zaradi pomanjkanja goriva kmalu ugasnil. V skoraj desetletnem poslanstvu je odkril tisoče planetov zunaj Osončja, med njimi veliko takih, ki bi lahko omogočali razvoj življenja.

Trenutek so na Nasi pričakovali, saj so že marca naračunali, da je pogonskih kemikalij le za še nekaj mesecev. Teh "nekaj" je že mimo. Trenutek konca sicer še ni prišel, toda Keplerjevi inženirji so našli indice, da je rezervoar že skoraj prazen. Pred dnevi so zato ustavili opazovanja in napravo dali v hibernacijo. Z nje hočejo najprej pobrati meritve iz aktualne opazovalne etape, nato pa se bodo odločili, kako iz Keplerja iztisniti še zadnje kaplje.

18. etapa poteka od 12. maja, med njo Kepler motri zaplato neba v smeri ozvezdja Raka, ki jo je prvič opazoval že leta 2015. Namen je preveriti tamkajšnje kandidate za planete in morda odkriti nove.

Najpomembnejši so podatki
Rezervoar nima kazalca napolnjenosti, zato inženirji lahko le posredno sklepajo o vsebini. Koliko je še postrgati z dna, kažeta tlak v rezervoarju in spremembe v učinkovitosti potisnikov. "To je podobno odločanju, kdaj napolniti avtomobil z bencinom. Se ustaviti zdaj ali čakati do naslednje postaje? Je ta sploh dosegljiva," so zapisali v sporočilu za javnost.

Najvišja prioriteta jim je dobiti zbrane podatke, dokler je Kepler še gibljiv. Teleskop mora usmeriti anteno proti Zemlji in počakati na prost termin Nasinega komunikacijskega sistema DSN, za zdaj ima rezervacijo za 2. avgust. Do takrat bo Kepler v stabilni orbiti spal brez potrošene kapljice, enkrat po 6. avgustu pa bo poskusil z 19. opazovalno kampanjo.

"Kepler je v devetih letih preživel kup potencialnih smrtnih udarcev, od mehaničnih okvar do prhe kozmičnih žarkov. Če bo šlo tako naprej, bo trdoživo plovilo izjemno uspešno prečkalo ciljno črto," so zapisali na agenciji.
Vsi podatki prejšnjih kampanj so sicer že varno shranjeni na Nasinih računalnikih.
Aktualni bodo še dolgo. Kepler namreč ne avtomatsko odkrije zunajosončni planet, temveč zagotovi surove meritve nekaterih dejavnikov. Znanstveniki morajo iz njih izbrskati dejansko stanje stvari v vesolju. Nekateri eksoplaneti iz arhiva očitno štrlijo in jih je dokaj enostavno potrditi, za najdbo drugih so potrebne zapletene statistične metode ali celo umetna inteligenca. Pomagate lahko tudi sami prek projekta Planethunters.

Kratka zgodovina teleskopa
600 milijonov dolarjev vredni teleskop je bil na raketi Delta II izstreljen 6. marca 2009. Njegov cilj je (bil) iskanje planetov zunaj Osončja, pri tem pa odgovarjati na vprašanje, kako pogosti so Zemlji podobni planeti v domači Galaksiji. In koliko se da iz nje sklepati na preostale meglenice, še drugod. Sveti gral je bil in ostaja Zemlja 2.0, dvojček našega planeta, ali kar koli podobne velikosti, mase, kamnite sestave in ravno pravšnje oddaljenosti od domače zvezde. Kepler je izvohal precej podobnežev, Zemljinega dvojčka pa ne.

V okviru osnovne misije je strmel v 150.000 zvezd v ozvezdju Laboda, iščoč, če morda periodično temnijo zaradi okoli njih letečih eksoplanetov. Že v prvih mesecih je odkril stotine kandidatov in tudi potrdil prva dva zunajosončna planeta. V sledečih letih je poskrbel za pravi plaz odkritij. Toda življenje Nasinega osebja so grenile okvare opreme. Še posebej sitna je bila okvara reakcijskega kolesa, ki skrbi za usmeritev naprave. Ko se je leta 2013 pokvarilo še drugo od štirih, so se opazovanja ustavila, saj Kepler ni bil več zmožen stabilizirati smeri proti tarči, zato se je misija Kepler uradno končala.

Ponovno rojstvo s K2
Nasini znanstveniki so čez nekaj časa prišli na dan z zvito rešitvijo: za preusmerjanje v prostoru se lahko uporablja pritisk sončne svetlobe. Ta je rahel, a dovoljšen za omejeno uporabo. Nasa je odobrila novo misijo z nazivom K2. V njenem okviru Kepler opazuje precej manjšo zaplato in jo mora na tri mesece menjati, a je vseeno koristen. Do zdaj je v sklopu podaljšanega delovanja napaberkoval 323 potrjencev in 479 kandidatov, kar je glede na oviranost veliko. Da je tudi stari teleskop še danes koristen, priča kar zadnji sveženj odkritij s konca prejšnega meseca, ki je prinesel 44 potrditev kandidatov in 29 novoodkritih primerkov.
Kako izjemen vpliv je imel, se izkaže tudi iz poročanja medijev, tudi MMC-ja. Do nekje leta 2010 je bil tako rekoč vsak novoodkriti ekspoplanet zgodba zase. Kaj kmalu pa se jih je začelo nabirati toliko, da bi se lahko kak medij ukvarjal le še z njimi, pa bi komaj dohajal delo. Zdaj je znanih svetov toliko, da so že predmet t. i. preučevanja velikih podatkov, in tudi svežnji po nekaj ducatov novoodkritih stežka pridejo v medije, če ni v njih kaj izjemnega.
Že leta 2014 je Kepler poskrbel za sveženj, ki je vseboval več eksoplanetov, kot jih je bilo potrjenih v vsej zgodovini iskanja skupaj, nato pa še večkrat dostavil podoben obseg. Skupno je osnovna misija dala 2.327 potrjencev in 2.244 kandidatov (številki se še spreminjata).

Vsaka zvezda ima svoj planet
Iz njegovih podatkov je mogoče sklepati, da ima skoraj vsaka zvezda svoj planet, po vsej verjetnosti več njih. Tako naj bi se jih v domači Galaksiji skrivalo na stotine milijard. Zvezde so sicer različne. Največ je rdečih pritlikavk, ki so hladnejše od Sonca in dolgožive. Okoli njih je Kepler izvohal zelo veliko planetov v t. i. zlatolaskinem območju, področju, kjer je ravno prav toplo za obstoj tekoče vode. Ali je pri rdečih pritlikavkah mogoče življenje? Na to temo v znanstveni skupnosti še potekajo vroče razprave, mogoča sta še oba izida.

Soncu podobnih zvezd, rumenih pritlikavk, je nekoliko manj, a še vedno veliko. Kar 20 odstotkov med njimi naj bi imelo Zemlji podoben kamnit planet v območju zlatolaske.

Skupno je do zdaj človeštvo po podatkih Extrasolar Planets Encyclopaedia potrdilo obstoj 3.801 planeta v 2.842 sestavih, od tega 633 večplanetarnih. Kepler jih je torej odkril kar 70 odstotkov, pa še 2.600 kandidatov čaka na dodatna preverjanja.

Našel je le drobec vseh eksoplanetov
Keplerjeva tranzitna metoda omogoča le omejeno odkrivanje. Prvič zato, ker mora biti orbita eksoplaneta v vidnem polju med Zemljo in tarčno zvezdo, da lahko telo vrže senco v naši smeri. Drugič zato, ker mora biti senca periodična. Če planet za eno obkroženje potrebuje več let, se Keplerjeva misija prej konča, kot uzre drugi prehod tega planeta. Če bi neki neznani Nezemljani od daleč spremljali Zemljo, bi za indikacijo Urana potrebovali skoraj 180 let, saj njegovo leto traja kar 84 zemeljskih.

Kepler pregledoval le drobec neba v omejeno globino. Kakšen, je razvidno v galeriji desno. V njem je našel manj kot odstotek tam obstoječih planetov (glede na statistiko). Vse preostalo, torej ogromna večina površine nebesnega svoda in nepredstavljivo bogastvo planetov širom po Galaksiji, še čaka.

Novo upanje v TESS-u
Delo se nadaljuje, naslednik je že na nebu. To je Nasin TESS, izstreljen aprila letos. Strmel bo v 200.000 zvezd hkrati in iskal njih utripanje. V nasprotju s Keplerjem bo njegov fokus plitvejši in širši. Predhodnik je gledal izrazito v globino, 3.000 svetlobnih let stran, medtem ko bo TESS preverjal kar 85 odstotkov neba, a zgolj po soseščini, do 300 svetlobnih let oddaljenosti. TESS je trenutno še v fazi testiranja sistemov, piše v sporočilu za javnost, z dejanskimi opazovanji naj bi začel konec meseca.
Decembra še evropski kolega
Dobro dopolnilo do zdaj omenjenim bo Esin vesoljski teleskop CHEOPS, manjši in za vesoljske misije razmeroma poceni (50 milijonov evrov). Ta bo namreč že odkritim zunajosončnim planetom z že določeno maso izmeril še obseg, kar je pomemben podatek pri vseh nadaljnjih izračunih. Tako bodo znanstveniki vedeli, ali se pri sosednji zvezdi skriva velik, a puhast plinski velikan; ali pa manjši, a zato kot Zemlja kamnit planet. Deloval bo predvidoma tri leta. Tudi ta bo namenjen oženju kataloga za Webb, pri katerem sodeluje Esa. Izstreljen bo predvidoma decembra letos. Trenutno je v fazi laboratorijskega preizkušanja opreme.
Video: Tako je Kepler iskal zunajosončne planete

Video: Posnetek izstrelitve iz leta 2009