Minilo bo, si govorite.

"Nikoli nisem bil tam. Vedno odsoten. Vse se je zgodilo brez mene." Groteskno tragikomična drama o nezmožnosti pobega pred neizogibnim Samuela Becketta je priročna, da izpeljemo misel o doživljanju sedanjosti. Vseh. Le kje so dnevi srhljivih oblakov tretje vrste (t. i. chemtrailsi) in podzemnih kuščarjev, ki vodijo svet? Postmoderna družba omogoča veliko alternativnih resničnosti. Razum in nerazum nista več tako ločena, kot sta bila. Zelo hitro lahko dobite afirmacijo ideje, da je Zemlja ploščata ali še več, da ima tri sonca.

Hvalnica norosti, ki bi jo lahko danes spisala Erazem Rotterdamski, bi naletela na prezir, ker težko spoznaš norca. Norec je konec srednjega veka postal osrednja figura kulture. Bil je zrcalo negotovosti – spremenjenosti, ki se prebuja v zahodni civilizaciji. Cilj je bil odstraniti norca, ki hodi nag po mestu. Člani posadk "ladij norcev" so tako lahko tavali zgolj po podeželju. Francoski zdravnik Philippe Pinel je spremenil miselnost, ko je postavil tezo, da norost izvira iz krutosti tistih, ki so jih poslali tja.

V igri storilcev in žrtev se družba zmagovalcev identificira s prvim. Trpeča družba, ki občutek nemoči rešuje z občutkom krivde, z drugim. Ni tako nemogoče verjeti, da so trenutno najbolj popularne serije pri ponudnikih pretočnih vsebin o goljufih (Bad Vegan, Inventing Anna in Tinder Swindler, če naštejemo samo nekatere). Pri njih se zdi, da je stopnja prevare dosegla najvišjo stopnjo. Voajerizem, ki je izhajal iz spremljanja resničnostnih šovov, se je preselil v vsakdanjik apatičnosti. In nekje v teh zmedenih, nenavadnih zgodbah tičijo lekcije, ki postavljajo izbiro med prisilnim nadzorom ali disociacijo. Hkrati pa usmerjajo pozornost na zevajoči prepad med javno podobo in zasebnimi pretresi, kjer je največje tveganje replika na Twitterju.

Živimo v ugrabljenih resničnostih, kjer je na pohodu stockholmski sindrom – ko pri ugrabitvi žrtev pozabi na svet tam zunaj in začne misliti enako kot tisti, ki jo je ugrabil. Laž se uporablja kot sredstvo za ohranjanje bližine in za nadzor ob kompenziranju občutka manjvrednosti tistega, ki jih izreka. Kjer koli lovijo volkovi, so prisotni krokarji. Krokarji vodijo volkove v bližino potencialnega plena v zameno za mehko meso, ki jim je na voljo, potem po volkovi pregrizejo trdo zunanjo kožo svojega plena.

V znamenitem poglavju svojih Načel psihologije William James analizira naš občutek resničnosti. Realnost, tako pravi, preprosto pomeni odnos do našega čustvenega in aktivnega življenja. Izvor realnosti je subjektiven: vse, kar vznemirja in spodbuja naše zanimanje, je resnično. Imenovati stvar resnično pomeni, da je ta stvar v določenem odnosu do nas samih: "Beseda 'resnično' je skratka obrobje." Naš primitivni impulz je, da takoj potrdimo resničnost vsega, kar je zamišljeno, dokler je nesporno. Vendar obstaja več, verjetno neskončno število različni redov realnosti, vsak s svojim posebnim in ločenim slogom obstoja.

Minilo bo, si govorite.

Novic ne spremljate več, razen če se pritlehno pritihotapijo na časovnico vašega priljubljenega družbenega omrežja – potem seveda blokirate. Verjamete, kar objavijo vam pomembni drugi. Narava je ozelenela, letalski prevozniki so sicer dvignili svoje cene, ampak to poletje se resnično odpravljate na morje.