Pa sploh lahko dosežejo pričakovanja najzvestejših privržencev?

"Prvič po desetletjih spet čutim tremo, ki me je prežemala v najstniških letih" - irski pisatelj Eoin Colfer ne skriva treme, ki jo čuti pri pisanju novega romana. Pod pritiskom je predvsem zato, ker se spopada z kultno dediščino: Štoparskim vodnikom po galaksiji, "trilogijo v petih delih", ki od smrti Douglasa Adamsa leta 2001 ni dobila še nobenega epiloga in ki so jo po vsem svetu prodali v več kot 16 milijonih izvodov. Pri tem je treba vedeti, da Colfer niti slučajno ni novinec - proslavil se je s serijo fantazijskih romanov Artemis Fowl.

Colfer sploh ni brcnil v temo
Colferjev roman, And Another Thing ... (In še nekaj ...), ki je izšla na 30-letnico prve knjige, 12. oktobra letos, se kiti z naslovom šestega dela sage (dovoljenje za uporabo gradiva je morala dati pisateljeva vdova Jane Belson). Tik pred zdajci ni bil pisatelj nič bolj miren; "Še vedno dobim precej - skoraj bi lahko rekel groženj. Občutek imam, da mi ljudje sporočajo 'Bolje zate, da bo tole dobro.'" In menda res ni slabo: na trenutke se zdi, je bil velikodušen recenzent Aidan Gilchrist, kot da je Adams spet z nami. V knjigi ne manjka dovtipov in bizarnih ironij, ki pričajo o ravnodušnosti galaksije do njenih prebivalcev. Arthur Dent, Ford Prefect, Trillian in seveda Zaphod Beeblebrox se odpravijo proti novim dogodivščinam z bogovi, temno snovjo, zlobno birokratskimi Vogoni in ..."ogromnim kosom sira". Zaplet ni najbolj prepričljiv, zaključi Gilchrist, ampak pot na konec vesolja je čisto vredna bralčevega časa.

Colfer je seveda samo zadnji v vrsti piscev, ki so jih v zadnjem času zadolžili za "avtorizirana nadaljevanja" literarnih klasik: nadaljne prigode so doletele tako Medvedka Puja kot Petra Pana, Jamesa Bonda in Drakulo.

Trema pred tako nehvaležno nalogo je povsem razumljiva: od prisateljev se ne pričakuje le, da bodo zlezli "v glavo" izvirnega avtorja, ampak da bodo obenem izročilu dodali svoj lasten glas. Če jim spodleti, ne tvegajo le besa svojih založnikov in potomcev pisateljev, ki so jim zaupali projekt (in ki so pričakovali dostojen zaslužek), ampak tudi celih legij oboževalcev izvirnika.

Vidra Lottie v Stoletni hosti
To bi gotovo potrdil David Benedictus, romanopisec, ki je že v šestdesetih dvigoval prah z romanoma The Fourth of June in You're a Big Boy Now - a nič se ne more primerjati z žolčem, ki so ga začeli zlivati nanj, ko se je na začetku leta izvedelo, da 80 let za A.A. Milnejem piše nadaljevanje vsem ljubega Medvedka Puja (roman Return to the Hundred Acre Wood, Vrnitev v Stoletno hosto, je izšel 4. oktobra). Na blogosferi so izvlekli nože: "Ni medved tisti, ki ima bolj malo možganov, ampak predvsem varuhi njegove zapuščine". Benedictus je skušal ostati stoičen: "Kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi? Da me raztrgajo pobesneli kritiki? To se mi je že zgodilo in sem preživel. (...) V najslabšem primeru se bom zavlekel pod kak grm in umrl." (No, to se ni zgodilo: prve kritike so mu kar naklonjene, sprejeli so celo njegovo odločitev, stalni posadki iz gozda - depresivnemu Sivčku, poskočnemu Tigru in seveda na med mahnjenemu Puju - dodati nov lik, vidro Lottie).

Čeprav morda na prvi pogled ni videti tako, se ne more kar kdor koli spopasti z literarno dediščino. Benedictus je dolgih osem let prepričeval lastnike Milnejevih avtorskih pravic, da je pravi človek za nalogo; precej pogajanj je bilo tudi potrebnih, da je Sebastian Faulks dobil zeleno luč za pisanje romana Devil May Care, čisto sveže dogodivščine tajnega agenta Njenega visočanstva: dovoljenje je potreboval ne le od dedičev Iana Fleminga, ampak tudi od družine Broccoli, ki ima nadzor nad filmsko vejo franšize 007.

Če uspejo prepričati bralce, so pisci nadaljevanj zadeli terno: na tihem si vsi želimo vedeti, kaj se je z liki, ki imajo za seboj cela desetletja narodove ljubezni, zgodilo "potem". Puja, Bonda in Arturja Denta seveda ni treba posebej predstavljati - in če je nadaljevanje berljivo, knjige kar letijo s prodajnih polic.

Ideja obujanja junakov od mrtvih se ni rodila šele med pobesnelim kapitalizmom: že leta 1966 se je Jean Rhys iz obskurnosti vzdignila z romanom Wide Sargasso Sea, "preddelom" klasike Jane Eyre (1847) izpod peresa Charlotte Brontë; osredotočila se je na Brontëjin lik "norice s podstrešja", ki pa mu je vdahnila drugačen značaj (in dogajanje prestavila na Karibe).

Stranski liki iz znanih del so nasploh še bogata zakladnica potencialnih romanov: Boris Akunin bo v kratkem izdal tretjo v seriji detektivk F. M. (najbrž aluzija na Dostojevskega?), v katerih je v ospredje postavil enega izmed stranskih likov iz Zločina in kazni, Porfirija Petroviča.

Elizabeth Bennet med popoldanskim špancirjem zakolje zombija
Seveda pa se pisanje nadaljevanj lahko hitro spremeni v nezajezljiv plaz: na spletu obstaja ogromno strani, posvečenih t. i. "leposlovju oboževalcev" (ang. fan fiction). Začelo se je v šestdesetih, (tudi) z izdajanjem revij, kakršna je bila Spockanalia (za ljubitelje Zvezdnih stez), od izbruha spleta pa lahko najdemo na milijone zgodb v ducat jezikih. Včasih okrog vsem znanih junakov nastajajo celotni romani, nemalokrat z zelo bizarnimi premisami (denimo: Gospod Darcy (Prevzetnost in pristranost) je vampir, ali pa: Robin Hood na Divjem zahodu). Pisatelji (če so še živi), tega početja ponavadi ne spodbujajo, preganjajo pa tudi ne - se je pa iz takih projektov najbrž rodila ideja za čisto "zaresen" roman Pride and Prejudice and Zombies Setha Grahame-Smitha, ki je izšel letos in ki klasiko Jane Austen "križa" z modernimi zgodbami o zombijih in nindžah (Gospod Bennet tu svoje hčerke z urami borilnih veščin spreminja v svojo malo vojsko ubijalk zombijev, Elizabeth pa živce načenja prevzetni lovec na pošasti ... Fitzwilliam Darcy).

Prezgodaj je še za oceno, ali se bo ta nova serija "posodobitev" izkazala za tako uspešnico, kot se je lani nova bondiada Devil May Care. No, tudi če se ne bodo - izvirniki ne bodo zato nič manj vredni (oziroma, kot je izjavil Benedictus: "Če delaš novo odrsko postavitev Hamleta, si lahko dovoliš ogromno svoboščin ... originalna drama na koncu ostaja nespremenjena.")

(delno po Independentu)