Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Janko Šuman, Emil Smasek, zadnja vožnja ljubljanskega tramvaja

   JANKO  ŠUMAN  je študij prava končal na Dunaju, promoviral pa leta 1890 v Gradcu. Služboval je v avstrijskem patentnem uradu na Dunaju, v letih od 1919 do 1937 pa je vodil jugoslovansko Upravo za zaščito industrijske lastnine in konkurenčnega prava v Beogradu. Kot glavni redaktor vse zakonodaje s teh področij je pripravil in sooblikoval temeljne zakone: uredbo o zaščiti industrijske lastnine, na podlagi katere je Jugoslavija leta 1921 lahko podpisala ustrezno Pariško konvencijo, in zakon o varstvu avtorskih pravic, ki je bil leta 1930 podlaga za podpis Bernske konvencije o varstvu del v znanosti in umetnosti.

—–

Dramaturg, pedagog in publicist  EMIL  SMASEK  je leta 1936 diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa je bil v Mariboru eden izmed ustanoviteljev “Gledališča mladega rodu”. V okviru tega je bilo tudi lutkovno gledališče in zanj je pripravljal predstave z ročnimi lutkami. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau, po njej pa je delal pri Ljudski prosveti Slovenije. Sistematično je spremljal vpliv lutkarstva na mlade gledalce in opozarjal na njegov pomen pri umetnostni vzgoji mladih. Prirejal je besedila za mladinske in lutkovne igre ter urejal “Ljudsko prosveto” in zbirko “Lutkovni oder”.Leta 1956 je postal dramaturg in urednik za radijske igre na Radiu Ljubljana. Prizadeval si je za umetniško dognanost in z natečaji spodbujal slovenske pisce. Igre Radia Ljubljana so pod njegovim vodstvom dobivale pomembne domače in tuje nagrade. Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Rodil se je na na današnji dan leta 1910 v Mariboru.

—–

Na današnji dan leta 1958 je Frane Milčinski – Ježek odpeljal znameniti ljubljanski tramvaj na zadnjo vožnjo izpred ljubljanskega Magistrata v remizo v Šiški – tega dne so namreč ukinili še njegovo zadnjo progo. Kljub deževnemu vremenu se je od priljubljene “električne cestne železnice” poslovila množica Ljubljančanov. Pred mestno hišo so na eni strani stali stari tramvajski vozovi, na drugi novi avtobusi. Ježek, preoblečen v cesarja Franca Jožefa, je opravil slovesen pogrebni obred, ob njem pa je nastopilo še nekaj drugih dramskih igralcev, ki so s humorističnimi skeči in kratkimi zgodbicami opisovali več kot pol stoletja dolgo življenje tramvaja. Prva tramvajska proga je namreč začela obratovati 6. septembra leta 1901.

Po Stritarjevi ulici, na Tromostovju in Prešernovem trgu ter po Čopovi je zaradi množice “pogrebcev” zastal ves promet, le poslednji tramvaj – ovešen z venci in črnimi zastavami – se je počasi prebijal skozi in odpeljal zadnje potnike proti remizi. Po tem veličastnem slovesu od legendarnega tramvaja – v njegovih prvih letih so mu Ljubljančani pravili tudi “trambulaj” ali “drvarnica” ali celo “pocestnica” – so novi avtobusi takoj prevzeli svojo dolžnost in začeli voziti na novi krožni progi Moste-Žale-Ajdovščina-Moste.