2. marca 1998 je Wolfgang Priklopil ugrabil takrat 10-letno Natascho Kampusch na poti v šolo. Kar osem let in pol je bila zaprta v kletnih prostorih njegove hiše, dokler ni 23. avgusta 2006 pobegnila. Njeno ujetništvo je trajalo 3096 dni. »Zdaj sem dovolj močna, da lahko povem celotno zgodbo o svoji zgrabitvi,« pravi. Njeno zgodbo je v intervjuju razkrivala novinarka TV Slovenija Vida Petrovčič.

Stari ste 22 let. Pravite, da ste zdaj dovolj močni, da poveste svojo celotno zgodbo. Zakaj zdaj, štiri leta po pobegu?
Štiri leta so ravno prav dolgo, da sem opravila s tem. Hkrati pa je dovolj kmalu, da sem se še lahko spomnila preteklosti.

Ste spoznali kaj novega o tem, kar se vam je zgodilo?
Da. Marsičesa sem se naučila. To doživetje me bo spremljalo tudi v prihodnje. Veliko novega se je zgodilo, doživela sem veliko zanimivih stvari. Pridobila sem nove izkušnje z novimi ljudmi. Ti drugače razmišljajo in na stvari gledajo drugače kot jaz. Zdi se mi zelo pomembno, da mi je delno uspelo to nadomestiti.

Vrniva se v leto 1998, na dan pred ugrabitvijo. Kaj se je zgodilo?
Konec tedna sem preživela pri očetu. Ko me je pripeljal domov, je bila mama nejevoljna, ker me je znova pripeljal prepozno. Zato sva se z mamo sprli. Bila sem zelo jezna na mamo, bila sem žalostna in prizadeta.

Torej, če bi bilo drugače razpoloženi, se to ne bi zgodilo?
Ne vem, če lahko tako rečemo. Mislim, da to ne bi ničesar spremenilo. Morda bi se drugače odzvala. Morda bi me mama peljala v šolo.

Spraševali ste se, zakaj. Imate kak odgovor?
Veliko različnih odgovorov je, saj lahko o tej temi postavimo veliko različnih vprašanj. Pravega odgovora ne ve nihče, le oseba, ki je zdaj mrtva in nam ne more odgovoriti. On, ki je storil to dejanje.

In kakšen je vaš odgovor?
Na to se ne da odgovoriti. Ob nepravem času sem bila na nepravem kraju.

Povejte nam, kako ste bili ugrabljeni?
Bila sem na poti v šolo, že na dveh tretjinah poti. Videla sem moškega in pomislila, da nekaj ni v redu. Nekaj v meni me je sililo na drugo stran ulice. Mislila sem, da je to le posledice prepira z mamo, da sem zato tako žalostna in preplašena. Odrasle ali velike punce se ne bojijo več tujih ljudi na cesti. Zato sem šla naprej. Nato me je zgrabil in odvlekel v dostavni avtomobil.

In v hiši? Kako ste se počutili? Bili ste v temni kleti. Brez luči, včasih celo brez hrane. Nam lahko opišete, kakšno je bilo vaše življenje teh 3096 dni in noči?
Večino časa je bilo grozno. To sem občutila kot kazen. Razmišljala sem o ponovnem rojstvu in drugačnem življenju. Spraševala sem se, kaj sem zagrešila v prejšnjem življenju, da sem si zaslužila tako kazen.

Kaj pa čas? Ste vedeli, koliko je ura?
Da. Čez nekaj časa sem imela uro ali dve. Vedela sem, koliko je ura. Morala sem se ravnati po časovnem stikalu.

Enkrat je bila v poročilih na radiu tudi novica o vas. Kaj so poročali?
To ni bila novica, ampak poročilo o knjigi. Govorili so knjigi, ki je opisovala nerešene primere. Primere, kjer so ljudje izginili brez sledu. Odrasli. Eden izmed primerov je bil primer Natasche Kampusch, ki je med potjo v šolo izginila in je od tedaj ni videl nihče. V tem trenutku sem doživela šok, saj so mislili, da sem mrtva. Zanje sem bila le zamenljiv primer.

Ugrabitelj vam je rekel, da vaši družini ni več mar za vas, da zanje ne obstajate več.
Da. Govoril mi je, da me družina ne pogreša več in da mi je z njim tisočkrat bolje. Enkrat je celo govoril, da ima moja družila drugega otroka in podobno.

Torej vam je nekako uničil istovetnost. Niste bili več Natascha. Kdaj se je to zgodilo?
Da. V prvih dveh ali treh letih.

V knjigi piše, da ste po 1.400 dneh izvedeli njegovo ime.
Mislim, da mi je to povedal že na začetku ali pokazal na neki vizitki, pa nisem mogla natančno prebrati. Vseeno je bilo, saj nisem mogla pobegniti. To je vedel, zato mi je lahko brez strahu razkril, kdo je.

Ste ga klicali Wolfie? Kakšen vzdevek ste mu dali?
Pravzaprav ga nisem klicala po imenu. Bolj tako …

Gospodar?
Ne.

Sebe ste poimenovali Bibiana. Zakaj?
Ja. Ker se to ime pojavi dan po mojem godu. Nisem si hotela izbrati drugega imena. Vseeno mi je bilo.

Bibiana je bila vaša nova identiteta. Jo lahko opišete?
Zdaj je ni več. Bila je oseba brez identitete, družine, pravic in prihodnosti. Oseba, ki je ni nihče poznal.

Vseeno ste preživeli. V čem je skrivnost vašega preživetja? Ta drugi jaz? V nekem trenutku ste se začeli pogovarjati s svojim drugim jazom.
Nekaj je prav gotovo odvisno od drugega jaza. Vendar je bilo v tistem trenutku preprosto jasno, da imam priložnost in … Govorim o begu. S preživetjem je pač tako. Svoje zavesti nisem mogla usmerjati. Mislim, da človek, človeško bitje, hoče živeti in do zadnjega diha poskuša storiti vse, da lahko obstaja naprej. Mislim, da je to skrivnost preživetja. Ta prastari nagon po preživetju.

Je to sporočilo vaše knjige?
Lahko bi tako rekli. Ko sem dobila zamisel za knjigo, sem mislila podobno. Knjiga naj bi ljudem pokazala, da človek lahko marsikaj doseže in preživi, čeprav se zdi nasprotno. Ta knjiga bi lahko pomagala ženskam, ki so ujete v zvezah ali v kulturnih krogih, kjer ženske nimajo pravic.

Veste za kakšne ženske tu v Avstriji? Morda veste za Fritzlove? Bi jim lahko pomagali?
Ne vem. Mislim, da si mora vsak na svoj način pomagati sam. Številni zaradi sramu ali ponosa nočejo pomoči. Družini Fritzl sem poslala nekaj denarja, ki sem ga dobila. Zdelo se mi je, da ga potrebujejo bolj kot jaz.

Ste jih srečali?
Ne.

Bi jih želeli?
Če bi si kakšen član družine želel srečanja, bi privolila. To se mi zdi prav. Sama pa se ne želim nikomur vsiljevati.

Vrniva se v preteklost. V teh osmih letih in pol ste iz otroka postali odrasla oseba. Kateri trenutki so bili najpomembnejši?
Bilo je malo nenavadno, ko sem postajala starejša in dobivala ženske obline. Vendar nisem imela ženske, po kateri bi se zgledovala. Nisem imela vzornice. Zdi se mi, da je to v tem obdobju zelo pomembno. Ni se mi bilo lahko sprijazniti s temi spremembami, saj nisem imela merila. Nisem mogla ugotoviti, kaj je običajno in kaj ne. Včasih nisem vedela, kaj se dogaja z mano. Mislim, da se psihično ni prav veliko spremenilo. Ker sem se znašla v teh prisilnih okoliščinah, sem v sebi hitreje odrasla. Lahko pa bi več vedela o sebi. Še vedno se učim.

Nikogar niste srečali?
Ne. Imela sem le ljudi iz knjig, televizije in radia.

Enkrat pa ste vendarle odšli ven. Kako se je to zgodilo?
Časopisi niso več pisali o meni. Obljubljal mi je, da bo tvegal in šel z mano ven, ko o meni ne bodo več pisali. Da bom imela stik z ljudmi. Te izlete bi opisala kot izhode v zaporu. Skrbno jih je načrtoval in me vsak trenutek opazoval.

Bili ste v nakupovalnih centrih, celo policist vas je enkrat ustavil. Šli ste smučat. Bilo je kar nekaj priložnosti, ko bi lahko pomislili na pobeg. Kaj ste razmišljali?
Zdaj je morda res videti, da bi se lahko večkrat rešila. Toda ni bilo tako. Nikoli ni bilo prave priložnosti. Morda bi lahko izginila v kakšni skupini ljudi, toda bala sem se, da bi me takoj našel. Lahko bi vzel drugega talca ali celo koga ubil.

Zanimivo je, kako opisujete gospoda Priklopila. V enem delu pišete, da se vam danes zdi, da Wolfgang Priklopil ni želel ustvariti drugega kot majhen, zdrav svet z osebo, ki bo le njegova. Drugje pišete, da ste ga nekako razumeli. Poznali ste dve plati Priklopila, ki jih nihče drugi ni poznal. Na eni strani je bila močna želja po nadvladi nad ljudmi, na drugi pa potreba po ljubezni. Nam lahko poveste, kdo je bil Priklopil?
Podoba, ki ji imam zdaj, je seveda že malo popačena. S časom in spomini se je spremenila. Bil je bolnik. Morda so ga v preteklosti prizadeli in je zato sklepal, da je ves svet zloben in da preživiš le, če si tudi sam tako zloben in pokvarjen.

In njegova svetla plat?
Mislim, da se je pogosto zamislil nad vsem, kar ga je odvračalo od ljudi, in trudil se je biti boljši človek.

Kako ste to občutili? Kakšna je bila vaša vloga?
Bilo je podobno televiziji. Podobno je bilo nanizanki Pleasantville. »Živijo, draga, doma sem. Nekaj sem ti prinesel.« Kot v ameriški televizijski nanizanki. Zanj je bil to nekakšen oder, svet iz sanj.

Vajin odnos je iz odnosa otrok – oče prerasel v partnerski odnos.
Kako ste prišli do tega sklepa?

Knjigo sem prebrala. Morda sem narobe razumela.
Običajno o teh temah ne govorim. Marsikaj se lahko razume narobe. Predvsem, kadar ljudje vidijo intervju ali le njegove dele. Nočem se ponovno postaviti v položaj, ko bi morala pojasnjevati napačno razumljene opise ali se soočati z jezo.

O nekaterih temah se torej ne želite pogovarjati?
Da.

Mislite, da bo kdaj prišel čas, ko boste spregovorili o tem?
Morda čez čas, ko bom močnejša, ko bom imela polno življenje, ki mi ga nihče ne bo mogel vzeti. Mogoče bom nekoč napisala še eno knjigo.

V šolo niste hodili osem let, od četrtega razreda naprej. Kako ste nadoknadili zamujeno? Pišete, da vas je Priklopil tudi učil.
Da. Toda tudi sama sem se veliko naučila. Treba je samo brati knjige. Veliko stvari, ki se jih učimo v šoli, se ponavlja, zato ni bilo težko nadoknaditi.

Pogovoriva se o zadnjem dnevu, 23. avgustu 2006. Kako ste zbrali dovolj moči, da ste zbežali?
Prišla sem do točke, ko sem zbrala ves pogum in vso moč. V zakup sem vzela celo smrt storilca. Prišla sem do sklepa, do pomembne ugotovitve, da sem v svojem življenju najpomembnejša oseba jaz. Če jaz umrem, bo to konec mojega življenja. Tega nisem hotela dopustiti. Zato sem ušla. Vedela sem, da je to edina možnost. V tistem trenutku sem razumela, da nisem odgovorna za življenje ali smrt Wolfganga Priklopila.

Kaj se je zgodilo? Dobil je telefonski klic, čistil je avto …
Jaz sem čistila avto, on pa je šel. Veliko ljudi pozna občutek, ko vam nekdo popolnoma zaupa. To je ganljivo. Toda bilo je telo, telo težko. To je bil prvi trenutek, ko mi je res zaupal in bil prepričan, da se lahko obrne in se ne bo nič zgodilo. Pred tem je bil vedno prestrašen, vedno me je držal, kam privezal ali zaprl. V tistem trenutku pa je bil prepričan, da ne bom nikamor pobegnila.

In se pobegnili stran od hiše? Kako so se odzvali ljudje, sosedi?
Ti ljudje mi niso hoteli pomagati. Pozvonila sem pri nekaj vrtnih vratih, a se niso odzvali. Nato sem splezala čez ograjo in videla žensko ob oknu, ki prav tako ni hotela pomagati. Spraševala je, zakaj sem prišla k njej in ali ne bi za pomoč prosila koga drugega. Ni hotela poklicati policije. Ni hotela imeti ničesar s tem. Prosila sem jo, pa je le poklicala policijo. Policisti so se pripeljali in hoteli vedeti moje ime, naslov …

Zanimivo je, ko v knjigi pišete, ali preživite vi ali Priklopil. Eden je moral umreti. Na koncu je res storil samomor. Mislite, da ste ga napeljali k samomoru?
Kot sem opisala v knjigi, sem hotela storiti samomor. Nato pa sem ugotovila, da bi brez njega in groze, ko sem bila zaprta, imela voljo za življenje. Edina oseba, ki me je pri tem ovirala, je bil on. Zato sem mu svetovala, naj se ubije. Njegovo življenje brez mene bi bilo očitno prazno, sicer me ne bi bilo treba zapirati. Hotela sem, da me končno izpusti. Moja ječa ni bila le fizična, ampak tudi psihična. Vsak trenutek je nadzoroval. Tudi če ga ni bilo v kleti ali če nisem bila zgoraj, me je omejeval pri izražanju in mislih. Predpise in pravila obnašanja sem imela celo spodaj.

Kaj se je zgodilo po pobegu? Kako so se ljudje odzvali na vašo zgodbo?
Na začetku so se vsi veselili. Potem so postali nezaupljivi. Hoteli so vedeti vse več, želeli so imeti fotografije ječe, celo njegovega trupla ali moje gole fotografije. To imajo ljudje radi. Hoteli so zgodbe sosedov, izsledke preiskav, kaj se je zgodilo. Ljudje so me začeli sovražiti. Niso mi več čestitali. Na cesti so me ogledovali in grabili, ker naj bi zaradi medijev obogatela. Name so gledali, kot da bi bila Bill Gates in mi gre veliko bolje kot njim.

Nam lahko opišete kakšen lep trenutek v teh letih. Je bil kakšen?
Vedno mi je bilo všeč, ko sem smela videti sonce, drevesa in nebo. Všeč mi je bilo, ko sem smela enkrat 10 minut plavati v bazenu. Krasno je bilo. Lepo je bilo, ko sem občasno dobila več hrane in sem si jo lahko sama vzela.

Včasih vam ni dal hrane?
Da. Varčeval je. Hotel je pritiskati name. Hotel je, da sem slabotna in drobna, da se mu ne bi uprla. Delala sem kot služkinja v kuhinji. Z mano je ravnal kot s sužnjo.

Danes ste lastnica Priklopilove hiše? Kako ste jo dobili?
Če bi še živel, bi mi moral plačati odškodnino za duševne bolečine. Hišo sem dobila iz zapuščine. Nisem zahtevala odškodnine, država mi jo je dodelila kot odškodnino.

Kaj boste storili z njo?
To še ni določeno. Jasno je, da je treba ječo zasuti. Nič ne sme ostati. Lahko bi jo spremenili v klet, a tega ne bi nihče hotel.

Ste čustveno navezani na ta kraj?
Da. Nenavadno se mi zdi stopiti na zemljišče. Nekajkrat sem bila ta. Sprva je šlo. Toda večkrat ko sem bila tam, bolj nenavadno in neprijetno se mi je zdelo.

Kako je bilo, ko ste prišli domov k vaši materi, v vašo sobo, ki je ostala nedotaknjena in nespremenjena?
To je bilo nenavadno. Ni mi bilo všeč. Bilo je, kot da bi vstopila v sobo tujke. Kot bi čas obstal.

Ste srečali mati Priklopila? Kaj bi ji rekli?
Žal … Nisem je srečala. Najprej je bilo nekaj stvari, ki bi ji jih povedala. Ko pa je čas mineval … Ve, zakaj v zadnjih letih ni želela stopiti v stik z mano. To moram spoštovati. Sem pa marsikaj ugotovila. Najbrž je imela slabo vest, ker ni ničesar opazila. Tudi veliko očitkov bi slišala. So se pa opravičili sosedje, ker niso ničesar opazili.

Radi živite v Avstriji?
Da. Ker je voda tako dobra.

Je to edini razlog?
Tudi zrak ni slab.