Boljši prevajalec kot pesnik

Začetki narodnega doma v Trstu

Naj športnik Slovenije vseh časov

Pesnik, dramatik in prevajalec Anton Funtek je bil v letih od 1891 do 1894 urednik Ljubljanskega zvona, nato pa do leta 1918 tedanjega Laibacher Zeitunga. Bil je učitelj na številnih slovenskih šolah in tudi profesor na ljubljanskem učiteljišču. Kot pesnik je pripadal formalistični pesniški šoli, ki so jo člani moderne zavračali, saj so pogrešali "gorak čut in živo barvo". Njegova zbirka meditativne lirike  Izbrane pesmi je doživela odpor – predvsem pri predstavnikih  moderne,  pomembnejši kot pesnik in dramatik pa je bil Funtek kot prevajalec, zlasti Shake­spearjevega Kralja Leara, 1. dela Goethejevega Fausta  in Haupt­mannovega Potopljenega zvona. Anton Funtek se je rodil pred 160 leti (1862) v Ljubljani.

Leta 1900 so predstavniki tržaških Slovencev prejeli odobrena pravila Društva Narodni dom, ki je takoj začelo priprave na graditev osrednjega kulturnega središča v mestu, kakršnega so tedaj že imela nekatera druga mesta na slovenskem etničnem ozemlju. Za uresničitev projekta, ki so ga zaupali arhitektu Maksu Fabianiju, so zbirali sredstva na političnih shodih in prireditvah. Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in pred 120 leti (1902) so se začela dela, ki so se končala dve leti pozneje. Dograditev je bila velik dogodek za tržaške Slovence, vendar osrednje manifestacije in slovesnega odprtja niso pripravili. Od avgusta 1904 so se zvrstila odprtja posameznih delov doma. Tako se je 24. avgusta vselila v svoje prostore Tržaška posojilnica in hranilnica, lastnica stavbe. 12. oktobra je bilo odprtje hotela, restavracije in kavarne. 10. decembra je sledilo odprtje prostorov Slovanske čitalnice in 15. decembra še velike dvorane. 13. julija 1920 so Narodni dom požgale italijanske fašistične in nacionalistične skupine. Stavbo so bili pozneje prisiljeni prodati. Italijanska vlada je z dekretom slovenski narodni skupnosti vrnila Narodni dom v Trstu. To se je zgodilo dobro leto po podpisu memoranduma, s katerim je bilo ob stoletnici požiga dogovorjeno, da se Narodni dom vrne.

Franc Rihtarič iz Očéslavcev pri Gornji Radgoni naj bi v petdesetih letih prejšnjega stoletja storil približno sedemdeset kaznivih dejanj, od katerih je bilo največ ropov. Skupaj naj bi si prilastil za tri milijone tedanjih dinarjev premoženja. Poleg tega so mu očitali tudi protidržavno delovanje, saj so ga označili za gorečega protikomunista in delomrzneža. Najhujši zločin pa je bil uboj miličnika Alojza Bartola avgusta 1955 na radgonskem mostu. Po uboju je pobegnil v Avstrijo, kjer so ga prijeli, vendar ga niso vrnili v Jugoslavijo. Med premestitvijo v graške zapore je z drvečega vlaka ušel avstrijskim policistom. Spet se je vrnil domov, kjer si je zaradi številnih potegavščin in podvigov, s katerimi je mučil svoje zasledovalce, pridobil številne simpatije. Leta 1958 so ga prijeli in pozneje v Mariboru obsodili na smrt z ustrelitvijo. Obsodbo so izvršili v zgodnjem jutru 30. oktobra 1959 v gramozni jami na Dravskem polju nekje med Hočami in Slivnico. Franc Rihtarič je bil zadnji obsojenec na Slovenskem, nad katerim so izvršili smrtno kazen. Star je bil 30 let.

Leta 2007 je Multimedijski center RTV Slovenija pripravil akcijo "Naj športnik Slovenije vseh časov«. Ta naziv je pripadel olimpioniku Leonu Štuklju, ki je prejel kar 35 odstotkov od skupno 8.029 glasov. Drugo mesto je pripadlo veslaču Iztoku Čopu, tretje pa hokejistu Anžetu Kopitarju. Leta 1898 v Novem mestu rojeni Leon Štukelj je v bogati športni karieri osvojil šest medalj na olimpijskih igrah, od tega tri zlate, eno srebrno in dve bronasti. Svetovni javnosti se je predstavil leta 1996 na odprtju olimpijskih iger v Atlanti *Posnetek . Takrat je navdušil občinstvo na stadionu in več milijonov gledalk in gledalcev pred malimi zasloni.

*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi  dragoceni posnetki  ohranjeni v arhivu Radia Slovenija*