Po poenotenju in uvedbi enotnega merstva na območju Dunaja in Spodnje Avstrije je cesarica Marija Terezija začela sistematično in odločno urejati merstvo po vsej avstro-ogrski monarhiji. V več dokumentih je zapisala, da kljub nasprotovanju nekaterih dežel ne bo opustila uvajanja enotnih mer. Vrh njenega meroslovnega delovanja je bil patent o cimentiranju, ki ga je izdala na današnji dan pred 240-imi leti.
Vsakdo, ki je kupoval ali prodajal po meri ali teži, je moral uporabljati “cimentirana” merila. Tudi v gostinskih lokalih so smeli točiti le v cimentirano gostinsko posodo, torej v steklenice in kozarce z oznako uradno potrjene mere, gozdna gospodarstva na primer pa meriti le s cimentiranimi klaftrami. Cesaričin patent o cimentiranju je bil do takratne dobe strokovno najpopolnejši in najbolj dognan.
—–
Hortikulturnica slovenskega rodu JELENA DE BELDER – KOVAČIČ se je rodila na današnji dan leta 1925 v Belju na Hrvaškem. V zagrebu je diplomirala iz agronomie, nekaj časa delala v vrtnarijah po zahodni Evropi, leta 1954 pa se je naselila v Belgiji. Tam je z možem prenovila arboretum, ki je zaslovel kot ena prostorsko najlepše urejenih zbirk drevja in študijsko središče, tudi za slovenske študente. Kot žlahtniteljica je vzgojila več kot sto sort okrasnih rastlin, grmov in zeli.
Napisala je pet knjig, zadnja, “Okus po cvetju”, je prevedena tudi v slovenščino. Slovenci smo jo pobliže spoznali pred dobrim desetletjem ob predvajanju televizijskih serij, ki so govorile o njej oziroma prikazovale njeno hortikulturno delo. Jelena de Belder Kovačič je prejela najvišje priznanje angleškega Kraljevega hortikulturnega združenja, belgijski kralj pa ji je podelil baronski naslov.
—–
V Avstro-Ogrski je s prvo svetovno vojno začel veljati sistem izrednih zakonov, ki so omejili politično življenje in uvedli cenzuro. Oblast je posebno ostro preganjala Slovence. Zaradi narodnega mišljenja, protinemštva, ruso- in srbofilstva so jih med drugim zapirali tudi na ljubljanski grad. Temu se ni izognil niti pisatelj Ivan Cankar.
11. avgusta leta 1914 ga je namreč neka Vrhničanka ovadila orožništvu, češ da je v gostilni izrekel do Srbov prijazne besede. Prijeli so ga, vendar ga je okrajni sodnik zaradi nesmiselne ovadbe izpustil. Toda ne za dolgo. Že čez nekaj dni, na današnji dan leta 1914, so ga orožniki spet prijeli in ga brez zaslišanja zaprli na ljubljanski grad. Po treh tednih ga je zaslišal vojaški sodnik, vendar so šele po dveh mesecih postopek ustavili in Ivana Cankarja izpustili.