravljen. Tabora vzpostavljena. Cem Bico vlado neposredno obtožuje, da kreše iskre za naslednji korak: spopad med civilisti. Zgodovinar, strokovnjak za novejšo zgodovino Turčije in raziskovalec na carigrajski univerzi Boğaziçi ima sicer med pojasnili tudi kup bolj optimističnih napovedi.
Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.
________________________________
Pred meseci, v bolj mrzlih dneh pomladi, sem nazadnje uzrl Carigrad. Kraj je resnično legenda civilizacije, čudovito mravljišče kultur, 20 milijonov ljudi in obenem - tako je bilo videti - kraj cvetoče modernosti. Danes poslušamo o ljudeh, ki so umrli pod policijskimi vozili. Gospod Bico, kaj se je zgodilo v Turčiji?

Ne zgodila, že dolgo se nam dogaja vlada, ki želi nadzirati vsak kotiček življenja ljudi. Govorimo o vladi, ki je splošno avtoritarna.
Ni bilo vedno tako. AKP (Stranka za pravičnost in razvoj) je na čelu vlad že deset let, začela pa je kot precej inovativna stranka s proevropskimi usmeritvami. A se je spremenila. Na pot hitrega vzpenjanja k avtoritarnosti se je podala pred približno petimi leti. To je le izbruhnilo okoli vprašanja parka Gezi.

Če se na kratko osredotočiva na ta park. Kot najbrž že veste, so ljudje v Geziju pripravili zelo miroljuben protest proti odstranjevanju dreves in zelenih površin. Želeli so park ohraniti kot prostor, namenjen splošni javnosti. To pa je prišlo navzkriž z megalomanskimi projekti vlade. Ti so številni in bajni, eden izmed njih pa je obnova stare stavbe vojašnice, ki je nekoč stala na zemljišču Gezija.
Ljudje so prišli v park in se uprli na miren način. Postavili so šotore, se usedli na tla, brali, peli, se pogovarjali. Dejansko so park uporabljali tako, kot se ga običajno.

Prišla je policija in jih zaplinila s solzivcem. Iz resnično male protestniške skupine, ki je štela komajda nekaj deset ljudi, se je nenadoma rodila množica. V park so se začeli zgrinjati ljudje iz vseh krajev in zelo različnih družbenih skupin. Prava težava ni bil več park, temveč nasilje. Zadnje ljudje doživljajo na različne načine in je le en odraz temeljne težave, ki ga bom obrazložil malo pozneje.
Nasilje prihaja v oblikah od surove policijske sile do odnosa države, ki sledu principu: 'Jaz sem se odločil, ti boš ubogal.'

Turčija je trenutno sredi postopka sprejemanja nove ustave. Obstoječa izhaja iz 80. let prejšnjega stoletja, saj so jo sprejeli po takratnem puču. Resnično je potrebna demokratizacije. Vlada pa jo demokratizira tako: "Mi predlagamo spremembe. Se ne strinjate? Jih bomo uvedli kar sami." Uvesti želi predsedniški sistem, podoben ameriškemu, le brez potrebnih demokratičnih mehanizmov kompenzacije in sistema zavor in ravnovesij.
Torej, ljudem grozi diktatura. Zato so na ulicah in to se je zgodilo v Turčiji. Grožnja jim vdira v vsa življenjska področja. Projekt prestrukturiranja urbanih območij je le en primer in se je ciljno usmeril ravno v tista področja Carigrada, ki dišijo visokim predstavnikom stranke AKP ter njeni vzpenjajoči se poslovni eliti.

Še en primer vdora v način življenja ljudi je nedavna uredba o prodaji alkohola, ki ne sme potekati v krogu stotih metrov od katere koli verske ustanove [Carigrad je z njimi resnično zelo gosto prepreden, komentar avtorja].
Skupaj s številnimi drugimi primeri so take poteze vlade pripeljale občutek ogroženosti med široke ljudske množice. Park Gezi je bil le iskra, ki jih je povedla k javnemu izbruhu.

Torej je glavna težava pokroviteljski in avtokratski odnos oblasti, ki poskuša prestrukturirati družbo po lastni viziji?
V tem je nekaj zelo ironičnega. Stranka AKP si je pridobila široko ljudsko podporo z ostro kritiko bolj konvencionalnih turških ideologij, kot je kemalizem. Za nekdanje vlade in vodje so dejali, da so elitisti in da so se šli družbeni inženiring turške tradicionalne družbe.

In kaj se dogaja danes? Ravno v AKP-ju se obnašajo kot socialni inženirji, ljudje pa njihove rešitve dojemajo kot vsiljene rešitve. Naj bo to neootomanizem, prestrukturiranje mest, pretres političnih institucij in ustavne spremembe, vse poteka brez splošnejšega soglasja.
Zdaj pa pridemo do prej omenjene temeljne težave. Zdajšnja elita ima zelo samosvoj način dojemanja koncepta suverenosti. Imenuje se 'Fetih' suverenost, suverenost zavojevalca. Če za splošno razumevanje zadevo popreprostim: premier 50 odstotkov glasov na volitvah interpretira kot 100-odstotni nadzor nad vsem v državi.

Fetih je sicer metafora, ki jo pooseblja osvojitev takratnega Konstantinopla leta 1453, ki jo je izvedel otomanski sultan Mehmed II. Dandanes je metafora predvsem v službi vlade, ki jo na vse pretege poudarja in promovira.
Čeprav je 'fetih' muslimanom prinesel tudi veliko trpljenja. Če pogledamo zgodovino Turkov in islama, so Otomani skozi čas izgubili veliko nekoč zavojevanih področij. Tam živeči muslimani so posledično doživeli veliko trpljenja. Morda poznate migracije z Balkana in z določenih regij Anatolije. Ne glede na vse to vlada veliko vlaga v 'fetih' in ga napihuje kot dogodek največjih junaških razsežnosti.

Vlada in Turki sami so zelo kritični do križarstva in križarskih vojn. Na žalost pa niso sposobni neke kritične oddaljenosti do zavojevanja Carigrada. Ne le, da niso sposobni distance, še promovirajo ga. Nedavno je luč ugledal propagandni film, ki dogodek predstavlja zelo pozitivno. Vlada se je očitno odločila za kulturno politiko, ki bo pripeljala 'fetih' med najširše množice.
Vladati za vlado pomeni nadzorovati popolnoma vse.

Kot kaže, je ta odnos razhudil precej široke množice. Navedel bom poročevalca britanskega BBC-ja, ki je pokrival tudi proteste na egiptovskem Tahrirju, pa grško Syntagmo. Zatrdil je, da sta bila ta dva protesta "palčka", neprimerljivo manjša od tega, kar se zdaj dogaja v Turčiji. Do številk pa se je težko dokopati, saj poročila navajajo zelo različne številke v velikih razponih. Mi lahko vi poveste - koliko ljudi se te dni odpravlja protestirat tako na ulice Carigrada kot na splošno po državi?
Žal mi je. Čeprav sem proteste spremljal v živo, ne morem podati neke točne številke. Lahko povem, da je to resnično množica ljudi. Koliko poznate Carigrad? Ladje, ki prevažajo ljudi iz npr. Kadıköya v Beşiktaş, so brez predaha polne ljudi, ladja ob ladji, in neprestano dovažajo nove protestnike. Še nikoli v življenju nisem videl takšne množice. To je nepredstavljivo.

Še nikoli tudi nisem videl Turkov, ki bi si medsebojno izkazovali toliko spoštovanja. V zraku je pravi revolucionarni naboj. Ne morem ga ponazoriti z besedami, ne vem, kako bi to storil. Poznate Galato in Harbiye, dve področji Carigrada? Taksim je nekje vmes. Vse to področje je polno ljudi. In ob vsej tej množici ni nobenega nasilja, nobenega obračunavanja. Ljudje se spoštujejo. Med ljudmi ni ne policije ne vojske, ki bi lahko vzdrževala mir ali posredovala, če bi prišlo do incidentov, niti ne bi mogla dospeti do kraja dogodka.
Vlada intenzivno izvaja propagando. Zelo si prizadeva, da bi protestnike marginalizira in nanje lepi številne negativne oznake. To so marginalci, komunisti in brezbožni levi nacionalisti, kričijo. Tisti, ki smo dejansko videli zadeve na terenu, pa vemo, da so tam očetje in matere s svojimi otroki. Cele družine z zelo različnimi ozadji. Na terenu vidiš Turke. Vidiš Carigrajčanke. Vidiš ljudi, ki so običajno politično nedejavni, pa pobožne ljudi, ki veliko dajo na svojo vero. Vsi skupaj vzklikajo v podporo protestu in tolčejo po kuhalnicah po ulicah.
Lahko tudi potrdim, da je na trgu opaznih več levičarskih tendenc, a daleč od tega, da bi te prevladovale. Osebno sem do levega nacionalizma zelo kritičen. Levi nacionalizem je odkrito sovražen do vernih ljudi. Na trgu pa nisem opazil nobene nestrpnosti ali diskriminatornega vedenja do prisotnih muslimanov, sploh nobene kritike do verovanja.
Zatrjujem, da so na trgu Taksim predstavniki bolj ali manj vseh delov turške družbe in tam uživajo svojo revolucijo.
Če pa želite od mene številko, koliko ljudi je na Taksimu? 100.000, verjetno pa še več.

Ste kdaj prej v Turčiji doživeli takšno vzdušje?
Nikakor, še nikoli prej v življenju.

Kako na proteste gledajo tisti Turki, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga ostajajo doma? So to zanje upravičena zborovanja ali škodljivi neredi?
Splošen diskurz je dokaj enostaven: vse skupaj se je začelo kot legitimen protest, potem pa je prišla policija in povzročila izgrede s svojimi zlorabami pooblastil in nasiljem.
Proteste je z dvodnevno splošno stavko podprla ena izmed zvez sindikatov javnega sektorja. Toda, kakšen vpliv imajo dejansko ti sindikati, so ustavili storitev? So delavci zares stopili na stran protestnikov?
Na žalost ne. Članstvo v sindikatih je tukaj splošno precej nižje kot v drugih demokratičnih evropskih državah. Ni pa ravno marginalno in je pripeljalo do dejanske ustavitve storitev v določenih sektorjih.
Sindikatom v Turčiji trda prede. Če dam le najnovejši primer: vzporedno stavkajo tudi uslužbenci Turkish Airlines. Pred kratkim jih je zaradi stavkanja 300 prek SMS-sporočila prejelo odpoved zaposlitve.
Dejali ste, da so se v proteste vključili predstavniki skoraj vseh družbenih skupin v Turčiji. Da so na ulice odšli tudi tisti, ki se prej za politiko niso zanimali, verni, neverni. Po drugi strani pa ima AKP močno volilno bazo in številne zavzete podpornike. Postajajo ti v turški družbi polagoma izolirani?
Pravzaprav je vlada tista, ki postaja vedno bolj izolirana. V prid trditvi govori več razlogov. Prek povezanih časopisov zganja zelo srdito črno propagando, s katero poskušajo spodbuditi spopade kar med civilisti, kar pomeni, da so verjetno vladniki že nekoliko negotovi ali celo panični. Primer: določen časopis pred jutrišnjo zelo pomembno nočjo za islam napoveduje, da bodo protestniki takrat začeli z napadi na mošeje.
Večji del medijev je - v nasprotju z začetno popolno cenzuro - začel bolj intenzivno poročati o protestnem dogajanju in nasilju, kar še bolj oži krog okoli vlade.
Konkretna, sveža ravnanja predstavnikov države skoraj nimajo javne podpore. Imam številne prijatelje po vladnih ministrstvih, člane AKP-ja, svetovalce poslancem. Skoraj vsi omenjeni podpirajo proteste.
Poznam tudi številne podpornike predsednika države Abdullaha Güla [ustanovnega člana AKP-ja, komentar avtorja], ki pa so hkrati proti Erdoganu. Torej niti sami podporniki AKP-ja ne postajajo izolirani, saj številni podpirajo proteste. Krog se oži predvsem okoli vlade same.
V tem pogledu je bilo zelo zanimivo dejanje Bülenta Arınça, podpredsednika turške vlade, Erdoganove desne roke. Medtem ko je Erdogan odpotoval v tujino, se je Arınç - presenetljivo - protestnikom opravičil za nasilje in izjavil, da so bili protesti za park Gezi upravičeni. To je storil po nekaj dneh izjemno ostre Erdoganove retorike do protestnikov. Kaj to pomeni?
AKP zelo uspešno koristi strategijo dvojnega rezila. Erdogan sam se nikoli ne bi zares opravičil. To ni ravno tipično Erdoganovo vedenje.
Torej se vlada gre strategijo dobrega in slabega policista?
Tako je. Erdogan sam se, kot rečeno, ne bi zares opravičil. Naj dam primer iz zgodovine: sama stranka AKP se je odločila, da se je treba opravičiti prebivalcem kraja Dersim, saj je turška država v 30. letih prejšnjega stoletja nad njimi zagrešila pokol. Kako je to občutljivo, simbolično dejanje sprave izvedel Erdogan? Dejal je: 'Če v knjigah obstaja takšna stvar, kot je opravičilo, potem bom to storil.' To je njegov maksimum.
V tem primeru, v Carigradu leta 2013, pa opravičilo ni dovolj. Država izvaja hudo nasilje. To zahteva pravne postopke. Zakonite policijske sile spreminja v lastno milico, ki jo za nameček pri opravilih spremljajo civilne, strankarske milice. To jim lahko očitamo.
Policisti svojega dela ne opravljajo v duhu javne službe. Napadajo ljudi, napadajo jih z veliko stopnjo agresivnosti, s skoraj vojno sovražnostjo. To je mogoče le pri visoki prisotnosti ideologije in indoktrinacije.
Iz vaše države prihajajo precej različna poročila o smrtnih žrtvah. Koliko jih je dejansko umrlo?
Slišal sem, da je mlada ženska umrla pod policijskim oklepnim vozilom, ne morem pa tega z gotovostjo potrditi. Ena oseba je umrla zaradi trka s civilnim vozilom, ki je pridrvelo med protestnike, a voznika niso našli. Abdullaha Cömerto iz Antakye so našli z zdrobljeno lobanjo. Podatkov o storilcu ni.
Je to turški Trg nebeškega miru? [Trg v Pekingu, kjer je Kitajska država krvavo zatrla demonstracije.]
Resnično upam, da to ni naš Trg nebeškega miru. Upam, da bomo uspešnejši.
Kako se turška vojska opredeljuje do dogodkov? Videli smo fotografije vojakov, ki so med protestnike delili dihalne maske. Namig, da prikrito simpatizirajo s protestniki?
V Gümüşsuyuju, kjer je vojaška bolnišnica, so se pojavile napetosti. Policija je za načrtovane premike svojih vozil prosila vojsko, naj odpre glavni vhod v vojašnico. Vojska je policijo zavrnila. Policija zagrozila s plinskimi bombami, na kar je vojaški oficir odgovoril: "Tudi mi vam lahko nekaj izstrelimo." To smo videli na videoposnetku, bile pa so tudi druge napete situacije.
Nekateri ljudje si želijo nekega dogodka, nekega vzroka, ki bi pripeljal vojsko na ulice. To je namreč model turške revolucije, ki ni revolucija v pravem pomenu besede, temveč le menjava vlade. V 60. letih prejšnjega stoletja so se pred pučem dogajale študentske demonstracije.
Na to opozarja tudi vlada in javno zatrjuje, da si ravno demonstranti želijo vojaške intervencije. Ne vem, ali se vlada dobro zaveda, da lahko ravno njena dejanja pripeljejo vojsko iz vojašnic. S svojo propagando spodbuja desničarje k spopadom, k državljanski vojni. Če bi se začel val spopadov med civilisti, mislim, da vojska ne bi ostala tiho.
Za zdaj pa je vojska pod nadzorom in na ulicah vidimo le policiste, niti enega vojaka.
Poudariti moram, da so protestniki jasno in glasno dali vedeti: "Ne želimo, da se vojska vmeša v turško politiko."
Pred leti smo bili priča valu demonstracij po arabskem in islamskem svetu, ki je s položajev moči nagnal številne diktatorje. Val se je imenoval arabska pomlad. Nekateri mednarodni analitiki so turško dogajanje že začeli označevati z besedno zvezo turška pomlad. Toda, vidim eno ključno razliko. Turčija je v nasprotju z državami arabske pomladi še vedno delujoča parlamentarna demokracija. Se vi s to označbo strinjate?
Se strinjam. Morda je naš režim res nekoliko boljši od prej omenjenih, še vedno pa je dober primer vzdržne avtokracije. No ... vzdržne do zdaj. Ni dvoma, ta vlada vse bolj avtokratsko posega v vse sfere življenja, manipulira z ljudmi, cenzurira medije in komunikacije ter terorizira lastno prebivalstvo. Torej, proteste lahko imenujemo turška pomlad.
Zadnje dogajanje meče precej črno luč na Turčijo v mednarodni skupnosti. Dogajanje močno odmeva v medijih in med ljudmi. Pred turškimi veleposlaništvi so demonstracije, države izražajo zaskrbljenost - celo zaveznice ZDA. Kolektiv Anonymous je z znanimi spletnimi napadi z medmrežja izbrisal strani turške vlade in ministrstev. Oglasil se je med drugim tudi Roger Waters, ustvarjalna duša Pink Floydov, ki je s "solzami v očeh" spodbujal demonstrante, naj ne obupajo. Kakšen vpliv ima takšno dogajanje na vas in na Erdogana?
Za vso podporo smo Turki zelo hvaležni! Konkretnega komentarja o sistemskem dogajanju v mednarodni skupnosti bi se vzdržal, ker to ni moje strokovno področje. Lahko pa ponovim, da stranka AKP zelo uporablja dvojno strategijo. V svetu se promovirajo kot prozahodna stranka, medtem ko se doma, pred turško javnostjo, razkazujejo kot protiimperialisti, da bi s tem dobili politične točke. Turčija se je pridružila Šanghajski skupini, v kateri so med drugim Rusija, Kitajska, Kazahstan, Tadžikistan, obenem pa je Turčija zaveznik ZDA.
V vsakem primeru pa ocenjujem, da Erdogan pritiska dolgoročno ne bo mogel zdržati.
V sosednji Siriji divja krvava državljanska vojna. Sirska vlada se precej trudi s cenzuriranjem medijev in poročanja ter občasno enostavno - izklopi medmrežne povezave. Ne v tolikšni meri, še vedno pa podobno počne tudi turška vlada. Že dolgo dejavno cenzurira svetovni splet (znana je dolgoletna prepoved YouTuba) ter zapira ljudi, ki "neprimerne vsebine" tam objavljajo. Kakšne so vaše izkušnje na tem področju?
Med demonstracijami v Carigradu nismo imeli dostopa do spleta, 3G je bil izklopljen. Trenutno internet sicer lahko uporabljamo, a eden izmed ministrov je izjavil: "Če bi hoteli, bi lahko ustavili internet." To je zelo dober pokazatelj razumevanja demokracije. 'Če hočemo, lahko storimo kar koli, vi pa bodite zadovoljni, dokler vas toleriramo.'
Cenzura je prisotna tudi v drugih sferah življenja. Skladatelj Fazıl Say je v zaporu zaradi tvita. Posedovanje določenih knjig te lahko stane prostosti. Da ne govorimo o prevajalcih in založnikih ...
Na meji z Armenijo v kraju Kars je v gradnji spomenik miru. To je ogromna skulptura dveh ljudi, ki z rokama segata drug proti drugemu. Erdogan se je po določenih dogodkih v povezavi z Armenijo odločil, da je to "pošastnost", in ukazal, da spomenik podrejo.
Videti je, da se je navdušenje nad pridruževanjem Evropski uniji ohladilo na obeh straneh. Kam gre Turčija?
Vlada je precej pragmatična. Dokler odnosi z Zahodom prinesejo več denarja, v redu. Ko bi prinesli več demokracije, smo naenkrat skeptični. Takšen je splošen odnos.

Z ekonomskega vidika je Turčija uspešna. V zadnjih desetih letih je svoj BDP potrojila in ta še raste. Na čem temelji ta rast? Je vzdržna? Kakšen vpliv ima na turško družbo?
V Turčiji smo imeli dve res veliki gospodarski krizi v letih 1994 in 2001, ki sta precej vplivali na družbo. Ti dve krizi sta stranko AKP zavihteli na oblast.
Erdogan je imel s svojo prejšnjo stranko precejšnjo podporo - tudi kot župan Carigrada - saj se je precej izkazal. To mu je prineslo visoko popularnost. Po drugi krizi leta 2001 je ustanovil AKP in prevzel vlado. Ekonomija je zatem precej okrevala. AKP zatrjuje, da gre uspeh izključno na njen rovaš. Vedeti pa moramo, da je Turčija še pred AKP-jem padla pod precej strog program Mednarodnega denarnega sklada. Avtoritarnost AKP-ja je samo omogočila, da se je program izpolnjeval na še strožji način. Če ekonomija okreva, se je treba res vprašati, zakaj je tako.
Pogled na proteste in nasilje vzbudi skrb, da bo prelivanje krvi in poniževanje pustilo veliko brazgotino na narodu. Med protestniki je veliko besa zaradi ravnanja vlade in nasilja policije, med podporniki vlade je veliko besa zaradi povsem nasprotnih razlogov. Dogaja se polarizacija. Nasilni dogodki iz zgodovine moje domovine, Slovenije, so še dandanes podlaga za precejšno polarizacijo naroda. Ljudje se še vedno opredeljujejo glede na svoj odnos do teh vprašanj. Kje si bil tega leta, na kateri strani? Koga podpiraš? Menite, da si bodo lahko Turki zastavljali takšna vprašanja: na kateri strani si bil leta 2013? Bo to lahko vzrok delitve in grenkobe?
Tukaj in zdaj se to ne bo zgodilo. Ljudje na dogajanje še vedno gledajo v političnih in ne v kulturnih okvirih. Če pa se bo to sprevrglo v spopade med civilisti - in danes je policija napadla verski objekt alavitskih muslimanov, kar lahko pripelje do spopadov med alaviti in suniti - potem je takšen učinek mogoč. Upam, da se ne bo obrnilo tako. Če pa bi se že, dvomim, da bi vojska molčala ob vsesplošnem nasilju.
Za zdaj lahko zatrdim, da je velika večina protestnikov zelo previdnih in zelo spoštljivih. Njihov diskurz ni žaljiv do nobenega dela naše družbe.
Obiskovalec Turčije ne more mimo turških zastav. Te so res - povsod. Isto velja za kipe in podobe očeta naroda, Mustafa Kemala Atatürka. Zakaj so državni simboli in Atatürkova podoba na vsakem koraku? Je to za Turke zdrav nacionalizem, je to gradnja identite naroda? Kako vi vidite pojavnost?
To je pretirano in del uradne ideologije. To je kemalizem, nenavadna oblika ideologije. Sam ga niti ne bi opredelil kot ideologijo, prej kot pragmatizem. Sodobna turška republika je bila ustanovljena leta 1923 in po številnih reformah je leta 1930 dobila svojo glavno strukturo. Po Mustafi Kemalu Atatürku ni bilo nobenih večjih sprememb.
Z uravnoteženo politiko se je Turčiji uspelo izogniti drugi svetovni vojni. Čeprav je takrat "flirtala" z Nemčijo in Italijo, je vzdrževala dobre odnose tudi z zahodnimi demokratičnimi državami. Režim je bil avtoritaren, nikakor pa ga ne moremo uvrstiti v isto kategorijo z Mussolinijevo Italijo ali Hitlerjevo Nemčijo, nikakor ne.
Z nastopom pluralne, večstrankarske demokracije se je kemalistični režim ustavil pred težavo. Nemogoče ga je bilo osveževati ali modernizirati, niti postopoma. Med sredinsko levico in sredinsko desnico so bile velike ideološke ovire in z vsesplošnimi napetostmi je bila demokratizacija nemogoča. Za to obstajajo tudi družbenoekonomski razlogi, a o njih na tej točki ne bi govoril.
Ideologija kemalizma je nujno potrebna prenove. Med drugim tudi zato, ker v svojih okvirih ne omogoča rešitve kurdskega vprašanja. Kemalizem znotraj turških meja ne dovoljuje obstoja nobenega drugega naroda kot le turškega. Kemalizem je v svojem razumevanju demokracije obstal v 30. letih prejšnjega stoletja. Za to pa ne moremo kriviti Atatürka.
AKP je tista, ki je iz kemalizma vzgojila pošast. V neki ironični potezi usode je AKP reproduciral tisti stari, osnovni kemalistični režim. Ironija je v tem, da se dandanes Erdogan širokousti: le zakaj ne bi spreminjal zakonov, ki jih je sprejel pijanec? Kot je znano, je Atatürk pil. Erdogan se je izognil uporabi imena, so pa vsi razumeli, kaj je skrival v mislih. Bizarno je, kaj AKP počne z Atatürkovo zapuščino.
Ko govorimo o Turčiji (ne le Turčiji, tudi o drugih državah regije), se ne moremo izogniti vprašanju Kurdov. Vemo, da Turčija ne prenaša misli o kurdski avtonomiji, kaj šele državi. Milijoni Kurdov ostajajo preganjani na tisočih kilometrov njihovega poselitvenega območja in v številnih državah. Vemo, kaj si o njih mislijo države. Kaj pa ljudje? Kaj običajni Turki menijo o kurdskem vprašanju?
Država je nekoč povsem ignorirala dejstvo, da Kurdi sploh obstajajo. Uradna državna ideologija kemalizem je zanikala obstoj drugih entitet znotraj turških meja. Ne le to, bile so teorije, da Kurdi sploh niso Kurdi, temveč Gorski Turki. To je bila dejansko resna in široko sprejeta teorija, v Turčiji celo uradno do 90. let prejšnjega stoletja. Do zdaj je državi uspelo priznati njihov obstoj in jih do določene mere dokumentirati.
Medtem je preteklo veliko krvi in veliko nasilja. Spopadi med PKK-jem in državo so prinesli nasilje, teror in predvsem veliko propagande. Ljudje pri poročilih dnevno poslušajo, kako so teroristi ubili tega ali onega, kako so pokončali turškega vojaka. Ne slišijo pa, kdo so sploh kurdski borci, kdo so njihovi vodje in kaj si želijo. Glas Kurdov je utišan in omejen. V konfliktu je umrlo skoraj 6.000 turških vojakov in vsak pogreb je bil obenem tudi turška demonstracija. Celo sam v svojih mladih letih nisem vedel za kurdske težave. Šele ob prihodu na univerzo so se obzorja razširila.
Dandanes se razmere počasi izboljšujejo. Tudi ljudje postajajo bolj odprti, bolj spoštljivi in vedno več jih stranko PKK obravnava kot legitimno predstavnico Kurdov. Vsaj večina. Prepričan sem, da bi se ob koncu oboroženega spopada našla tudi politična rešitev.
Oči sveta so trenutno uprte v Carigrad. Kakšno je vaše osebno sporočilo svetu, sporočilo Carigrajčana?
Trenutno so razmere v mestu stabilne. Večjih težav nimamo. Trg Taksim je pod nadzorom, red je vzpostavljen. Poskrbljeno je, da imajo vsi protestniki dostop do dobre, kuhane hrane. Na Taksimu je skoraj karneval!
Resnične težave so drugje: v Ankari, v Izmirju in številnih drugih mestih. Turčija potrebuje podporo v smislu človekovih pravic. Policija je ušla izpod nadzora. Priprti ljudje so podvrženi mučenju, pretepanju. To kliče po nadzoru mednarodne skupnosti.
Naslednja zadeva: potreben je pritisk na vlado, ki je po vsem tem nelegitimna in mora odstopiti. Lahko nadaljujemo tudi z isto sestavo parlamenta, z istimi strankami, ampak tisti, ki so odgovorni za nasilje, ne bi smeli nikoli več videti katere koli javne funkcije. Najsibo policist, Erdogan ali kdor koli na vmesni lestvici.
Osebno tudi upam, da bomo iz tega nemira izšli z novo, resnično demokratično ustavo. Obenem pa se bojim, da želi vlada zanetiti spopade med civilisti, da bi se obdržala. To počne s širjenjem dezinformacij in s provokacijami. To, kar počnejo, je kriminal.
Ko se bom prihodnje leto vrnil v Carigrad, kakšen bo? Kakšna bo Turčija?
Upam, da bo to precej drugačna država. Upam, da se bodo vladni fantastični megaprojekti, kot je kopanje drugega Bosporja in uničevanje severa Carigrada, ki povsem ignorirajo voljo Turkov, končali. Upam, da bo takrat turška družba bolj odprta in z manj predsodki.
In brez spopada med civilisti ... da ne govorimo o državljanski vojni.