Tanja Gobec je znan obraz s televizijskih zaslonov, ki je hiši na Kolodvorski posvetila celotno poklicno pot, vendar se nikoli ni sama rinila v ospredje - to so počeli uredniki, ki so njene sposobnosti prepoznali takoj, ko se je pred 16 leti iz uredništva teleteksta (predhodnik današnjega MMC-ja, ko še ni bilo spletne strani) preselila nadstropje nižje, v informativni program, ter jo postavili pred kamero.

In tako počnejo še danes, saj so novinarki in voditeljici namenjali vedno zahtevnejše naloge, vse do (trenutno) zadnje prestižne stopničke na njenem seznamu - vodenja Odmevov. Oddajo, ki se lahko pohvali z daleč največ viktorji za najboljšo informativno TV-oddajo v Sloveniji - kar 13 so jih zbrali - je prvič vodila konec aprila. In prav njena nova naloga je bila izhodišče, da Tanjo Gobec na pogovor povabi tudi MMC.

Poklicno življenje da, zasebno ne
A če smo upali, da bomo našim bralcem razkrili tudi vsaj del njene zasebnosti, smo se pod nosom lahko obrisali že v prvih minutah pogovora. "Ne vidim poante, da bi razlagala o sebi - raje vidim, da sem vprašana o delu, ki ga opravljam," je pojasnila z resnim glasom in avtoritativno držo, ki sta nam takoj pristrigla peruti in nam dala slutiti, kako se že dolga leta počutijo njeni sogovorniki, ko jih "privije" pred kamero.

In tako smo jo vprašali o delu, poklicu, ki mu je posvetila celo odraslo življenje, saj ga opravlja že od študentskih let. "Odgovornost, da ustvarjaš javno mnenje, je po mojem mišljenju velikanska," se tudi sama dobro zaveda, kaj kot predstavnik sedme sile počne, pa tudi - kaj mora početi.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj!

Preden sva se dobili, sem vas "pogooglala", da bi o vas kot o svoji sogovornici izvedela čim več. A rezultati spletnega iskanja niso o novinarki Tanji Gobec dali nobenih obširnih informacij. Tudi ena najbolj znanih rumenih revij je priznala, da o vas ne ve praktično nič, razen tega, da radi nosite visoke pete. Kako vam je kljub dolgim letom pred televizijsko kamero uspelo zasebnost tako skriti pred javnostjo?
Mislim, da je to pravilno. Vsem tem revijam vedno odgovarjam, da raje vidim, da se moje delo spremlja na zaslonu. In skoraj vsak dan se ga lahko - ali so to prispevki ali oddaje ali kar koli. Raje to, kot pa da razlagam o svojem življenju. Zakaj bi to koga zanimalo? No, mogoče koga bi, ampak sploh ne vidim poante, da razlagam o sebi - raje vidim, da sem vprašana o delu, o poklicu, ki ga opravljam, še raje pa vidim, da me vprašajo po izdelkih.

Vendar je zelo malo zapisov tudi o vašem delu. Lahko za bralce MMC-ja opišete svojo novinarsko pot po korakih?
Televizija Slovenija od vsega začetka. Od študentskih let, ko si je bilo treba kaj zaslužiti. Začela sem na teletekstu, kjer sem bila zelo dolgo - od "mlajšega dežurnega", kot se reče v novinarskem smislu, pa do turnusnega urednika. Pred 16 leti pa sem se preselila le nadstropje nižje, v informativni program.

Kako pa je bil videti ta prehod v informativni progam? Ste šli tam spet od začetka, torej od prve stopničke "mlajšega dežurnega"?
Po desetih letih teleteksta in položaju turnusnega urednika stvari poznaš, zato nisem bila začetnica v smislu, da bi tudi v informativnem programu začela spet pri vremenu in cestah. Ko so odgovorni ugotovili, da poznam stvari - na teletekstu se je seveda spremljalo delovanje parlamenta, vse zakonodajne postopke - je šlo zelo hitro. Zaradi novinarskih izkušenj sem kmalu naredila prvi lastni prispevek, v prvi vklop v živo pred kamero, ki je sledil približno dva meseca pozneje, pa so me morali skoraj prisiliti (smeh). Rekla sem, da sama želim pripravljati le prispevke, odgovorni pa so se čudili, češ, kako si vsi želijo pred kamero, Gobčeva pa nikakor ne (smeh).

No, od takrat naprej pa sem imela veliko vklopov, saj so rekli, da mi to gre, pa tudi gledalci so me sprejemali kot kredibilno. Nato je prišlo na vrsto vodenje pogovornih oddaj (Pod žarometom, Odkrito, Tarča ...), pa tudi vsi volilni projekti, vodenje soočenj pred lokalnimi, parlamentarnimi, predsedniškimi in evropskimi volitvami, referendumi, zdaj pa so prišli še Odmevi.

In kako so prišli Odmevi? Ko smo namreč pred leti predstavljali vašo televizijsko kolegico Jeleno Aščić, nam je namreč zaupala, kako se je pravzaprav podala v novinarstvo - nekega dne je gledala Poročila in se odločila, da bo tudi sama poskusila, kako jih je voditi. Naslednji dan je poklicala odgovornega urednika, podpisanega pod oddajo, in mu razložila, da bi rada vodila Poročila. Čeprav seveda ni takoj zasedla mesta voditelja, pa se je vseeno odločila za delo na RTV-ju in nekaj let pozneje se je lahko pohvalila tudi z vodenjem. Ko lani prvič sedla tudi na voditeljski stolček Dnevnika, pa nam je dejala: "Bil je že čas, da malo napredujem, saj sem v informativnem programu že 14 let." Ste se tudi vi sami odločili, da je po desetletjih v novinarstvu čas za novo stopničko v karieri?
Če bi vsakega televizijskega voditelja vprašali, kaj si želi, najverjetneje ne bi bilo dovolj voditeljskih mest (smeh). Mislim, da je prava pot to, da vodstvo informativnega programa presodi, v kakšnem kontekstu koga potrebuje. Ponudba za Odmeve je prišla od odgovornih, malo sem razmišljala, nisem imela prav veliko časa. Rekla pa sem, da želim še vedno ostati "na terenu" v novinarskem smislu in da ne želim nadomestiti nobenega v "trojčku" (voditelji Odmevov - Slavko Bobovnik, Rosvita Pesek in Igor E. Bergant, op. a.). Zagotovili so mi, da se to absolutno ne bo zgodilo, da želijo še četrtega voditelja, strinjali pa so se tudi glede terena.

Odmeve ste prvič vodili pred dobrim mesecem dni, se vam danes zdi še vedno prava odločitev, da poleg tega ostajate tudi na terenu, pripravljate prispevke, vklope?
Da. Politiki v goste pridejo zelo pripravljeni, kaj bodo povedali, saj jih trenirajo za to. Ti pa se moraš na to odzvati, a na to se ne moreš pripraviti. Pogosto me vprašajo, kako se lahko tako hitro odzovem na nekaj. Ravno za to gre - toliko prispevkov, novinarskih konferenc, oddaj, brskanja za informacijami in podobno, preprosto potegnem informacijo iz malih možganov in si rečem: "Počakaj, to temo sem pa jaz že delala, tukaj me pa ne boš 'zvozil'".

"Ali ni to tista s televizije," ljudje pogosto rečejo, ko komentirajo bolj ali manj znane obraze izpred kamere. Opažate zdaj kakšno razliko v odzivih ljudi?
Meni se zdaj ne zdi taka razlika, kot se zdi njim. Je sicer nekaj gledalcev, ki mi redno piše s svojimi pohvalami in kritikami, ravno včeraj pa me je ustavila neka gospa s sinom in rekla: "Joj, zdaj ste pa na Odmevih, super!" Pa ni edina, to je najpogostejši komentar, kar dokazuje, kako prestižna oddaja so Odmevi. Ljudje so prepričani, da je to ena stopnička višje in v novinarskem smislu - nič lažno skromno - to zagotovo je.

Področja, na katerih ste najbolj "domači", so notranja politika in pravosodje. Ker pa lahko rečemo, da ste vrhunski novinarski kader, vaš cilj najbrž ni zgolj podajanje informacij. Kaj je tisto, kar želite s svojim poročanjem dati gledalcem, slovenski javnosti?
Informacijo najprej. Nisem pa ena tistih, ki bi za vsako ceno želela, da sem prva in da gre za ekskluzivo. Tudi legenda slovenskega novinarstva, gospod Jurij Gustinčič, je v nekem intervjuju dejal, da njemu nikoli ni šlo za to, da bi bil prvi. Saj veste, v našem poslu je ves čas govor o ekskluzivi, kako je pomembno, da imamo nekaj samo mi. A velikokrat rečem sodelavcem in urednikom, da je ekskluziva lahko tudi nekje čisto spodaj v prispevku, ki ga je nekdo naredil. Odprl je temo, ki je še nihče ni, opozoril na nekaj - to je zame ekskluziva. So pa stvari, pri katerih se seveda ženeš, da boš prvi. Na primer preverjanje političnih informacij, ko se sestavlja koalicija.

Torej, najprej informacija, nato pa osvetlitev teme z vseh strani. Ljudi moraš skozi razne vidike teme pripraviti do tega, da si ustvarijo mnenje, tudi če se s tabo ne strinjajo. Dati človeku toliko informacij, da lahko razmišlja sam - to je moj cilj.

Je to morda vseeno prednost nacionalne televizije, ki ni tolikšna žrtev tržnega modela medijev, ki se v boju za oglaševalce (pre)pogosto zateka k aferaštvu? Bi si tako preudarnost lahko privoščili tudi pri komercialnem mediju, ste si kdaj predstavljali delo tam?
Seveda so druge zakonitosti, ker je tam veliko pomembnejša gledanost, kar pri nas ni. Nisi suženj gledanosti, oglaševalcev. Za delo na komercialki se sama nisem nikoli odločila, a ne zaradi tega, pač pa izključno zato, ker je nacionalka v televizijskem smislu zame to to. Verjamem, da se da tudi pri komercialnem mediju priti skozi z zgodbami, ne da bi bil aferaški, da kričiš. Vendar nacionalna televizija novinarskemu ustvarjalcu ponuja tako paleto možnosti - lahko se izražaš skozi vsakodnevo pripravljanje prispevkov, javljanje v živo, lahko se preizkusiš v ustvarjanju dokumentarnih filmov, v vodenju kontaktnih oddaj.

Glede na to, da ste že toliko časa v novinarstvu, ali se vam zdi, da se je vloga novinarja z leti spremenila? Vedno več je t. i. državljanskega novinarstva, kjer vlogo poročevalca prek družbenih omrežij prevzamejo kar državljani sami. Kako to danes vpliva na novinarsko delo?
Absolutno pri kakšni temi preberemo tudi forume, tvite tako in tako spremljamo, da dobimo kakšne odzive ali nove namige. Ampak informacije podajamo še vedno mi, naša vloga v tem smislu ni nič okrnjena. Lahko je nekaj napisati na forumu ali Twitterju, ti pa moraš potem izluščiti, kaj bi bilo lahko pomembno, in to preveriti. Mislim, da ni naša vloga nič manjša in da nismo na stranskem tiru, ker nekdo drug daje informacije. Še vedno smo mi tisti, ki se podpišemo ali nosimo svoj obraz, da skrbno in z vsem znanjem, ki ga imamo, podamo celovito informacijo.

Kaj pa druga stran - percepija novinarjev v javnosti? Nekoč je novinarstvo spadalo med najbolj cenjene poklice, zdaj na tej lestvici brez konkurence kraljujejo gasilci, sledijo jim piloti, medicinske sestre, kmetovalci in zdravniki.
Ja, gasilec pomaga, saj veste. Kritika novinarjev? Kdaj gremo res - in to vsi mediji - nekoliko preveč na hitro, na prvo žogo in preveč aferaško. Seveda imajo ljudje že občutek, da pogosto ne drži to, kar rečemo. A ko potrebujejo pomoč, ko se jim zgodi neka krivica, se obrnejo prav na medije. Ne pišejo politiki, ampak nam. In to je prav, da se obrnejo na medij po pomoč.

Na novinarje danes pogosto leti očitek, da smo "krivi za vse", začenši s stanjem v družbi.
Priznam, krivi smo. No, ne ravno krivi, ampak soodgovorni, da so se neke stvari zapeljale tako, kot so se. Smo soodgovorni. Kolegi mi pogosto rečejo, da smo mi pač ogledalo tega, kaj se v družbi dogaja. Če smo samo ogledalo, ni dovolj. Mi moramo biti tisti, ki spodbujajo razpravo, kako pa bi moralo biti.

Po 25 letih smo v Sloveniji danes tam, da vsak sogovornik - od uglednega intelektualca do delavca - reče, kako smo bili tako perspektivna država in kako smo lahko pripeljali tako daleč, da nam ne deluje noben sistem, nobeden od podsistemov, na vsakega so pripombe. Ja, ravno zato, ker smo bili tudi novinarsko preveč samo ogledalo družbe, namesto da bi tudi razpravljali, v katero smer bi morali iti.

Da o osebnih stvareh ne želite govoriti, ste jasno povedali. Pa vendar nekaj bolj "rumenega" za konec. Ko sem o vas poizvedovala pri vaših kolegih, sem slišala tole: "Po horoskopu je škorpijon in je tipična predstavnica svoje vrste. Močna osebnost, odločna ženska, dobra prijateljica, a ko nekoga odreže, odreže. Predvsem pa vedno zavzame odločno stališče in pri vsem, česar se loti, gre v globino." Koliko ste te škorpijonske lastnosti prenesli v novinarsko delo?
Absolutno sem tipična škorpijonka, ob tem da tisti, ki mislijo, da kaj vedo o škorpijonu, si morajo o škorpijonu kaj prebrati (smeh). Res sem popolnoma tipična škorpijonka. To pomeni, da vmesne variante ni - ali se popolnoma angažiram in je to potem 120-odstotno ali pa zadevo pustim. In ob tem je popolnoma vseeno, ali je to zasebno življenje, hobi ali pa poklic. Od sebe dam vedno maksimalno.

Prva stvar pri škorpijonu pa sta absolutno resnicoljubnost in pravičnost. Škorpijon bo šel do konca, če misli, da je nekaj prav. Če nekomu poveš, da nečesa ni naredil prav ali da bi moral drugače, je povsem drugotnega pomena, ali on to zameri ali ne. Kolegi me pogosto vprašajo za mnenje o nekem prispevku ali oddaji, tudi uredniki jim pravijo, naj gredo k meni, če želijo slišati res iskreno mnenje. In vedno jim rečem vnaprej - ne sprašujte me za mnenje, če ga ne želite slišati. Nisem človek, da bi svoje mnenje nekomu vsiljevala, tudi gledalcu ne. Ampak če me vprašaš za mnenje, ti ga bom povedala. Stvari ne znam zaviti v celofan, seveda izbiram besede, ampak povedala ti bom, kaj se mi je zdelo v redu, česa pa absolutno ne bi tako naredila. In vidim, da ljudje točno to sprejmejo. Redki so tisti, ki vprašajo le zaradi lepšega ali so nato užaljeni.

Pa vendar, bi katero stvar spremenili, če bi bila možnost?
Volilna nedelja lani julija. Štiriurno oddajo našega informativnega programa so gledalci sicer nagradili z najlepšo gledanostjo. So se pa nekateri muzali nad mojim pogovorom z Igorjem E. Bergantom na terenu pri Združeni levici, ko sem mu rekla, da mu "zavidam teren". Moja poanta je bila naslednja: 20 let spremljam volilne izide po štabih. Pri stranki, ki izgubi volitve, je najtežje (ker ne dobiš izjav in lahko snemaš le mrke obraze), pri zmagovitem taboru je težko, ker se moraš strašno truditi za sogovornike, ker jih hočemo vsi naenkrat. Najboljše vzdušje, ki ga lahko ponudiš gledalcem, je pri strankah, ki zelo popravijo izid ali se nepričakovano uvrstijo v parlament. To je bilo lani pri Združeni levici. Nobene druge poante ni bilo. Če bi lahko ponovila, bi seveda odreagirala na "nesporazum", da ne bi bilo videti, kot da sem navijačica ene stranke. Ker mi tega tudi največji kritiki ne pripisujejo, haha.