Sin in nečak dveh mož, ki sta se z zlatimi črkami zapisala v zgodovino slovenske glasbe ‒ prav letos mineva 90 oz. 91 let od njunega rojstva ‒, tradicijo družine Avsenik pelje naprej.

Tako gostinsko kot glasbeno tradicijo, ki se bosta znova združili ta konec tedna.

4.000 ljudi od blizu in daleč
V Begunjah na Gorenjskem bo namreč potekal že 5. mednarodni Festival Avsenik, na katerem v treh dneh pričakujejo več kot 4.000 obiskovalcev. Kje drugje kot na domačem posestvu.

Po gostinski plati tradicijo nadaljujejo še od dedka Ivana in babice Mare, nam pripoveduje Gregor Avsenik, ki o družinski zapuščini dodaja: "Gostilno s pripadajočo prireditveno dvorano in muzejem sva skupaj z očetom ustvarjala še v času njegovega življenja, od leta 1988 naprej."

Za potrebe festivala bo zdaj travnik prekril še šotor, pod katerega se bo vsak dan nagnetlo več kot 1.000 ljudi.

Prvi festival so izvedli leta 2008, vendar se je izkazalo, da gre za precejšen logistični zalogaj, bili so tudi v rdečih številkah. "Potem smo se opogumili, da smo leta 2013 naredili še enega ter se nato dogovorili z občino in lokalno skupnostjo, da ni treba, da ga prirejamo vsako leto, poskusimo na dve leti," pripoveduje sogovornik.

Dosedanjih festivalov se je skupno udeležilo že več 20.000 ljubiteljev narodno-zabavne glasbe, tudi letos pričakujejo obiskovalce iz vse Evrope, največ iz Nemčije, Avstrije in Švice, pa tudi iz ZDA in Kanade.

150 skladb je le peščica
Tudi na festivalskem odru se bodo zvrstili tako domači kot tuji izvajalci Avsenikove glasbe. Izvedenih bo več kot 150 skladb, kar pa je le sedmina celotnega repertoarja!

Avseniki so sicer podpisani pod več kot 1.000 skladb ‒ samo z originalnimi skladbami bi festival lahko trajal tri tedne, z vsemi priredbami zraven pa več kot mesec dni, umetniški vodja festivala niza številke.

Prepleteni z glasbo
In Avsenikova glasbena družina živi še naprej. Najbolj znano ime je seveda Slavkov vnuk Sašo, čigar ansambel letos praznuje 10. obletnico.

"Je pravi naslednik, kot bi si ga lahko jaz, moj oče in občinstvo samo želeli," pravi Gregor Avsenik. A besede ponosen ne mara preveč. Tako kot je ni njegov oče: "Kot pravijo za mornarja ‒ starejši kot je, bolj izkušen je in večje spoštovanje ima. Tudi jaz ga imam, ne vem, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Je toliko odgovornosti in odrekanja, plusov in minusov, vsak ima svojo tehtnico. Ne bom rekel ponosen, sem pa srečen, ko so otroci srečni."

In Avsenikovi so. Svež veter na odrih je tudi njegova hčerka Monika, njen bratranec Blaž je izjemen pianist in šolan glasbenik, Slavko Avsenik mlajši pa ustvarja scensko in filmsko glasbo. Toda starejši člani družine jih v glasbene vode nikoli niso silili, niti jih od njih odvračali: "Vsak naj ima priložnost in naj po svoji vesti in svojih željah sprejme odločitev, za katero je potem tudi sam odgovoren."

Od Slovencev do Japonca
Prihajajoči festival je revialni in nima tekmovalnega značaja. Petek bo mednarodni dan, poimenovan Na avtocesti, z nastopi tujih izvajalcev, med katerimi posebej izstopa Japonec Takeo Ischi, ki velja za enega najbolj poznanih jodlarjev.

Sobota bo Avsenikov dan z naslovom Lepo je biti muzikant, ki bo namenjen različnim izvajalcem, med drugim tudi Alenki Godec, in njihovim izvedbam Avsenikove glasbe. Nedelja pa bo slovenski dan z motom Slovenija, od kod lepote tvoje. Tako bodo festival sklenile domače glasbene skupine.

Glasba, ki je "čista"
Kakšno pa je Avsenikovo občinstvo? "Ta glasba povezuje intelektualno in preprosto, 'kmečko' občinstvo. Po eni strani so to glasbeniki, ki občudujejo napisano glasbo in aranžmaje, po drugi strani ljudje, ki so nekako bolj povezani z naravo in družinskim življenjem, tradicionalnimi vrednotami. Stari in mladi. Pozitivna energija te glasbe močno vpliva tudi na hendikepirane ljudi in otroke," navdušenja nad zvrstjo naš sogovornik ne skriva.

In dodaja: "Ni pomembna ne geografska lega, ne poklic, ki ga opravljajo, ne politična pripadnost ‒ to me veseli, da je ta glasba čista."

Udeležence festivala bodo vsekakor srbele pete, saj jih čakajo legendarne poskočnice. Na čelu z ‒ vemo, katero.

"Golica je fenomen. Kot je rekel naš popotnik Zvone Šeruga ‒ res multiuniverzalna svetovna uspešnica. Kjer koli jo predvajaš, vžge ‒ od Srbije do Japonske," nejeverno pripoveduje sin Slavka Avsenika, ki pravi, da ima ta za družinske člane še poseben čar, kadar jo zaslišijo ob slovenskih športnih uspehih: "Vznemirjena čustva do konca. Ponos in veselje, nepopisno lepo nam je."

Golici ob boku stojijo Kako lepo je biti muzikant, Večer na Robleku, Mi ga spet žingamo, na koncertih pa se oko orosi na Veter nosi pesem mojo.

"Del očetovega železnega repertoarja so bile vedno tudi smešnice, to kar sta imela s Francem Koširjem," še pravi sogovornik. In zaključi še z eno obletnico ‒ letos mineva 50 let od takrat, ko je Tone Fornezzi - Tof spisal besedilo za Jaz sem pa en Franc Košir, ki bo tudi del repertoarja letošnjega festivala.