Škof  ANDREJ  KARLIN  je po študiju teologije v Ljubljani in nekajletnem kaplanovanju leta 1892 v Rimu doktoriral iz cerkvenega in civilnega prava. Nato je bil katehet v Ljubljani, zadnji ravnatelj dijaškega semenišča Alojzijevišča, sodeloval je pri gospodarskih, delavskih in posvetnih organizacijah ter v cerkvenoglasbenem gibanju v okviru Cecilijinega društva v Ljubljani, urejal pa je tudi revijo Cerkveni glasbenik. Leta 1911 je postal tržaško-koprski škof, vendar se je zaradi italijanskih nacionalističnih pritiskov škofiji odpovedal.  Imenovan je bil za ravnatelja škofovih zavodov v Šentvidu pri Ljubljani ter bil pozneje, do smrti leta 1933, lavantinsko-mariborski škof. Andrej Karlin se je rodil na današnji dan leta 1857 v Stari Loki. 

—–

Radenci  so bili kot vas prvič omenjeni leta 1436 (torej pred 582-imi leti), zdravilno vodo pa je na njihovem območju po naključju odkril doktor Karl Friedrich Henn, ko je kot študent medicine in kemije leta 1833 s konjsko vprego potoval iz Radgone skozi Radence na dopust v Ljutomer. Zanimala ga je tamkajšnja búblja, kot so domačini pravili vrelcu na travniku ob vasi. Naredil je prve poskuse in ugotovil, da je voda zdravilna. Po koncu študija je sklenil, da jo bo predstavil mednarodni javnosti in zgradil zdravilišče. Imel je veliko težav in ko so na današnji dan pred 150-imi leti našli glavno žilo vrelca, je bil finančno in zdravstveno že čisto na koncu. Delo pa je teklo naprej in naslednje leto je iz vrtine pritekla čista radenska slatina. Leta 1877 je doktor Henn tam postavil Anin in Karlov dvor, pet let pozneje pa so Radenci dobili še kopališče.

  —–

Prvi  avtomobil je zapeljal po slovenskih cestah na današnji dan pred 120-imi leti.  Z njim je z Dunaja pripotoval v Ljubljano, “ves prašen in umazan”, grof Anton Codelli. To vozilo – imenovalo se je “benz velo confortable” –  je bolj spominjalo na kočijo kot pa na avtomobil; “čuden štirikolesnik brez vlečnih konj”, so takrat zapisali časopisi. Tehtalo je vsega 360 kilogramov in imelo le dve prestavi. Voziti je moralo po levi strani ceste, saj je takrat še veljal cestno-policijski predpis iz leta 1874, ki je urejal promet z vprežnimi vozili in kolesi. Meščani so se Codellijevega avtomobila sprva bali, na podeželju pa so ga celo obmetavali s kamenjem, saj  je ropotajoče vozilo plašilo živino in strašilo otroke.

Ob Codelliju je bil v avtomobilu še en potnik; časopisi niso zapisali, kdo naj bi to bil, pa tudi ne, kdo je vozil. Ker so bili avtomobili v tistem obdobju ne samo zelo dragi, ampak tudi zapleteni, vožnja pa je bila zelo zahtevna veščina, so tovarne posojale kupcem  svoje voznike, ki so lastnike naučili osnov vožnje. Codellijevo vozilo, ki je leta 1898 priropotalo v Ljubljano, je bilo zagotovo tudi prvi avtomobil, ki je pripeljal na Balkan.

—–

Na današnji dan leta 1931 se je v Šebreljah na Primorskem rodil klasični filolog, duhovnik in prevajalec  OTMAR  ČRNILOGAR. Diplomiral je na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1957, dve leti pozneje pa še iz grščine in latinščine. Bil je župnik v Podragi pri Vipavi, hkrati pa je poučeval latinščino in grščino ter filozofijo na vipavski škofijski gimnaziji ter latinščino na teološki fakulteti. Njegovo najpomembnejše prevajalsko delo je bilo tesno sodelovanje pri novem prevodu Svetega pisma. Profesor Otmar Črnilogar je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s svojim širokim strokovnim znanjem redno sodeloval pri javnih radijskih oddajah “Quo vadis”.