Govorimo o povsem amaterskih spletnih detektivih, ki se zakopljejo v odmevne primere in se na lastno pest lotijo njihovega reševanja, pri čemer se včasih res dokopljejo do kakšne podrobnosti, ki policiji pomaga, v precej več primerih pa stopajo po prstih organov pregona, jih zasipavajo z divjimi teorijami in namigi ali pa, v najslabšem primeru, celo ogrozijo življenja nedolžnih.
Stroka meni, da gre za vzpon teh amaterskih spletnih detektivov delno kriviti človeško naravo, ki da jo je vedno privlačil adrenalin, bližina nevarnosti, celo bližina smrti (fenomen strmenja v prometne nesreče). Pandemija naj bi vse to samo še okrepila. Radi hodimo po robu, še posebej, kadar vemo, da ni nevarnosti, da bi padli čez.
To pojasnjuje tudi priljubljenost "resničnih kriminalnih zgodb", ("true crime"), žanra, katerega zametki sicer segajo v 16. stoletje, proslavil ga je roman Trumana Capoteja Hladnokrvno (1965), zares razcvetel pa se je v zadnjih letih – tako v literaturi kot tudi v podkastih in dokumentarnih filmih. Gre za žanr, v katerem avtor raziskuje resnični zločin in dejanja resničnih ljudi, povezanih s tem zločinom oz. žrtev tega zločina. Največkrat gre pri tem za umore, pri približno 40 odstotkih se pripoved osredotoča na serijske morilce.
Raziskovalna družba Parrot Analytics je lani izvedla raziskavo, kateri podžanri dokumentarnih filmov in serij so najbolj priljubljeni med gledalci – resnične kriminalne zgodbe so premočno zmagale pred znanostjo, zgodovino, družbenimi tematikami, naravo in športom, pri čemer so pri Parrotu tudi zaznali velikanski skok resničnih kriminalnih zgodb v letih 2020–2021 v primerjavi z 2019–20 (+60 odstotkov).
Med nekaterimi primeri, ki so v zadnjih letih najbolj burili domišljijo gledalcev, so bili tisti o Stevenu Averyju, obsojenem na dosmrtno ječo zaradi domnevnega umora, a nekateri menijo, da po krivem (Making a Murderer), pa tisti o umorjeni otroški lepotni kraljici JonBenet Ramsey (The Case of: JonBenet Ramsey) in o milijonarju Robertu Durstu, ki je umoril svojo ženo.
O zadnjem je HBO leta 2015 posnel dokumentarno serijo The Jinx, na koncu katere takrat že priletni Durst, ko meni, da ga ne snemajo več, zločin celo prizna, kar je privedlo do njegove aretacije. Po drugi strani pa je razkritje po krivem obsojenega Adnana Syeda v priljubljenem podkastu Serial privedlo do njegove izpustitve.
Prvi primer le pet dni po rojstvu Facebooka
Skratka, resnične kriminalne zgodbe so se izkazale za izjemno zasvojljivo zadevo, kar je, v najboljših primerih, privedlo do razrešenja marsikaterega primera. A vsak tiktoker pač ni filmski ustvarjalec, ki je v številne od omenjenih projektov vložil leta dela, raziskav in pogovorov.
Ampak poskusite to dopovedati na tisoče in tisoče tem tiktokerjem, youtuberjem ter uporabnikom Instagrama, Facebooka, Reddita in drugih družbenih omrežij, kjer podajajo svoje teorije, kdo je storilec v tem ali onem odmevnem primeru, ki na dani mesec okupira ameriški medijski prostor.
Ta fenomen spletnih amaterskih detektivov je v ZDA vzniknil simultano z razvojem družbenih omrežij. Za prvo pravo "kriminalno uganko dobe družbenih omrežij" tako velja izginotje 21-letne Maure Murray leta 2004, ki je, potem ko je njen avtomobil zdrsnil v obcestni jarek sredi ruralnega New Hampshira, izginila neznano kam.
Na dan, ko je Maura izginila, so bila družbena omrežja v povojih. YouTuba in Twitterja še ni bilo, Facebook je bil star vsega pet dni – a dovolj, da so se pojavili prvi forumi, ki so razpravljali, kaj bi se lahko z dekletom zgodilo. Primer do danes ostaja nerešen, a velja za prvi primer, ki je generiral spletne detektive.
Mrzlično iskanje Gabby Petito
V naslednjih skoraj 30 letih je dejavnost amaterskih detektivov samo še rasla, zares neslutene razsežnosti pa je dobila leta 2021 s primerom Gabby Petito, mlade popotniške blogerke, ki je s svojim fantom Brianom Laundriejem potovala po ameriškem Zahodu, ko je nenadoma izginila, še preden bi ga lahko zaslišali, pa je izginil še Laundrie.
V dveh mesecih, kolikor je trajalo od Gabbyjinega izginotja v Wyomingu do najdbe posmrtnih ostankov Laundrieja na Floridi, je na spletu vzniknilo nešteto teorij, policija je dobila na tisoče namigov, samo na TikToku so imeli videi z oznako #GabbyPetito več kot 900 milijonov ogledov.
Nazadnje so primer rešili tudi s pomočjo spletnih uporabnikov, ki so policiji pomagali najti Gabbyjino truplo. Spletni detektivi so namreč na spletu ves ta čas objavljali fotografije, videe, zemljevide in namige, pri čemer se je ena od spletnih uporabnic ob tem spomnila, kje in kdaj je videla kombi, s katerim je nesrečni par potoval, blizu tiste lokacije pa so nazadnje našli tudi posmrtne ostanke pogrešanega dekleta.
"V tem primeru je bilo to zelo, zelo uporabno. Na milijone oči je oprezalo za Gabby, za kombijem," je za NBC povedal Michael Alcazar, upokojeni detektiv newyorške policije, zdaj pa profesor na fakulteti Johna Jaya za kazensko pravosodje. Alcazar meni, da so tovrstni spletni detektivi lahko zelo dobrodošli, nekakšna učinkovitejša različica t. i. amber alerta (sistem opozarjanja javnosti o pogrešani osebi, običajno otroka, op. a.), a ob tem opozarja tudi, da so ljudje postali "obsedeni z neumnostmi".
"Ko se ljudem rojevajo lastne teorije, jih policija sicer upošteva in preveri, a večinoma gre za ljudi brez izkušenj, ki padejo malce pregloboko v luknjo. In veliko spletnih uporabnikov počne to za klike."
Kriminolog Scott Bonn ob tem pravi, da zanimanje za zgodbe resničnih zločinov ni novo, kar pa je novo, je občutek skupnosti, ki jo je ustvaril splet. Po Bonnovih besedah obstajajo zelo specifični razlogi, zakaj je prav ta konkretni primer Gabby Petito pritegnil celotno Ameriko. "Kot kriminolog moram poudariti sindrom pogrešane belopolte ženske. Če bi bila Gabby starejša ženska ali temnopolta ali če ne bi bila 'privlačna' po našem kulturnem vrednostnem sistemu fizične privlačnosti, o njej danes ne bi govorili," je poudaril Bonn.
Za nameček je bila 22-letna Petito sama zelo dejavna na družbenih omrežjih, zaradi česar so se ljudje poistovetili z njo, še zlasti znotraj teh spletnih skupnosti. In njihova pobuda nenehnega obveščanja svojih sledilcev z novimi objavami sega prek zgolj reševanja skrivnosti.
"Sposobnost, da se vključiš v zgodbo, kar je točno to, kar ljudje počnejo, da s tem ustvariš nekakšen občutek zvezdniškega statusa, vznemirja te, ko spremljaš, kako ti narašča število sledilcev," razlaga Bonn.
Štirikratni umor usmeril pozornost v Idaho
Kar nas pripelje do primera, ki že skoraj dva meseca polni ameriške medije – štirikratni umor študentov v univerzitetnem mestecu Moscow v Idahu, zvezni državi, ki ima sicer eno najnižjih stopenj umorov v ZDA.
Madison Mogen (21), Kaylee Goncalves (21), Xana Kernodle (20) in Ethan Chapin (20) so bili umorjeni v zgodnjih jutranjih urah v hiši, ki so jo imeli v najemu blizu univerze. Še dve sostanovalki sta ostali nepoškodovani, čeprav naj bi ena v temi sredi noči storilca opazila. Vseh šest naj bi domov prišlo pozno, po običajnem študentskem večeru v mestu.
Policija je osumljenca, 28-letnega podiplomskega študenta kriminologije Briana Kohbergerja, ki naj bi po nekaterih teorijah skušal izvesti popoln zločin, prijela šele po sedmih tednih, kar je dalo spletni skupnosti ogromno časa, da je obsodila zaznano nesposobnost policije malega mesta, nevajene tako velikih primerov, pa tudi razvila celo goro teorij.
Ob relativno dolgi odsotnosti osumljencev in molku policije so glasovi te spletne amaterske detektivske skupnosti postali glasnejši kot kadar koli poprej – in ker Kohbergerjev motiv še vedno ni jasen, ne potihnejo.
"Vsak ima mnenje in vsak si to mnenje želi deliti z javnostjo. Posledica je, da javnost ne more več zaupati informacijam," je za NewsNation na začetku decembra povedal Aaron Snell iz idahovske policije.
Prečesavanje gore namigov
Kot poudarjajo pri NewsNationu, je morala policija vedno krmariti med govoricami, se prekopati čez vse namige in ovreči vse potegavščine ter slepe ulice, preden so prišli do verodostojnih namigov, a toliko, kot so jih dobili v tem primeru, je skoraj neprecedenčno, zaradi česar je imela policija še toliko več dela.
Več kot 20.000 namigov. In od tega bi morda kateri od njih bil prav tisti, ki bi rešil primer. Ena od težjih nalog je prekopati se čez vse govorice, ki krožijo po spletu. "Nimam nobenih kvalifikacij, ko gre za umore v Idahu, razen da jih tesno spremljam, ampak moja teorija je ...," nonšalantno izjavi ena od uporabnic TikToka – ena od tisočih na to temo.
Družbena omrežja so v primeru umorov v Idahu resnično izkoristila ta trenutek, ta cirkus, in nastavila algoritme, da bi pridobila še več sledilcev. Objave na TikToku s ključnikom #IdahoMurders (#UmorivIdahu) imajo že več kot 700 milijonov ogledov.
Strani na Redditu, zasebne Facebookove strani … vse s po več 10.000 člani, ki razpravljajo zgolj in samo o štirikratnem umoru in so polne divjih teorij in špekulacij, pri čemer se številni uporabniki poglobijo v prav vsako objavo, ki so jo pokojni kdaj objavili na Instagramu – in teh ni bilo malo.
Kaylee Goncalves je zadnjo fotografijo objavila 13. novembra, le nekaj ur pred smrtjo. Na njej je v družbi Maddie Mogan, najboljše prijateljice od otroštva, in dveh sostanovalk, ki sta v tisti usodni noči ostali v svojih sobah ter sta vse skupaj prespali.
Divji lov z nedolžnimi žrtvami
A kot opozarjajo številni strokovnjaki, lahko tovrstne amaterske preiskave tudi uničijo življenja nedolžnih, ko menijo, da so prišli na sled "pravemu storilcu" in ga celo javno prostodušno razglasijo za morilca.
Ta je bil v njihovih očeh sprva neki mladenič s kapuco pri tovornjaku z burgerji, kjer sta se po polnoči ustavili Maddie in Kaylee, kar je ujela nadzorna kamera. Policija, ki je medtem omenjenega fanta že davno izključila kot potencialnega osumljenca, je morala še tedne odgovarjati na vprašanja, kdo je in zakaj ni osumljenec.
Za njim so se spletni detektivi osredotočili na soseda žrtev Jeremyja Reagana, študenta prava, ki je po umorih dal izjavo za tamkajšnjo televizijo, pri tem pa se živčno smehljal, zaradi česar so ga številni takoj izpostavili kot "sumljivega" ter odprli spletni lov nanj in prečesali za deset let objav na njegovih družbenih omrežjih.
Stvari so šle tako daleč, da se je Reagan prostovoljno zglasil na policijski postaji, da bi jim oddal vzorec svojega DNK, da bi ga tako lahko izločili. Kar pa ni ustavilo spletnih detektivov, ki so začeli nadlegovati njegove prijatelje in družino, da si je Reagan nazadnje omislil pištolo za zaščito.
"Ljudje se spuščajo v divji lov in se pretirano, skoraj obsesivno osredotočajo na enega posameznika in tega napadajo," je za NBC povedala Tauna Davis iz idahovske policije. "In napadajo, najverjetneje nedolžno osebo."
Robbie Johnson, predstavnica moscowske policije, pa je dejala, da so bile pozornost in špekulacije "grozljive" za ljudi v središču le-teh. "Nobeden izmed teh ljudi ni storil ničesar narobe. Ničesar. Vsi imamo strani na LinkedInu, Facebooku in to bi se res lahko zgodilo vsakomur. Globoko sočustvujem z njimi."
Profesorica univerze v Idahu Rebecca Scofield je konec decembra vložila kazensko ovadbo proti vedeževalki na TikToku Ashley Guillard, ki jo je v seriji objav obtožila, da je bila ona tista, ki je umorila štiri študente, saj naj bi imela razmerje z eno od njih. Tako da je prebrala iz kart, tudi po vloženi tožbi pa je še naprej vztrajala pri svojem in dejala, da se že veseli, da dokaže svoj prav na sodišču. Čeprav vse skupaj zveni za lase privlečeno, je Guillardovi verjelo kar nekaj ljudi, ki so začeli pošiljati profesorici Scofield in njeni družini grozilna pisma.
Pomoč spletnih skupnosti dobrodošla, ne pa tudi nadlegovanje
"Zavedam se, da so bili ljudje frustrirani, ker ni bilo dovolj informacij in ker niso bile aretacije izpeljane prej, ampak ko imaš opravka s štirimi umori z vbodnimi ranami, je to izjemno težko prizorišče zločina za procesirati, zato je razumljivo, da bo trajalo dlje in v tem kontekstu sploh ni trajalo tako dolgo do aretacije," je v svoji oddaji na YouTubu poudarila Emily D. Baker, nekdanja javna tožilka iz Los Angelesa, ki danes vodi najuspešnejši kanal "Lawtube" (gre za spletne pravnike, ki so najbolj zasloveli med sojenjem Johnnyja Deppa in Amber Heard, op. a.).
“Cenim radovednost družbenih omrežij in videli smo pri primeru Gabby Petito, da uporabniki družbenih omrežij vedo, kako zastavljati vprašanja na družbenih omrežjih, kako dajati namige in kako ubesediti, kaj so videli … navsezadnje so ravno s tem oblastem pomagali najti Gabby."
"Kar pa 'ni' nikomur v pomoč, so divja špekuliranja, nadlegovanje svojcev, javno izpostavljanje družine osumljenca – oni niso krivi, ampak sami prestajajo pekel. Tu je tudi predpostavka nedolžnosti. Mislim, da kot javnost nismo upravičeni do kopanja še globlje in globlje. Lahko zastavljamo vprašanja, mislim, da si zaslužimo transparentnosti od organov pregona, ampak kopanje za svojci in prijatelji vpletenih pa je grozljivo invazivno," je še poudarila Baker.
Podobno meni tudi nekdanja agentka FBI-ja in Cie Tracy Walder, ki je za NewsNation dejala, da meni, da so v tem primeru šli spletni detektivi predaleč.
"Dejstvo je, da splet živi večno. Tudi če omenjena profesorica dobi tožbo, bo njeno ime na spletu za večno zdaj povezano s temi obtožbami. In to bo njej in njeni karieri povzročalo ogromno škode. Tako da moramo biti skrajno previdni, ko na spletu opletamo s konkretnimi imeni. Za nameček pa take obtožbe policiji jemljejo fokus s preiskave in ji nalagaš dodatno, povsem nepotrebno delo, namesto da bi lahko vse vire namenila preiskavi umorov," je povedala. "Vsak ima lahko svoje teorije, kdo je storilec, ampak tega ne sme kar tako brez dokazov in brez obtožnice vreči v javno sfero, na splet, kjer bo ta obtožba živela večno."
Celotno življenje na Instagramu
Julie Wiest, profesorica sociologije na univerzi West Chester v Pensilvaniji in strokovnjakinja za ekstremno nasilje v medijih, pravi, da imajo številni amaterski spletni detektivi povsem dober namen, pri čemer jih vodi želja po pravici – ali pa po malce medijski pozornosti. A kot je povedala za NBC, se pri tem nekateri ne zavedajo, koliko škode lahko taka ugibanja povzročijo in da bodo tovrstne za lase privlečene teorije v dobi spleta nedolžne ljudi za vedno povezale z brutalnim zločinom.
In ker so bile žrtve idahovskih umorov in njihovi prijatelji dovolj mladi, da so bila praktično vsa njihova življenja dokumentirana na spletu, se je s tem ponudilo spletnim detektivom bogastvo materiala za prekopati se čezenj – in zapičili so se v vsako najmanjšo podrobnost, v mestu, kjer niso imeli umora sedem let, jim je vsaka podrobnost vzbudila sum.
Nekateri so se celo zakopali v osmrtnice drugih študentov univerze v Idahu, ki so v zadnjih letih umrli, da bi jih tako povezali z žrtvami – čeprav nobena od preostalih smrti ni bila sumljiva. Stvari so šle tako daleč, da je eden od žalujočih staršev pozval ljudi, naj iz spoštovanja do svojcev nehajo skušati povezati smrt njihovega otroka s primerom.
Tanka linija spletne pomoči
Stroka in policija se sicer strinja, da pomoč javnosti pride prav in da so družbena omrežja po eni strani res pomagala pri širjenju pozivov, kadar jih potrebujejo, denimo pri iskanju vozila, opaženega na kraju zločina v Idahu (ki so ga nazadnje s pomočjo javnosti tudi našli), a ob tem opozarjajo javnost, naj ostanejo osredotočeni na informacije, ki jih objavlja policija, ne govorice in ugibanja.
Odvetniška pisarna Pumphrey Law, ki ima na svoji spletni strani posvečen cel odsek o amaterskih spletnih detektivih in prednostih ter pasteh tovrstnega vohljanja za storilci, poudarja, da čeprav je v ZDA kar približno 18.000 organov kazenskega pregona, je le sedem odstotkov teh enot zadolženih za reševanje primerov, ki so že zastarali. In tu pride delo spletnih detektivov še kako prav.
A žal na vsak primer, ki ga reši javnost, pride na desetine javnih linčev, katerih tarča so povsem nedolžni ljudje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje