Tako kot se pogosto vlečejo ločitve in delitve zapuščine med dediči, tako tudi razcepljene države pogosto potrošijo desetletja, da skupno zapuščino razdelijo vsem v zadovoljstvo. Tako je tudi v primeru Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Propadla je leta 1991 (četudi je inačica s Črno goro in Srbijo zdržala do leta 2003) in šele čez desetletje se je peterica sploh dogovorila - kako bo vprašanja nasledstva reševala.

Sporazum o vprašanjih nasledstva so lahko podpisali šele po padcu režima Slobodana Miloševića, saj je Zvezna republika Jugoslavija (ZRJ) pod njegovim vodstvom vse do leta 2000 vztrajala, da so druge republike od nje zgolj odcepile. Do veljavnosti akta je moralo miniti še nekaj pomladi - leta 2004 ga je ratificirala še zadnja država naslednica.
Tokratna ugotovitev ob 15. obletnici podpisa je precej podobna tisti ob 10. jubileju: sporazum je daleč od polne uresničitve. Premoženje Jugoslavije še vedno ni razdeljeno in mogoče je, da še kakšno desetletje ne bo.

Ena ključnih mednarodnih pogodb
Nasledstveni sporazum je "nedvomno ena ključnih mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Slovenija kot samostojna država", ob tem ugotavljajo na ministrstvu za zunanje zadeve. Ukvarja se z večino ključnih vprašanj (ne z vsemi) in mestoma "tehnično in zapleteno" nalaga, kako naj se delijo bremena in dobrobit nekdanje države. A kot je pogosto pri mednarodnem pravu, zapleta se pri izvedbi v praksi.

Države naslednice so za izvajanje ustanovile številna upravna telesa in odbore. Na vrhu je stalni skupni odbor visokih predstavnikov (slovensko stran predstavlja Ana Polak Petrič), nato pa se s podrejenimi področji ukvarjajo še druge pristojne skupine. Nekatere zadeve so povsem končane, denimo delitev zlata, druge komisije pa še danes popisujejo in dopolnjujejo sezname, kaj je sploh treba prerazdeliti. Drugje, denimo na področju varčevalcev bank, so sporazum zamajala sodišča. Dela je še veliko.
"Kljub zgodovinskemu uspehu je treba priznati, da je končno kompromisno besedilo sporazuma, ki je nastalo na podlagi napetih sklepnih pogajanj, v posameznih delih premalo določno in tako onemogoča učinkovito uresničevanje sporazuma na nekaterih področjih," je v strokovnem članku, objavljenem v Zborniku znanstvenih razprav, med drugimi avtorji zapisala tudi Polak Petričeva.

Kaj je torej Slovenija v tem času dobila in česa (še) ne?

Premično, nepremično premoženje
Sedem ključnih področij delitve je v sporazumu organiziranih po prilogah. Priloga A določa delitev premičnega in nepremičnega premoženja. Delitev sledi dokaj enostavnemu načelu: premoženje je last tistega, na ozemlju katerega je bilo v trenutku razglasitve neodvisnosti, so zapisali na vladi. To je sicer najbolj ustrezalo ZRJ-ju, kjer je bila večina, so zapisali pravniki Polak Petričeva, Mirjam Škrk in Marko Rakovec.
Posebno pozornost ima kulturna dediščina posamezne države, ki presega prejšnje teritorialno načelo. Slovenija je lani pripravila seznam 313 predmetov premične kulturne dediščine in ga izročila Srbiji, toda implementacija poteka počasi, saj se pogovori o dejanski razdelitvi sploh še niso začeli.
Seznam je raznolik. Na njem so tehnični muzejski predmeti, denimo stara poštna kočija ali ostanki letala pionirja Edvarda Rusjana, pa še umetniška dela. Ta segajo od del slikarjev Božidarja Jakca, Matije Jame, Riharda Jakopiča, Ivane Kobilca in drugih do filma. Kot so spomnili v ponedeljkovem Dnevniku, je v Republiki Srbiji izvirnik filma Kekec.

Diplomatske umetnine
Posebna kategorija je več kot dva tisoč umetniških del, ki so bila del opreme diplomatsko-konzularnih predstavništev SFRJ-ja po svetu. Pri tem je bil proces učinkovitejši. Pogajanja so se začela leta 2002 in prve primerke je Slovenija dobila že leto zatem, do danes pa več kot 200. Niso bila sicer vsa v najboljšem stanju, nekatera tudi brez prave umetniške vrednosti, so izpostavili v tokratni strokovni razpravi v DZ-ju. 68 izbranih del 34 avtorjev je ministrstvo lani na ogled postavilo v sklopu razstave Vrnitev ambasadorjev umetnosti.

Rezidence, veleposlaništva ...
Pod črko B je razvejana mreža nepremičnin, ki so služila jugoslovanski diplomaciji po svetu. Sloveniji pripada 14 odstotkov od 123 objektov, od tega pa je do zdaj dobila 68 odstotkov. V praksi že poseduje veleposlaništvo v Washingtonu, generalna konzulata v Celovcu in Milanu ter rezidenco v Rimu. Nekaj jih še čaka na letošnjo primopredajo: vila v Brasilii, generalni konzulat v Sao Paulu, veleposlaništvo v Rabatu, veleposlaništvo in rezidenca v Dar es Salaamu. Država se še ni odločila, ali jih bo prodala, dala v najem ali dejansko uporabljala.

Vprašanje je, v kakšnem stanju so. Sodeč po rezidenci SFRJ-ja v New Yorku so leta lahko uničujoča. To lokacijo, pa še nekaj po razvitih državah, bodo naslednice prodale. Na razpravi v DZ-ju so predstavniki države poudarili, da lahko gre ta izkupiček po zakonu izključno za konzularno-diplomatska predstavništva v tujini. Samo z nepremičnino v Bernu bi lahko iztržili od 10 do 13 milijonov evrov.

Sicer pa Srbija leta 2001 na seznam ni dala vojaških predstavništev v tujini, stanovanj in nekaj zemljišč v lasti SFRJ-ja. Te bo morala še razkriti.

Najtrši oreh
Najpomembnejši del sporazuma (po oceni MZZ-ja) je priloga C, ki obravnava delitev denarja in obveznosti nekdanje države. Sloveniji v teoriji pripada 16 odstotkov vsega razpoložljivega jugoslovanskega denarja v tujini. Monetarno zlato je že razdeljeno, prav tako depoziti Narodne banke Jugoslavije v tujini in "ruski" klirinški dolg, ki je pripeljal do vojaške ladje Triglav. Skupno je Slovenija tako dobila okoli 200 milijonov evrov premoženja, morala pa je poplačati tudi nekaj dolga.
Odprta pa ostajajo vprašanja klirinškega dolga z 10 državami, dolg SFRJ-ja do mednarodnih organizacij (rešen je sicer dolg do Mednarodne agencije za jedrsko energijo) in - najtrši oreh - jamstva za stare devizne vloge, ki v 90. letih niso bile izplačane varčevalcem posameznih držav v okviru nacionalnih shem. Posamezne države so to storile samodejno po osamosvojitvi po teritorialnem načelu; torej, povrnile so vloge za svoje ozemlje - tudi Slovenija. Hrvaška in BiH se s tem nista strinjala, temveč sta si prizadevala za poplačilo po načelu sedeža banke. V praksi - ker je sedež Ljubljanske banke v slovenski prestolnici, naj plača Slovenija.

Civilno pravo mimo mednarodnega
V okviru sporazuma o nasledstvu so se pogajanja začela že leta 2001 na Banki za mednarodne poravnave v Baslu. Slovenija se je ves čas zavzemala za to pot, toda pogajanja dolgo niso obrodila sadov. Leta 2004 je skozi Svet Evrope prišla tudi pobuda, da naslednice ustanovijo skupen sklad za poplačilo vseh varčevalcev, v katero bi sredstva prispevali glede na višino vlog na ozemlju posamezne države. A medtem so se posamezni varčevalci odločili za sodno pot z vložitvijo tožb na Evropsko sodišče za človekove pravice, zato je bila pobuda o skladu zamrznjena.

Leta 2014 je to sodišče v zadevi Ališić in drugi naložilo obveznost za izplačevanje Sloveniji in Srbiji, kar bi lahko po poročanju TV Slovenija pripeljalo do pol milijarde evrov stroškov za Slovenijo. Država bo odločitev spoštovala, hrvaškim varčevalcem se denar že izplačuje.
Toda s tem pade pod vprašaj sukcesijski sporazum. Vprašanje zato ostaja nerešeno in Slovenija naj bi v prihodnjih pogajanjih zahtevala, da se nesorazmerno breme ustrezno uravnoteži na drugih področjih. Poleg tega ostajajo nepoplačane terjatve hrvaških podjetij do zagrebške Ljubljanske banke. Poplačilo je bilo onemogočeno tudi "s politično podprtimi odločitvami", piše v strokovnem članku. Sarajevski del zgodbe se zapleta zaradi dostopa do tamkajšnjih podatkov, ki so nujni pri verifikaciji. Po poročanju TV Dnevnika naj bi se dostop sprostil prav to sredo.
Arhivsko gradivo
Sporazum določa, da morajo biti vsi dokumenti SFRJ-ja ali njegovih predhodnic do leta 1918 prosto dostopni, in sicer ne glede na to, kje so. V praksi se to lahko izvaja na različne načine. Lahko se po arhivističnem načelu provenience vrnejo na ozemlje, kjer so nastali. Lahko se tudi po načelu funkcionalne pertinence dodelijo tistim državam, kjer so še vedno nujno potrebni za funkcioniranje ali upravljanje, je v DZ-ju pojasnil Bojan Cvelbar, direktor Arhiva Slovenije. V vsakem primeru pa morajo biti na voljo vsem preostalim državam, da jih prek svojih arhivistov preučujejo ali pa delajo overjene kopije.

Slovenija si še posebej želi določene zgodovinske dokumente, npr. Osimske sporazume. Ne toliko zaradi besedila sporazuma samega, saj je ta del mednarodnega prava in je zapisan tudi v uradnem listu. Pomembnejši so spremljajoči dokumenti, ki so nastali med pripravo, in so lahko kot pravni vir uporabni še danes. Skupno Slovenija želi 128 mednarodnih pogodb, ki se nanašajo izključno na njeno ozemlje. Pogodbe so del širšega seznama arhivskega gradiva, ki je nastal leta 2006 in je še vedno v dopolnjevanju. Ekipe slovenskih arhivistov in zgodovinarjev namreč periodično obiskujejo različne arhive v Srbiji in evidentirajo gradivo.
Težava je v tem, ker gradivo ni ravno prosto dostopno - kljub izboljšanju v zadnjih letih se slovenski arhivisti redno srečujejo s številnimi ovirami. Ostaja tudi dejstvo, da v vseh teh letih Slovenija ni prejela niti enega arhivskega dokumenta. Vse skupaj nameravajo preseči tudi s procesom digitalizacije, kjer bo Arhiv Slovenije sodeloval tudi na mednacionalni ravni.

Pokojnine in zasebno premoženje
Države so z dvostranskimi sporazumi poskrbele za pokojnine. Kjer je imela oseba začasno prebivališče 1. junija leta 1991, pri tisti državi ima pravico do izplačevanja - če seveda nima stalnega prebivališča v drugi, kjer je državljan. Glede zasebnega premoženja je ključen datum 31. december 1990. Kar je kdo takrat imel ali bil do tega upravičen, to morajo države naslednice priznati in zaščititi. Polak Petričeva in drugi sicer navajajo nekaj zapletov z vračanjem premoženja slovenskih podjetij v Srbiji, kjer sodišča ne priznavajo obstoja vzajemnosti med državama.

Edina "mirovna pogodba"
Ker je tudi po 25 letih sporazum o vprašanjih nasledstva edina mednarodna pogodba med državami nekdanje Jugoslavije, ki ureja nasledstvena vprašanja, ga nekateri v vsebinskem smislu imenujejo tudi mirovna pogodba. In ker v celoti ni uresničen, tudi "razpad države ni končan", je ocenil nekdanji visoki predstavnik za nasledstvo, Rudi Gabrovec. "Do takrat imamo latentno nevarnost, da se nam kaj sfiži. Želim si, da se stvari zaprejo in ta sporazum je dobra podlaga, da pridemo do konca."