Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi.
In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«!
Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran!
Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«!
A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice.
Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben.
In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage …
Kajti:
Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih.
