V dolgoletnem vztrajanju so ti sicer delu dodali dodatno patino, vendar tudi zakrili drobcene, a zgovorne detajle, ki jih je Jan van Eyck tako mojstrsko obvladoval.

S pred kratkim končanim restavratorskim posegom je verjetno eden najslavnejših oltarjev v zgodovini umetnosti vsaj deloma znova zasijal v prvotnih, svežih barvah. Nebo je znova zažarelo nad zelenim travnikom, kjer se dogaja eno ključnih videnj Apokalipse. Na monumentalnem delu pa je spet mogoče opazovati tudi prikupne detajle, kot so zatečene noge romarjev, lesketanje sonca v vitezovem oklepu in kapljice, ki škropijo iz vodnjaka življenja.

V tri leta trajajočem konservatorsko-restavratorskem posegu so očistili oziroma restavrirali spodnji del poliptiha, vključno z osrednjo tablo s Čaščenjem mističnega Jagnjeta. Gentski oltar stoji od nastanka oziroma posvetitve leta 1432 v cerkvi sv. Bavona v Gentu. Skozi zgodovino je cel prestal poskuse obračunavanja s sakralnimi predmeti, mednarodne intrige in tudi selitve med drugo svetovno vojno. V času svetovnega spopada so poliptih najprej poslali na varno v Francijo (pravzaprav je bil namenjen v Vatikan, a se je zadržal v južni Franciji), vendar so ga na ukaz Adolfa Hitlerja zaplenili nacisti in ga odpeljali v nemški rudnik soli, da bi ga tam obvarovali pred zračnimi napadi.

Tamkajšnja hramba njegovemu stanju ni koristila, a tudi ne običajni dejavniki, kot so dodatni nanosi laka, vlaga in prah. Posledice teh so vsaj na spodnjem delu oltarja, ki ga sestavlja kar 24 prizorov, uspešno osvežili. "Pokrajina z mističnim Jagnjetom je na novo zaživela. Radostna je in sončna!" je dejala vodja projekta Helene Dubois, ko so rezultat svojega dolgotrajnega dela predstavili medijem. "Na novo smo lahko odkrivali virtuoznost in finese slike," njene besede povzema portal Art Daily.

Gentski oltar sta med letoma 1425 in 1432 izdelala brata Hubert in Jan van Eyck. Napis na sliki nam pove, da je delo začel Hubert, končal pa ga je Jan. Umetnostnozgodovinska stroka glavnino dela pripisuje slednjemu – se pravi slavnejšemu Janu, prvemu Flamcu, ki je podpisal svoje delo. Hubert je verjetno zaslužen za samo zasnovo in prvo skico notranjega dela, na koncu pa je delo prevzel in dokončal Jan.

Znameniti prizor Čaščenja mističnega Jagnjeta je del praznične strani oltarja, se pravi pogleda na poliptih, ko je ta ob prazničnih dneh odprt. Na zgornjih krilih so z leve proti desni upodobljeni: Adam (nad njim je v grizaju naslikan Abraham, ki daruje Izaka), pojoči angeli, Marija, Bog Oče, Janez Krstnik na drugi strani, angeli glasbeniki in gola Eva, nad katero je prizor Kajna, ki ubije Abela. V spodnjem delu je osrednje mesto rezervirano za čaščenje Jagnjeta. Častijo ga pravični sodniki in bojevniki.

Gentski oltar velja za enega najlepših primerov ustvarjanja, ko se je srednjeveška estetika umikala naturalizmu renesanse. Za potrebe restavriranja so oltar iz cerkve prenesli v gentski muzej MSK, kjer so lahko obiskovalci na varni razdalji na drugi strani zaščitnega okna opazovali potek dela. Zunanje plošče s podobo Oznanjenja so restavrirali že med letoma 2012 in 2016, zgornji del prazničnega, notranjega dela pa bo prišel na vrsto leta 2021.

Pri pazljivem in nežnem čiščenju umazanij so si pomagali z mikroskopi, da so imeli pod nadzorom potek skalpelov. V bojazni, da bi raztopine uničile van Eyckov originalni nanos, so ročno odstranili plasti, ki so jih delu naknadno dodali v 16. stoletju.

Poznejše preslikave so, kot so povedali strokovnjaki, popolnoma spremenile fiziognomijo in podobo Jagnjeta, ki je postal podoben ovci z očmi ob strani. Zdaj spet zre naravnost v gledalca. "S svojo fizično navzočnostjo in pogledom zdaj izziva vernika, gledalca. Na novo pride do izraza moč njegovega napetega strmenja," je dejala restavratorka Marie Postec.

V katedralo bodo plošče vrnili prihodnji mesec, tam pa bodo na ogled v veliki stekleni komori. Zaradi varnostnih razlogov točnega datuma selitve ne želijo razkriti (glede na to, da sta leta 1943 izginili plošči s Pravičnimi sodniki in Janezom Krstnikom, previdnost verjetno res ni odveč).

Restavratorjem je torej ostala le še zadnja faza, ki pa bo, kot svarijo restavratorji, zaradi velikega števila poznejših preslikav najtežja.