V tedenski rubriki Obrazi RTV-ja od blizu tokrat predstavljamo voditelja in novinarja na Valu 202 Nejca Jemca.

Vaša kariera na Valu 202 se je začela s študentsko oddajo Generator, ki ima pomenljivo ime, saj generira mlade novinarje in voditelje (Maruša Kerec, Jan Grilc in Mitja Peček ...). Kako proste roke ste imeli pri tem?
Na Valu 202 je res ogromno mladih novinarjev in voditeljev, ki so nadarjeni in delajo dobro. To daje našemu okolju posebno noto, dimenzijo, kar je spodbudno. Generator je bil zame na Valu 202 v resnici drugi začetek. Prvič sem s to postajo prišel v stik pri 17 letih. Takrat sem skupaj s še sto drugimi kandidati prišel na avdicijo, kjer sem bil izbran. Čez nekaj časa sem prišel na uvodni sestanek takratne urednice Darje Groznik, ki je bila precej začudena. Nekajkrat je pogledala na list z mojimi podatki, ali sem res tako mlad. Tam sem delal eno poletje, med tretjim in četrtim letnikom srednje šole. Rekli so mi, naj se vrnem, ko končam srednjo šolo.

Je bila služba mišljena le za poletni čas?
Ne, bila je redna avdicija, za dolgotrajnejše sodelovanje. Po srednji šoli sem se res vrnil, a se tukaj nisem našel. Val 202 sem tako zapustil in se vrnil na lokalni radio Sora. Na začetku študija novinarstva sem začel delati na vest.si. Pri študiju sem pri predmetu Radio naletelel na Mirka Štularja, tako sem se potem vrnil na Val, kjer sem začel soustvarjati Generator.

Zelo hitro ste postali voditelj programa na Valu 202, kjer danes delate v treh časovnih pasovih (ob ponedeljkih dopoldne, torkih popoldne in ob petkovih jutrih). Kateri pas vam je najbolj pisan na kožo? Kateri je najbolj izzivalen, kateri vas najbolj veseli?
Na prvo mesto moram postaviti (petkova) jutra. Od vseh terminov je - kar se vodenja tiče - najbolj zahteven, terja največ lastnega vložka, priprave in kreativnosti. Poseben izziv je tudi zato, ker je med vsemi termini najbolj poslušan, to pa ustvarja tudi neke vrste pritisk, s katerim je voditelj soočen. To ne pomeni, da kaj manj resneje jemljem preostala termina. Torek sem prevzel začasno, ker menjam kolega Zorca, ki je na bolniški. Tu je moj glavni prispevek pogovor z dopisnikom, ob ponedeljkih pa se vse vrti okrog imena tedna.

Koliko časa pa terja priprava na eno jutro?
Deloma že cel teden pred tem petkom, saj spremljam celotno dogajanje. Na podlagi tega se potem odločam o temi, ki jo nato s poslušalci razčlenjujem v kontaktu, morda za teme, ki bi jih obdelal s komentarjem. Za kar nekaj časa vnaprej pripravljam tudi prigode. Načeloma mi gre cel četrtek za priprave na petkovo jutro.

Radio ima izrazito lastnost živega organizma – zna se namreč prilagajati. Ob pojavu televizije je marsikdo pomislil, da to pomeni konec radia, a je živel naprej. V zadnjem desetletju je prišel svetovni splet, a radio je še vedno prisoten. Še več, pri svoji evoluciji je prevzel številne prednosti spleta. S tem ste se ukvarjali tudi v magistrskem delu.
Radio je že od nekdaj vključeval svoje poslušalce v program. Voditelji so vedno vedeli, da nekoga nagovarjajo, zato so bili poslušalci vključeni prek pisem, faksov, dopisnic, razglednic, s časom pa tudi prek telefonov. Radio je seveda pri tem vedno ohranjal nadzor nad interakcijo. Splet danes predstavlja dodaten kanal za stik s poslušalci, a radijci še vedno ohranjamo kontrolo nad komunikacijo, s tem sami odločamo, kaj pripustiti v eter, po drugi strani pa se je s tem povečalo število poti do poslušalcev in obratno, do nas, postali smo dostopnejši. Spletni kanali omogočajo tudi precej več odzivnosti.

Pred dnevi sem se pogovarjal z Richardom Ayersom, ki je postavil prve BBC-jeve strani. Dejal je, da je bil pri tem deležen nemalo upora, saj so bili ljudje navajeni 20 let delati povsem enako. V človekovi naravi je, da se upira novostim. Kako je bilo to pri vas na radiu? Kakšen je denimo odnos s starejšimi kolegi pri uporabi novih orodij?
Tako kot v številnih drugih redakcijah je obstajal neke vrste odpor sodelavcev do novotarij. Ti zadržki so bili predvsem generacijsko pogojeni. Starejši del kolegov je morda gojil nekaj več zadržkov do novih komunikacijskih orodij. Po drugi strani pa se mi to zdi razumljivo, včasih uvajanje novosti namreč ni predstavljeno na najboljši način in se ga ne osmisli dovolj. A ko je večina sodelavcev spoznala, da je ta orodja moč koristno uporabiti, je bilo teh zadržkov vedno manj. Če obstajajo izobraževanja, kako vpletati novosti v procese dela, potem je zadržkov vedno manj. V naši redakciji smo novinarji precej obremenjeni, zato je bil prisoten tudi strah, da bo to hkrati prineslo še več novih obveznosti, nalog in neplačanega dela. Vse to pa bi lahko, zaradi dodatnih obremenitev, vplivalo na kakovost radijskih vsebin.

Interaktivnost prinaša dvosmerno komuniciranje. To pogosto uporabljate tudi sami pri svojem delu, eden od bolj zanimivih primerov je petkova oddaja "A veš, kaj se mi je zgodilo," v kateri poslušalci predstavljajo svoje osebne zgodbe.
Radijski teoretiki so že od nekdaj govorili o mediju, ki skupaj s poslušalci ustvarja nekakšno namišljeno skupnost. Poslušalci so najpomembnejši del te namišljene skupnosti, v katero vstopamo tudi voditelji radijskega programa. Zakaj jim torej ne bi dali besede? Zakaj poslušalci ne bi soustvarjali programa? Izhajal sem iz teh vprašanj, hkrati pa je jutranji program tudi nekoliko ohlapnejši, bolj sproščen. Zakaj torej na radiu ne bi počeli tistega, kar počnemo vsak dan, ko gremo na kavo ali pijačo? Takrat si kolegi pripovedujemo zgodbe v slogu "A veš, kaj se mi je zgodilo?". Morda si s temi zgodbami pomagamo osmišljati bivanje na tem planetu. Zgodbe so zato lahko humorne, trpke, imajo nauk ali pač ne ... Zgodbe lahko kaj sprožijo tudi v poslušalcu, ne le pripovedovalcu. Morda se z zgodbo lahko identificirajo tudi poslušalci.

Kakšno zgodbo pa bi povedal Nejc Jemec, če bi v njej gostoval?
(Smeh) Najbrž bi povedal zgodbo o svojem prvem štopanju. Nikoli nisem resneje štopal, saj sem se običajno vedno vozil z avtobusom ali vlakom. Prvi pravi štop sem tako opravil v študentskih letih, ko sem se skupaj z zelo dobrim prijateljem odpravil iz Novega mesta v Ljubljano. Na avtobusni postaji nama je ustavil neki tip v zgonjenem hynudaiju ponyju. Najprej niti nisva vedela, ali nama je res ustavil ali ne. Greva k avtu, še preden sva pozdravila, nama je rekel, 'ali prvič štopava,' ker se namreč nisva takoj odzvala. Midva sva bila tiho in se usedeva v avto. Tip začne divjati po Novem mestu, delale so mu le dolge luči. Ob izhodu iz Novega mesta ga prijazni delavci na delovišču z roko opozorijo, da ima prižgane dolge luči. Tip je to vedel, bil je živčen in jim je pokazal sredinca.

Pridemo na avtocesto, začne prehitevati. Nekdo mu ni bil všeč, ker je prepočasi prehiteval tovornjak na desni strani. Ko to osebno vozilo pravilno prehiti tovornjak in se umakne na desno stran, je najin voznik prehitel oba, nato pa začel zavirati. Tisti avto se je nato želel varno umakniti in nas prehiteti. Nekaj časa smo se vozili vzporedno, najin voznik pa mu je kazal, da mu bo prerezal vrat. To se je ponovilo še dvakrat. Nato smo proti Ljubljani drveli s 150 km/h. S kolegom sva bila res prestrašena, v Ljubljani sva se le spogledala in si oddahnila. A še večja neprijetnost je sledila, ko sva zaštopala tovornjak do Škofje Loke, šofer je imel v kabini dve zgoščenki, obe sta bili od Atomic Harmonic (smeh).

Ko sva ravno pri petkovi rubriki. Pred leti ste imeli v tem terminu še eno zanimivo vsebino, saj ste predstavljali nepriljubljene poklice, kot so med drugim mestni redar, košarkarski sodnik, dimnikar … Ali bi lahko v to skupino uvrstili novinarja?
Mislim, da zlahka. Ko govorimo o novinarstvu, je vedno treba poudariti dvojnost, pa ne samo v slovenskem prostoru. Slovenski mediji ponujamo toliko enega šodra, nepreverjenih informacij in na prvo žogo obdelanih tem, dajemo prostor neustreznim sogovornikom (nevštevši šarlatane) ... Delamo skratka slabo, zato smo si izgubo zaupanja zaslužili. Ampak tu je zdaj dvojnost – čeprav sem govoril v prvi osebi množine, ker sem pač del tega medijskega prostora, je treba poudariti, da nismo vsi taki. Tudi v slovenskem medijskem prostoru je mogoče najti ogromno kakovostnih vsebin in novinarjev. Za enega zelo zvedavega bralca, poslušalca in gledalca ne bi smel biti problem, da si dnevni čas, namenjen medijem, zapolni s kakovostnimi vsebinami, ki prihajajo iz slovenskih medijev. Za tako majhen prostor imamo veliko kakovostnih novinarjev. Izgubo smo si torej večinoma zaslužili, a bodimo pošteni, da v vsej močvari lahko izpostavimo tudi dobre stvari.

Lani ste ob robu festivala Naprej mladim odsvetovali študij novinarstva.
Res je, morda bi izjavo danes nekoliko omilil. Mladi naj gredo študirat novinarstvo, ker novinarstvo krvavo potrebuje kakovostne kadre, ampak pred študijem naj prekleto dobro razmislijo, če bodo šli res to študirati. Takratni odgovor je izviral iz zavedanja položaja v medijih. Poleg prej naštetega je treba izpostaviti tudi eksistenčno raven. Vemo, kako je v novinarstvu, ampak vemo tudi, v kakšnem položaju so mladi nasploh. Ta dilema tako ne velja le pred začetkom študija novinarstva, ampak kateregakoli študija (kar se eksistence in potencialne zaposljivosti tiče).

Ste novinar in radijski voditelj. Kako ločujete ti vlogi?
Še vedno se gibljeva znotraj polja novinarstva. Voditeljstvo omogoča neke vrste bolj mnenjske vsebine. Nekateri bodo rekli, da morajo biti v novinarstvu zgolj objektivne vsebine. A novinarstvo pozna različne žanre, v določenih oblikah pripovedovanja je lahko tudi subjektiven. Dobro se ve: če gre za komentar, gre za subjektivni komentar. V tem smislu bolj jemljem delo voditelja. Ko pa delam novinarska opravila - to se zadnje čase sicer dogaja premalokrat -, pa sem bolj obrtniški (imam dovolj časa, se obračam na različne vire ...). Naj se sliši še tako bogokletno, a tudi pri tem novinarskem delu objektivnosti ni. Je resnicoljubnost, to je tisto, kar se mi zdi vredno zasledovati.

Ko sva ravno pri voditeljstvu, ravno v teh dneh ste na Valu 202 začeli akcijo Čist' normalno jutro, v kateri nastopate voditelji jutranjega programa. Tu ste predstavljeni kot "normalni" ljudje, v smislu, da imate tako pozitivne kot negativne lastnosti. Imam občutek, da je vsaj majhen del akcije nastal kot nasprotje jutranjih programov na komercialnih radiih, kjer so vsi voditelji vsako jutro ob 6.00 odlične volje in polni energije?
Ta ocena je najbrž deloma pravilna. Kar se tiče dela komercialnih postaj, njihovega dela absolutno ne podcenjujem, določene vidike njihovega dela cenim in spoštujem. Produkcijsko so neverjetno spretni, obvladajo komercialni radio in pri svojem delu so uspešni. Javni radio pa ima drugačne naloge, tudi zakonsko določene. Obeh radiev ne bi primerjal, v nekaterih segmentih je primerjava namreč nemogoča, saj gre za dva popolnoma drugačna koncepta radia. Kar pa se tiče naše akcije, Čist normalno jutro je jutro z napakami. Voditelji smo tako čisto normalni ljudje, ki delamo napake. Trudimo pa se k odpravljanju teh napak. Promocijska akcija je delček širših debat, v katerih razpravljamo, kako spremeniti jutranji program, ga nadgraditi in ponuditi še kaj več.

Pred samo akcijo ste reševali psihološki test. Eden od opisov, ki jih uporabljate tudi v promocijski akciji, pravi, da "izražate tendenco k pesimističnemu dojemanju odnosov". Je to res? Tudi na Twitterju imate pri svojem opisu zapisano "poslušam, berem, gledam, tuhtam in po malem obupujem".
Kdo pa ne? Sem popolnoma normalen posameznik. Nisem presimističen, nisem nagnjen k pretirani otožnosti in mračnosti na mikroravni. Ne morem se pritoževati nad svojim položajem, v življenju mi res ni hudega. Glede tega sem dokaj pomirjen sam s seboj. Ko pa govorimo o makroravni in stvareh, ki se dogajajo po državi in drugje na svetu, pa ne vem, kako ne bi bil pesimističen. Trudim se po najboljših močeh k (pol)aktivnemu poseganju v stvarnost in njenemu izboljševanju z nekimi mikropotezami, ki vsaj ne poslabšujejo širše stvarnosti. Težko najdem optimistične vzgibe, ki bi me navdajali z resnejšim upanjem, da se bo karkoli spremenilo, da ta vlak ne bo odbrzel skozi tunel, na koncu katerega ni prižgane niti brlivke.

Ta tunel brez luči ste z lastnimi očmi videli v Burundiju, kamor ste odšli med študijem.
Tako je, projekt je financirala Evropska unija. Bil sem eden od desetih mladih novinarjev iz Vzhodne Evrope, ki smo se povezali z novinarji iz podsaharskih držav. Tja sem se prijavil zaradi namiga Ane Štravs, ki je pri projektu sodelovala leto pred menoj. Tam smo tri tedne raziskovali, na koncu pa produkcijsko končali v Bonnu. Rezultat so bili novinarski prispevki na določeno temo, v najinem primeru osnovno šolstvo v Burundiju. Pred odhodom v Afriko sem marsikaj prebral in slišal, ko pa to vidiš v živo, se te zares dotakne. Šele takrat lahko razumeš, kaj pomeni množična revščina, brezizhodnost, prenaseljenost, pomanjkanje virov. Z vmesnimi prebliski veselja, kot so denimo poroke. Vse skupaj te strezni. To je bila poučna, streznitvena življenjska izkušnja.

V prej omenjenem psihološkem opisu tudi piše, da ste miren timski delavec. S tem so zaznamovana tudi vaša najstniška leta, deset let ste namreč trenirali hokej, v mladinski konkurenci ste tudi osvojili naslov državnega prvaka. Kako se spominjate teh časov?
Teh časov se spominjam s klopi za rezervne igralce (smeh). Še vedno igram rekreativno, hokej na rolerjih. Igral sem za Triglav, končal sem, ko smo v kategoriji do 20 let osvojili naslov državnega prvaka. To, da nikoli nisem igral v reprezentanci, je del odgovora, zakaj sem zaključil kariero. Če odrežem ves balast v tem odgovoru - nisem bil dovolj dober.

Reprezentančni hokej je ena najbolj neverjetnih slovenskih športnih zgodb. Kako razumete to absurdno dvojnost (malo igralcev, en klub in pol in 7. mesto na OI). Koliko časa lahko to še traja?
Res je, nekaj časa že traja in prepričan sem, da bomo nekaj let še lahko uživali v tej zgodbi ...

... v tej širši zgodbi pa ste vendarle optimist!
Ja, tukaj pa sem optimist, morda še bolje rečeno realist. Ta olimpijska generacija ima pred seboj še nekaj let igranja. Mlado jedro je zelo kakovostno. Vemo, kaj bo najbrž sledilo. Ampak to je ena lepših zgodb v življenju, v kateri si dovolim uživati brez pretiranega čustvovanja. Ta reprezentanca bo trajala vsaj še en olimpijski ciklus, morda celo 6, 7 let, kar ni malo za realnost v preostalem slovenskem ekipnem športu.

O sebi pravite, da pri svojem delu želite dajati oceno aktualnega položaja družbe, želite spodbujati k razmisleku. Ob sedmem mestu risov v Sočiju ste na Facebooku zelo odločno kritizirali deseturno drsanje predsednika Pahorja.
Ne glede na to, kako se je želel takrat predstavljati in dokazovati - on ni eden od ljudi! On ni navaden državljan, ni navaden smrtnik, čeprav se želi s pomočjo političnega marketinga prikazati ravno kot tak - blizu ljudem, preprost človek, katerega naj bi volili. Da ne bo pomote, Borut Pahor ni edini. Kot predsednik vlade je imel možnost, da bi lahko marsikaj storil na tem področju, lahko bi izboljšal situacijo. Lahko bi storil mnogo več kot običajni smrtnik. Gre za zamegljevanje, za beg od odgovornosti, za zanikanje lastne odgovornosti. To so ljudje z veliko večjo močjo, kot pa jo imajo hokejski navijači. Z nekim zakonsko spremenjenim okvirjem bi, še kot prvi minister, morda lahko dolgoročno pripomogel k razvoju te športne panoge precej več, kot je z omenjenim drsanjem. To me je zmotilo. To je bilo razmišljanje radijskega čvekača.

Radijski čvekač je to objavil na Facebooku. A ko sva že pri tej platformi, svoj profil na Facebooku ste izbrisali. Kako to?
Res je, enostavno sem imel vsega dovolj. Okoli nas je toliko dražljajev in informacijskega preobilja. Na Facebooku je toliko balasta, da sem enostavno en kanal zaprl. Še vedno pa se mi zdi, da sem dovolj dostopen prek preostalih kanalov. V Facebooku nisem več videl neke dodane vrednosti.

Igra asociacij