Ljubljana dobi mestni vodovod Slovenska igralka v češki politiki 400 tisoč podpisov za beatifikacijo škofa Slomška

Gozdarski inženir in izumitelj Jožef Ressel je veljal za široko izobraženega človeka, službo gozdarja pa je začel v Pleterjah in bil nato ilirski gozdarski podmojster v Ljubljani in primorski gozdarski mojster v Trstu. Kot gozdni nadzornik in načrtovalec je premeril Krakovski gozd in izdelal načrt za omrežje gozdnih cest, med prvimi pa se je zavzemal za pogozdovanje opustošene Istre ter prispeval veliko izboljšav v poljedelstvu, svilogojstvu, čebelarstvu in živinoreji. Bil je vsestranski izumitelj. Izumljal je predmete za vsakdanjo rabo in vojaške tehnične predmete, zlasti pa se je posvetil ladijskemu pogonu. Med službovanjem na Slovenskem je začel razvijati ladijski vijak in ga leta 1827 tudi patentiral. Ta izum je pomenil pravo revolucijo v razvoju ladjedelstva. Josefa Ressla štejejo za svojega Čehi (rodil se je na Češkem), Nemci (njegov oče je bil češki Nemec), Avstrijci (živel je v habsburški monarhiji), Italijani (deset let je živel v Benetkah in Trstu, kjer je bil kot lesarski strokovnjak zaposlen pri mornarici), Hrvati (več let je bil med drugim predstojnik mornariške gozdne agenture za Istro in Krk) in Slovenci. Gozdarski inženir in izumitelj Jožef Ressel se je rodil pred 230 leti (1793) v Chrudimu na Češkem.

Preden je Ljubljana imela vodovod, so njeni prebivalci dobivali pitno vodo iz dvanajstih zasebnih in javnih vodnjakov ter studencev v okolici mesta. Za druge potrebe so vodo zajemali iz Ljubljanice. Voda iz vodnjakov je bila pogosto oporečna in škodljiva za zdravje, zaradi vse večjega števila prebivalcev pa je je tudi zmanjkovalo. Leta 1882 je dal občinski svetnik Ivan Hribar pobudo za graditev mestnega vodovoda, vendar je trajalo skoraj desetletje, da ga je Ljubljana dobila. Slovesno so ga odprli šele med županovanjem Petra Grassellija, in sicer na današnji dan leta 1890. Veselje meščanov je bilo nepopisno, saj je bil “v vsako hišo napeljan bister studenček”, kot so takrat zapisali časniki, pobudniku Ivanu Hribarju pa so podelili naslov častnega meščana.

Gledališka igralka Vera Danilova je bila v letih od 1909 do 1930  članica osrednje slovenske gledališke hiše, ljubljanske Drame. Interpretirala je pretežno otroške vloge ter like mladostnikov in mladostnic v komedijah, operetah in v nekaj operah. Po odhodu v Prago je v Ljubljani kot gostja režirala nekaj operet, na Češkem pa se je posvetila družbenopolitičnemu delu. Vera Danilova se je rodila leta 1891 v Ljubljani.

Leta 1936 so v Mariboru potekali Slomškovi dnevi. Šlo je za dvodnevne slovesnosti in manifestacije za beatifikacijo škofa Antona Martina  Slomška. 29. junija 1936 je notranji minister in duhovnik doktor Anton Korošec slovesno  izročil lavantinskemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču prošnjo za beatifikacijo škofa Slomška, ki jo je podpisalo približno 400 tisoč slovenskih katoličanov. Slomškove dneve so organizirani z namenom, da bi se javno izrazila želja slovenskih katoličanov po tem, da se škofa Slomška razglasi za svetnika. Kot odmev na to dogajanje je prosvetni minister odredil, naj se 24. september leta 1936 na vseh ljudskih šolah v Dravski banovini praznuje kot Slomškov praznik.