V redni tedenski rubriki Obrazi RTV-ja od blizu smo se tokrat pogovarjali s športno novinarko in voditeljico Sanjo Modrić.

Prihajate iz Maribora. Vaš prvi stik s športom je bil obisk Zlate lisice, kajne?
Res je. Bila sem popolnoma fascinirana, ko so smučarke prihajale v središče Maribora, kjer sem živela. Smučarke so bile vedno nastanjene v istem hotelu, to je bilo dobrih 100 metrov od našega doma. Na Zlato lisico smo šli vedno v okviru športnega dne. Bila sem navdušena, ko sem pobirala avtograme smučark kova, kot sta bili Vreni Schneider in Anita Wachter.

Navdušenje nad Zlato lisico je del mariborske kulture.
Zdaj že vrsto leto živim v Ljubljani, zato ne morem oceniti, kako je danes, ampak takrat je to gotovo veljalo. Podobno kot najbrž danes velja za otroke iz Ljubljane in Gorenjske, ki pozimi romajo v Planico. Takrat smo res čutili, da je mesto živelo s tem dogodkom. Na Zlato lisico smo bili res vsi ponosni.

Pa danes? Res več ne živite v Mariboru, a kaj pravijo, denimo, vaši starši?
Težko ocenjujem iz Ljubljane. Finančni položaj je definitivno precej težji, kot je bil takrat, ko sem odraščala. V mestu se vidi, da je zastalo nekje v času. V Maribor še vedno prihajam ob koncih tedna. Takrat so trgovine odprte do približno enih, takrat se v mestu še nekaj dogaja. Po tistem pa ima človek občutek, kot da je mesto mrtvo. Gospodarska kriza je precej bolj prizadela Maribor, kot pa je prizadela Ljubljano. V prestolnici se kriza ne kaže toliko.

Maribor danes doživlja športni vrhunec z uvrstitvijo nogometašev v Ligo prvakov. Ko ste zapuščali rojstno mesto, je to proslavljalo prvi vrhunec – prvo igranje med nogometno elito.
Tako kot je Zlata lisica del mariborske kulture, enako seveda velja za nogometni klub. V šestem razredu sem prvič izrazila željo, da bi odšla na nogometno tekmo, a je oče dejal, da niti slučajno. Absolutno se mu je zdelo, da bi bilo takrat za kaj takega še prezgodaj. Leto pozneje mi ga je uspelo prepričati, da me je s prijateljico spustil na nogometno tekmo. Morala sem mu sveto obljubiti, da ne bom sedela blizu Viol. Res nisem šla stat popolnoma zraven navijaške skupine, a sem se vseeno skušala približati kar se da blizu, da sem bila del dogajanja.

Tretja športna ljubezen je nato zmagala. V tistem času ste se ob odličnih predstavah Olimpije zaljubili v košarko.
Tega v Mariboru ne smem govoriti prav na glas (smeh).

No, takrat je šlo vendarle za slovenski klub, ki je v Evropi osvojil tretje mesto.
V tistem času v Mariboru ni bilo vrhunske košarke. Nogometna Olimpija ne bi šla skozi, košarkarska pa je šla ravno zaradi tega tega, da je šlo za evropsko tekmovanje. To so bili časi Marka Milića, ki je preskakoval avto in vsesplošne evforije. Ne znam dobro opisati, s čim me je košarka pritegnila. Prevzela me je sama igra. Naša osnovna šola je bila usmerjena v odbojko. Košarke pri nas praktično nismo igrali. Zato res ne znam opisati, od kod ljubezen do košarke. Ko sem začela spremljati ta šport, me je prevzela dinamika, to velja ne glede na rang tekmovanja.

Takrat je bila Olimpija v Evropi konkurenčna, Tivoli je pokal po šivih.
Tivoli je bil nekaj posebnega. Dvorana je manjša, zato si še toliko bolj čutil vse ljudi. To se je sicer nekajkrat pokazalo tudi v Stožicah, kjer so se ljudje znali dvigniti. A ljubljansko občinstvo je malo gledališko. Ob težkih situacijah redko nosi ekipo. Glasni so, ko vodijo. Ko pa jim ne gre, pa spodbude ni. To se najbolj opazi, ko nekdo zgreši »zicer«, potem pa v dvorani slišiš vzdihe razočaranja. Še najbolj so razočarani igralci sami, ne potrebujejo dodatne kritike. Mogoče bi jim prav takrat prav prišla spodbuda.

Ko sva že pri Tivoliju, tam ste spoznali tudi svojega moža Stipeta. Vem, da o tem nočete preveč govoriti …
Da, najbolj stereotipna so napačne ugotovitve novinarjev, da se s košarko ukvarjam zaradi svojega moža. Ni res, najprej sem se začela ukvarjati s košarko.

Zanima me nekaj drugega. Ali se doma pogovarjata o košarki? Vam razloži kakšno podrobnost, taktiko, akcijo?
Se pogovarjava. Velikokrat mi sicer reče, da bi raje videl, da bi se ukvarjala s katerim drugim športom (smeh). Zagotovo mi je v veliko pomoč. Velikokrat ga sprašujem, zakaj je bila neka akcija odigrana tako in tako. Dolgo mi ni hotel biti neke vrste mentor. A očitno sem bila dovolj vztrajna, da je zdaj njegova reakcija 'OK, daj mi papir', potem pa mi riše in razlaga. Mi pomaga, kar sem mu hvaležna.

Nekajkrat se je tudi zgodilo, da ste morali poročati o tekmah, na katerih je igral. Kako je bilo združevati to dvojno funkcijo?
Dvakrat ali trikrat se je to res zgodilo. Najhujše je bilo takrat, ko je bil on najboljši igralec na tekmi. Nikoli ga nisem prosila za izjavo, ker bi ga rada forsirala kot svojega moža (takrat še fanta), ampak nekajkrat sem bila v to prisiljena kot novinarka. To je bilo nekaj najhujšega. Bolj kot kogar koli drugega sem ga morala prositi, da mi je dal izjavo. A mislim, da mi je uspelo narediti korak nazaj in sem objektivno opravila pogovor. Neprijetno je bilo tudi, ko je njegova ekipa igrala slabo, jaz pa sem morala kritizirati kakšnega od njegovih soigralcev. To res niso bile najbolj prijetne situacije.

Stipe je bil nekaj časa tudi soigralec Gorana Dragića, najboljšega košarkarja te slovenske generacije.
Res je. Gorana sem spoznala kot mladega fanta na Slovanu, tako kot tudi njegove starše in brata Zorana. Vesela sem, da se cela družina kljub uspehu ni prav nič spremenila. Še vedno so ostali enako skromni. Goran je bil vselej skromen in prijazen fant.

V okviru priprav na domači EuroBasket ste Gorana Dragića tudi obiskali v ZDA.
Obisk je bil v sklopu oddaj pred evropskim prvenstvom. Škoda mi je, da nimamo nobene prave športne oddaje, v kateri bi lahko prikazali športnike v neki drugi luči. Pogosto veljajo stereotipi, da so športniki manj razgledani ljudje. A mislim, da je to enako kot pri navadni populaciji – določen odstotek je nerazgledan, določen je razgledan. Žal mi je, da ljudje ne morejo spoznati tudi njihovega drugačnega vidika.

Obstaja kakšna pobuda v tej smeri?
Vedno se vse ustavi pri denarju. Iskreno pa si niti ne predstavljam, da bi, denimo, Tina Maze kazala svojo zasebnost. Nisem prepričana, da imamo v Sloveniji dovolj velik nabor vrhunskih športnikov, ki bi se bili pripravljeni odpreti tudi na tak način.

Na poti po ZDA ste si ogledali tudi nekaj tekem Lig NBA in NHL. Kako bi primerjali organizacijski ustroj s tem v domovini?
Novinar je tam spoštovan poklic. Pri nas absolutno ne potrebuješ študij novinarstva kot pogoj, da bi delal v novinarstvu. To morda lahko še nekoliko razumem, saj pri nas študij novinarstva ni tak, da bi ti dal vse. Študij novinarstva še ne pomeni, da boš boljši novinar od nekoga, ki tega ni študiral. Imamo pa marsikakšnega športnega novinarja, ki se s tem ukvarja pet minut in dela na isti ravni kot nekdo, ki se s tem ukvarja leta in leta. Ni neke hierarhije. Jaz sem bila na tekmah Lige NBA daleč najmlajša. Ob meni so bili gospodje, stari od 40 let naprej. V svoji karieri so morali početi marsikaj drugega, da so prišli do ravni, da lahko pokrivajo Ligo NBA. To mi je bilo všeč. Zdi se mi, da imajo novinarji do svojega poklica odnos. Res pa je tudi, da je sam profesionalni odnos Lige NBA do novinarjev drugačen, saj se zavedajo, da imajo obveznosti do sedme sile. Tam igralec ve, da je dolžan dati izjavo ne le po tekmi, ampak tudi pred njo. To sprejme kot del svojih obveznosti. Pri nas pa včasih izpade, da jih moraš dobesedno prositi in vleči za rokav.

Omenjate hierarhijo. Najbrž se to dogaja tudi zato, ker se rojevajo novi mediji. Pri številnih medijih ni veliko število novinarjev, ki bi se ukvarjali z enim športom, da bi dobili neko hierarhično piramido.
Ko sem sama prišla na RTV Slovenija, sem bila tretja v vrsti za pokrivanje košarke. Pred menoj sta bila Luka Šefic in Mateja Janežič, ki sta tam delala že nekaj let. In to je bilo normalno – jaz sem namreč pobirala odpadke. Jasno mi je bilo, da ne bom mogla pokrivati Evrolige. Slovenska liga? Morda, če bosta imela druge obveznosti. To je nekaj normalnega, hkrati je tudi edini pravilni način, da se oblikuješ in učiš. Če prezgodaj nekaj dobiš, tega absolutno ne znaš ceniti. Pri svojem razvoju potrebuješ izkušnje. Ko gledam na svoj razvoj, ne bi prav ničesar spreminjala. Leta dela te naučijo marsičesa.

Deset let učenja in razvoja je bilo treba za odmevnejši preboj pred zaslone. Leta 2010 ste začeli voditi studijski program med svetovnim prvenstvom v košarki.
Sama sem tovrstno priložnost dobila precej pozno. To je povezano z odločitvami v zasebnem življenju, ker sem si želela imeti otroke. SP v Turčiji 2010 je bila res prva tovrstna izkušnja. Bilo sem vržena v vodo in sem morala plavati. Ne morem reči, da je bila lepa izkušnja, predvsem je bila naporna. Ko prvič vodiš studio, se na to ne moreš zares pripraviti. Delaš po svoji vesti in prepričanju, da bo izpadlo najbolje. V svoji glavi nimaš še pripravljenih smernic niti poguma, da bi povedala neko svoje mnenje. Takrat sem skušala bolj preživeti celotni projekt.

No, to vam je odlično uspelo. Od takrat ste namreč na TV Slovenija postali prvi obraz športne redakcije.
To mi je slišati hecno. Ugotovila sem, da me zdaj ljudje prepoznajo. A v svoji glavi imam še vedno predstavo, da ko me vidijo na televiziji, imam tam make-up, sem v neki vlogi. V trenutku, ko zapustim RTV, imam občutek, da je moje delo s tem končano. Hecno mi je, ko me ljudje včasih ustavijo na ulici, me vprašajo, ali sem res tista Sanja Modrić, ki jo je tako prijetno gledati po televiziji. Malo mi je nerodno, hkrati pa mi malo laska.

Če ste prej govorili, da je naloga športnikov, da odgovarjajo na vprašanja novinarjev, mar ni na neki način to tudi vloga tako prepoznanih obrazov?
To je res. Zato tudi nisem zavrnila nobene obveznosti, ki so jo od mene zahtevali v PR-službi. Nikoli nisem zavrnila intervjuja, v katerem je bilo govor o službenih obveznostih. Vsak od nas, tako športnik kot javne osebe, pa ima pravico postaviti mejo in s tem ni nič narobe. Eni ljudje so se bolj pripravljeni razkriti, drugi smo pač manj.

V košarki ni ravno veliko ženskih novinark, precej več pa jih je v televizijskem uredništvu. Je zato čutiti žensko energijo?
No, v košarki nas nekaj vendarle je. Denimo Nada Pavšin dela že vrsto let. Košarka je namreč še vedno bolj ali ne moški šport. Še vedno čakam na prvo novinarko, ki se bo ukvarjala z nogometom. To sta splošno zelo priljubljena športa, ki sta precej poznana. Ljudje ju precej obvladajo, občinstvo v Stožicah hitro ve, kdaj so, denimo, koraki. Ljubljansko občinstvo je precej poznavalska. To je eden od razlogov, da ste moški precej zaščitniški do svojih področij, do svoje sfere. Kar pa se tiče ženske energije, sodelavke smo se po sestanku ravno začele čutiti, da nas moški spet spodrivajo. Za večerna poročila sva ostali z Bojano Knez spet sami (smeh). Razmerje se je definitivno spremenilo. Ko sem si želela postati športna novinarka, je bila to od žensk le Jolanda Bertole. Ona je bila takrat vzor. To kar je dosegla ona, je bilo nekaj neverjetnega za tiste čase. Nato je prišla naslednja generacija z Bojano Knez, Polono Bertoncelj in Matejo Janežič. A še vedno se mi zdi, da so nas bolj videli v vlogi voditeljic. V zadnjih letih pa se je končno zgodilo, da smo se uveljavile kot novinarke.

Pri novinarkah je vedno prisoten občutek dvojne vloge. Sami ste večkrat poudarili, da ste se morali kot ženska še bolj dokazovati, a po drugi strani uredništvo na vas stavi prav zaradi ženskosti. Kako dojemate to dvojnost?
To je res, s tem se strinjam. Moje stališče je, da za televizijo ni potrebno biti lep, moraš pa biti prijetnega videza in glasu. Nekoč sem gledala voditelja po televiziji, ki je imel govorno napako, pa sem možu komentirala, da tak človek pa ne more delati na televiziji. Mož se s tem ni strinjal. A sem mu dejala, da on pa ne more biti pilot, ker je previsok. Za vsak poklic obstajajo določene omejitve, ki jih je treba upoštevati. Ženskost? Ja, priznam, imamo določene prednosti, denimo, v mešani coni, kjer je 20 novinarjev in ena novinarka. A to ni vedno, občasno naletiš tudi na športnike, ki te gledajo zviška in si mislijo, kaj me bo zdaj ena ženska spraševala.

Na prireditvi femme fatale, kjer ste bili nominirani, so vas napovedali kot "kraljica športa". Nikoli ne slišimo, denimo, da je Saša Jerković kralj športa.
Izraz je bil malo neroden, ker sem sedela ob dveh športnicah, ki sta bili ob meni še nominirani. To je del novinarstva, uporaba pompoznih izrazov, pretiravanje … Sama sebi ne bi nikoli rekla, da sem kraljica športa.

Pred kamerami ste vedno zelo elegantno urejeni, lahko bi rekli, da med športnimi novinarkami izstopate s svojim slogom. Koliko časa posvečate izbiri oblek, pričeske pred kamerami ali se s tem sploh ne ukvarjate in ves "outfit" prepustite kozmetičarkam in stilistkam?
Imamo stilistko Slavko Pajk. Že od samega začetka pa sem jasno izrazila, da ne bom nekaj nosila, če mi ni všeč ali se ne počutim dobro. Slavka to upošteva in dobro sodelujeva. Dobro me je spoznala, tako ve, kaj mi je in ni všeč. Kar pa se tiče frizure in makeupa, na začetku sem si mislila, če bom izrazila svoje želje, bom izpadla arogantna. Skozi leta pa ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ne. Po tolikih letih končno upam reči "ne, ne me natupirat" (smeh).

Zdi se mi, da "po kapljicah" odmerjate svoje pojavljanje v medijih, revijah, na družabnih dogodkih. Se le ne želite izpostavljati na tak način, ker želite, da namesto vas govori delo, ali preprosto niste tip človeka, ki bi vse večere želel preživeti "na sceni"?
Ne bi rekla, da odmerjam. Pojavljam se takrat, ko to nekdo drug hoče. Običajno je to povezano z večjimi projekti v hiši, takrat pride tudi večja pozornost, nato se vse skupaj umiri. Po službeni strani mi je hudo, da se vse umiri, ker v delu res uživam in mi daje energijo za vsa preostala obdobja, ko so na vrsti morda malo manj zanimive stvari. Dobra stran konca projektov pa je v tem, da se zmanjša tudi pozornost drugih.

Je še kaj, v čemer bi se radi preizkusili?
To je komentiranje. To morda izhaja iz tega, da je bila to moja prva želja, ko sem ugotovila, da me šport toliko zanima, da ga želim poklicno opravljati. Doma sem se spakovala ob gledanju smučanja in komentirala. Nisem prepričana, če bi dejansko uživala v tem. Če dobro obvladaš neki šport, to še ne pomeni, da boš potem tudi uspešen komentator. Nikoli ne bi tega počela, če sama s seboj ne bi bila vsaj približno zadovoljna.

Se zdaj še kdaj igrate kot ste se v otroštvu in komentirate?
Zdaj sem se ravno ujela, da kdaj pa kdaj komentiram (smeh). Moja koncentracija ni vedno najboljša. Moški lažje ostanejo sfokusirani. Strah me je, da bi nekoga opazila v občinstvu in bi v tistem trenutku pozabila na tekmo, takrat pa bi se nekaj zanimivega zgodilo. Mogoče kdaj v prihodnosti.

Igra asociacij