Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Šef Gestapa Heinrich Himmler na tajnem obisku v Mariboru, skladatelj iz časa marčne revolucije, arheolog na prazgodovinskem grobišču na blejski Pristavi, pravica do ugovora vesti – a le pogojno

Jurij Flajšman je bil po poklicu učitelj, v glasbi pa samouk z razmeroma preprosto kompozicijsko tehniko. Bil je ključna skladateljska osebnost v dobi nacionalnega navdušenja, ki ga je spodbudila marčna revolucija leta 1848. Kot zgodnji romantik se je pri skladanju opiral na klasicistične vzore. Zaradi prikupne melodike in ljudske občutenosti so številne njegove pesmi še danes zelo priljubljene in so tako rekoč ponarodele – na primer “Luna sije”, “Ti si urce zamudila” in En starček je živel.” Rodil se je leta 1818 v Beričevem pri Ljubljani.

Arheolog Stane Gabrovec je iz arheologije in klasične filologije diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa leta 1962 na filozofski fakulteti v Zadru. Sprva je delal v arheološkem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani, od leta 1969 pa je na ljubljanski filozofski fakulteti predaval arheologijo prazgodovinskih kovinskih dob. V Narodnem muzeju je s sodelavci preuredil arheološke zbirke in dopolnil njihovo dokumentacijo s kartotekami in arhivskim gradivom tudi iz dunajskih arhivov pred letom 1918. Zelo pomembno je bilo njegovo terensko delo. Med drugim je vodil izkopavanja staroslovanskega in prazgodovinskega grobišča na blejski Pristavi ter železnodobne naselbine nad Virom pri Stični. Prvi v Sloveniji je ugotovil točen nastanek in način graditve obzidja železnodobne naselbine in način pokopavanja v skupinskih gomilah. Pomembno je tudi njegovo znanstvenoraziskovalno delo, posvečeno predvsem raziskovanju bronaste in železne dobe. *Posnetek Akademik doktor Stane Gabrovec se je rodil leta 1920 v Kamniku.

18. aprila pred 80 leti se je na tajnem obisku v Mariboru mudil Heinrich Himmler, šef Gestapa in komisar za utrjevanje nemštva, ki velja za enega najhujših nacističnih zločincev, bil pa je odgovoren tudi za zatiranje odporniških gibanj po Evropi, iztrebljanje Judov in s tem idejni oče rasistične in antisemitske politike. Med obiskom v Mariboru je Himmler zahteval takojšnjo in dosledno zaplembo premoženja jugoslovanske države, Rimskokatoliške cerkve in izgnancev na Štajerskem. Hkrati je podpisal smernice za izselitev tako imenovanih tujerodnih elementov iz Spodnje Štajerske. V njih je ukazano, naj vse prebivalce rasno pregledajo in politično ocenijo ter izženejo:
1. vse Nemcem sovražne ljudi, zlasti slovensko izobraženstvo;
2. vse priseljene po januarju 1914;
3. vse prebivalstvo obmejnega pasu ob Savi in Sotli;
4. vse tiste, ki se ne bi prijavili v društvo Štajerska domovinska zveza ali ki vanj ne bi bili sprejeti.
Te smernice so predstavljale podlago za načrtovano izselitev približno 30 tisoč štajerskih Slovencev – največje za preselitev predvidene etnične skupine v okupirani Evropi.
Istega dne je s samomorom v Ljubljanici, razočaran zaradi italijanske okupacije, končal svoje življenje nekdanji ljubljanski župan doktor Ivan Hribar. Že devetdesetletni Hribar se je vračal s sestanka z italijansko upravo, ki mu je ravno ponudila županski položaj Ljubljane. Hribar tega ni hotel sprejeti, ker bi s tem dal delno legitimacijo italijanski okupaciji, in je raje izbral smrt.

Pred 30 leti je slovenska skupščina sprejela zakon o vojaški dolžnosti. Zakon je uveljavil tudi pravico do ugovora vesti, ki ima položaj ustavne pravice. Zgodovinski razlogi za uvrstitev pravice do ugovora vesti v Ustavo so bili grobi posegi v svobodo vesti v času nekdanje države socialistične Jugoslavije, ki so vodili tudi do večkratnih kazenskih obsodb ugovornikov vesti za isto kaznivo dejanje. Prvotna namera je sicer bila, da bi z ustavo tudi na splošno priznali pravico do ugovora vesti. Toda po temeljitem premisleku je prišla do spoznanja, da to ni tako enostavno, kajti ugovor vesti pomeni posameznikovo nasprotovanje pravnemu redu, zato takšne pravice kar na splošno ni mogoče priznati. Če bi lahko vsakdo kadar koli iz (sicer osebno utemeljenih) moralnih, filozofskih in podobnih razlogov odrekel poslušnost pravu, potem bi bilo s pravno ureditvijo kmalu konec. Tako ustavna komisija kot pozneje skupščina kot ustavodajalec sta se zato odločili, da pravico do ugovora vesti določita le pogojno. V 46. člen ustave je bilo tako zapisano, da je ugovor vesti »dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.« Prvič je bila pravica do ugovora vesti na zakonski ravni urejena leta 1991 s sprejemom Zakona o vojaški dolžnosti, ki je v drugem odstavku 2. člena določil: »Državljani imajo pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti pod pogoji, ki jih določa ta zakon.«