Fatima Gailani je predsednica afganistanskega Rdečega polmeseca. Leta 1978 je v Iranu pridobila magisterij iz perzijske literature, nato pa še magisterij islamskih študij v Londonu. Za MMC je spregovorila o delu Rdečega polmeseca v Afganistanu, položaju žensk v tej državi, ki je po invaziji ZDA konec leta 2001 in padcu talibanskega režima doživela številne spremembe, kljub temu pa se nekaj ne spreminja - vedno več ljudi je potrebnih pomoči

Kaj je glavna dejavnost Rdečega polmeseca v Afganistanu, kako pomagate ljudem? Kdo so najbolj ranljivi ljudje?
Naša organizacija, ki je nacionalna organizacija Rdečega polmeseca, opravlja običajna dela, kot so pomoč ob poplavah, potresih in drugih naravnih nesrečah poleg tega pa še pomoč ob vojnih katastrofah. Pri tem za ljudi ne skrbimo le pred nesrečami, nanje jih skušamo pripraviti in opozarjati, kaj naj ob nesreči naredijo. To je naše običajno delo, delamo pa še nekaj dodatnih stvari; npr. skrbimo za otroke, ki imajo luknjo v srcu. Dokler nismo začeli tega programa, so bili ti otroci obsojeni na smrt. Samo lani smo na operacijo poslali več kot 500 otrok s srčnimi napakami, še vedno pa jih imamo na čakalni listi 1.200.

Skrbimo tudi za mlade vdove in njihove otroke. Nudimo jim zatočišče, imamo dveletni program za učenje in kar v tem času zaslužijo, jim damo na bančni račun, tako da imajo nekaj denarja in znanja, da lahko začnejo novo življenje.

Skrbimo tudi za otroke, ki nimajo staršev, nikogar. Po navadi so to najstniki, ki jih vladne sirotišnice vržejo na cesto, saj jih imajo za odrasle, a so v zelo ranljivi starosti, zato jih pošljemo nazaj v šolo, jih skušamo izučiti, tako da imajo neki dohodek. Njihov zaslužek damo v banko, sami pa dobijo nekaj malega žepnine. Denar gre na bančni račun, tako da imajo, ko končajo izobraževanje, nekaj denarja.

Skrbimo tudi za starejše ljudi. To je povsem nova težava v Afganistanu. Tradicionalno v naši državi starejšim pomagajo v družini. Če nimajo otrok, so to nečaki, nečakinje. Zdaj pa so ljudje tako revni, zafrustrirani in nekateri starejši ljudje nimajo nikogar. To je nov problem. Lani je kar nekaj starejših umrlo med mrzlo zimo, let prej še več. Prvič imamo za njih zatočišče.

Imamo tudi vrtec za slepe otroke. Če gredo otroci v vrtec in se naučijo Braillove pisavo, gredo lahko v navadno, in ne posebno šolo. Smo neke vrste socialna služba.

Kakšen pomen pripisujete humanitarnim akcijam v Afganistanu? Kakšno vlogo imajo prostovoljci? Koliko jih imate in od kod prihajajo?
Je zelo pomembno. Najpomembnejše pa je izobraževanje. Ranljive ljudi je treba izobraziti, izučiti, da se lahko postavijo na svoje noge in imajo lasten dohodek.

Imamo 41.000 prostovoljcev, vsi so iz Afganistana. Prihajajo iz različnih družbenih položajev, imajo različne poklice. So učitelji, študenti, kmetje, trgovci, vaščani, mestni ljudje, zato je za nas tako lahko ali pa vsaj ni težko doseči oddaljena območja in vasi. Nekateri delujejo pri odstranjevanju min, drugi pri zdravniškem programu, cepljenju. Imamo mobilna zdravniška moštva. Imamo mladinske programe, od športa do promoviranja humanitarnih vrednot.

Kakšno vlogo imajo druge humanitarne organizacije? Je delo različnih organizacij usklajeno, sodelujete med seboj?
Včasih sodelujemo, včasih financirajo program, mi pa ga izvajamo za njih, saj težko dosežejo oddaljene kraje. Humanitarni delavci se vedno bolj zbližujejo in dopolnjujejo. To je bolj učinkovito in vedno bolj spoznavajo, da je potrebno, da se dopolnjujejo, namesto da vsak dela po svoje.

Kakšna je vloga žensk v Afganistanu? Je njihov položaj po padcu talibanskega režima kaj boljši?
Ni primerjave s tem, kako je bilo včasih. Včasih nisi mogel sanjati, da bi šla majhna deklica v šolo, kaj šele, da bi dekleta hodila na univerzo ali delala v pisarnah ali zapolnila več kot 25 odstotkov sedežev v parlamentu in da bi bila v vladnem kabinetu. Seveda se je dramatično spremenilo. Pa so spremembe dosegle podeželje? Ne še. Tja bodo spremembe prišle počasi. Ustanove so tam, a moramo prepričati njihove starše, brate, da je dobro, če njihove hčerke izobražujemo, da jim damo prihodnost.

Kako v Afganistanu sprejmejo vas kot žensko predsednico tako pomembne organizacije?
Če sem odkrita, nisem imela nobenih težav. Ljudje bolj gledajo na mojo sposobnost kot na moj spol. Če kdaj omenjajo moj spol, je to poklonilno. Ljudje mi pravijo, da svoje delo opravljam bolje, ker sem ženska, da sem prijaznejša. Do zdaj nisem imela nobenih težav.

Varnost v Afganistanu je še vedno nizka. Kako vidite varnostno stanje v državi? Ima vaša organizacija dostop do bojnega območja, kako sodelujete z mednarodnimi silami?
Kot vsaka druga narodna ustanova moramo biti 100-odstotno nevtralni. Če si nevtralen in nepristranski, te bodo ljudje spoštovali in ti dovolili, da delaš kjerkoli hočeš. Včasih je težko zaradi intenzivnosti bojevanja, a ne zato, ker je nekdo proti naši organizaciji. Podobno je tudi z organizacijami v Libanonu, Iraku. Svojo nevtralnost moraš dokazati ljudem in potem te bodo spoštovali. V Afganistanu ni lahko delovati, ni pa nemogoče.

Kako vojna vpliva na ženske in otroke?
So prve žrtve, so izredno ranljivi. Naj je šlo za vojno s Sovjetsko zvezo, s talibani ali pa danes, prve žrtve so vedno ženske. Pa naj gre za naravno nesrečo ali pa nesrečo, ki jo povzroči človek, ker so moški po navadi zunaj, ženske in otroci pa doma. Če je potres, so prve žrtve ženske in otroci, tako tudi med vojno. So zelo ranljivi.

ZDA v Afganistan pošiljajo dodatne vojake. Verjamete, da je to pravi način za boj proti talibanom? General Stanley McChrystal, poveljnik Isafa in ameriških sil v Afganistanu, je v napovedani spremembi strategije omenjal, da bi se bilo treba preusmeriti z bojevanja proti talibanom na zaščito prebivalstva.
Nisem strokovnjakinja za vojskovanje. Ne vem, koliko dodatnih vojakov bi bilo potrebnih v državi, sem humanitarka. Zato razglašam, da če imaš dodaten milijon vojakov, ne vložiš pa več denarja in truda na humanitarni strani, se ne bo nič spremenilo. Čeprav je pomembno, da Afganistan postane vojaško močan in ima močno lastno obrambo, je prav tako zelo pomembno, da enako veliko truda in denarja vložimo v javno blaginjo in ustvarjanje delovnih mest.

Ali lahko demokracija deluje v Afganistanu?
Demokracija je volja ljudi, demokracija pomeni izbiro ljudi, koga hočejo, da jim vlada, in kakšen zakon hočejo. Ne smemo zamenjati demokracijo in liberalizacijo. Če govorimo o liberalizaciji, potem bo verjetno kakšna reakcija. Če imamo demokracijo v okviru islama, kar v Afganistanu imamo - naša ustava je povsem islamska ustava in v skladu s to ustavo imajo ženske pravico, da kandidirajo za predsednico, lahko postanejo ministrice, ambasadorke, članice parlamenta ... -, to lahko deluje, saj ni v nasprotju z islamom. Ekstremizem, pa naj gre za islam ali katero drugo vero, je vedno nevaren.

Po spornih lanskih avgustovskih volitvah je Afganistan še vedno brez vlade. Kako ljudje gledajo na predsednika Hamida Karzaja, ki je slavil na spornih volitvah, kritizirali so ga tudi njegovi zavezniki v Washingtonu? Ga vsi Afganistanci vidijo kot svojega predsednika? Nekateri mu namreč rečejo, da je župan Kabula, ne predsednik.
Za nas Afganistance je pomembna stabilnost Afganistana, enotnost države. Zame, ki sem se vrnila v Afganistan in svojo prihodnost vidim v Afganistanu, je srce parajoče videti, da se prepiramo za parlamentarne sedeže, videti pohlep nekaterih ministrov. A imamo nekatere zelo sposobne ministre, guvernerje. Upam, da bo vedno več takih ljudi izvoljenih, da bodo prišli na oblast in v parlament. Upam, da bom nekega dne videla več žensk v vladi. Zelo mi je žal, da je predsednik nominiral tri ženske, le eno pa je parlament potrdil. Upam, da bo predsednik znova predlagal več žensk, zelo pomembno je, da je v vladi več žensk.

Predsednik, naj nam je to všeč ali ne, je predsednik države. Z njim moramo delati in če se zmoti, moramo povzdigniti svoj glas. Imamo svoboden tisk, o tem bi morali govoriti. Ni nujno, da kar rečejo Američani, moramo reči tudi mi. Z njim imamo drugačne težave kot Američani.

Ljudje ga dojemajo kot predsednika, tudi tisti ljudje, ki so proti njemu, se mu skušajo približati in biti del vlade. Mislim, da je to pomembno in upam, da bo tudi dr. Abdullah sprejel mesto v vladi in sodeloval z njim. Drugega si ne moremo privoščiti. Še vedno smo zelo slabotni, imamo zelo čudnega sovražnika. Ne moremo si privoščiti, da bi trošili energijo za bojevanje med seboj.

Ali Afganistanci talibane dojemajo kot sovražnika?
V Afganistanu vseh talibanov ne mečemo v isti lonec. Imamo različne talibane; ljudje, ki živijo na področjih, kjer so talibani, nimajo druge izbire, kot da so z njimi; talibani, s katerimi bi se lahko pobotali, in tujci, ki so prišli iz drugih držav in niso dobrodošli.

Kako velika težava je korupcija? Združeni narodi so v svojem poročilu zapisali, da so v zadnjem letu Afganistanci za podkupnine plačali 2,5 milijarde ameriških dolarjev.
O tem berem tako kot vi in me zelo žalosti, ker sta ves vloženi trud s celega sveta in vse prosjačenje zapravljena zaradi korupcije. Upam, da nekega dne v Afganistanu ne bo korupcije. Če ljudje mislijo, da se Afganistan ne more osvoboditi korupcije, zakaj je bil Afganistan brez korupcije nekoč? Poglejte zapuščino nekdanjih premierjev in ministrov. Kaj so pustili za seboj? Majhno hišo in nič drugega. Torej niso bili skorumpirani. Upam, da bodo v prihodnosti Afganistanci Afganistan in dostojanstvo postavili na prvo mesto in pozabili na svoj pohlep. Korupcija je težava v Afganistanu. Predsednik govori o njej, svet govori o njej, jaz govorim o njej. Čas je prišel, da zanjo najdemo rešitev. Slišim o korupciji, berem o njej, ljudje se pritožujejo zaradi nje.

Afganistan pogosto imenujemo pokopališče velikih imperijev, tudi vaš oče se je boril proti Sovjetski zvezi. Zakaj je tako?
Geografska lega Afganistana je taka, da so ga morali številni prečkati. Upam, da se bo 21. stoletje znebilo križišč, da svojih vojne ne bomo bojevali v državah drugih ljudi. Vojne drugih ljudi se še vedno bojujejo v Afganistanu. Želim si, da bi se Afganistan osvobodil vojn. Koliko lahko ta narod še prenese? Dovolj je, dovolj.

Kje vidite dolgoročno rešitev za vašo državo? Se bojite, da bo Afganistan postal odvisen od tuje pomoči?
Če se denar nameni obnovi države z ničle, potem bi bil Afganistan v prihodnje neodvisen od pomoči. Sposobnosti Afganistancev bi morali bolje izkoristiti. Če bi denar porabili za oživitev delov države, kmetijstvo, dolgoročne projekte namesto za razdeljevanje miloščine, sem prepričana, da bi bila država osvobojena vseh, bili bi samozadostni. Če pa denar zapravljamo za kratkoročne projekte, potem bomo seveda na začetku, saj bodo tujci nekoč odšli, nič ni za vedno.

Kako lahko država, kot je Slovenija, pomaga Afganistanu?
Vsak lahko pomaga. Ne nujno z denarjem, imate strokovnjake, veliko nas lahko naučite. Lahko nam zagotovite podporo, ki nam bo omogočila, da se podpiramo sami. Odločili so se, da bodo podpirali Afganistansko vojsko, tako da bo Afganistansko obrambno ministrstvo dovolj močno, vojaki bodo bolje izurjeni. To vse je darilo.