V številnih državah sveta bodo 18. novembra potekali različni dogodki ob mednarodnem dnevu solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile enega izmed svojih bližnjih. Slovenija je, čeprav število samomorov v zadnjih letih začelo upadati, pri samomorilnosti še vedno visoko v svetovnem vrhu.

Lani je bilo v Sloveniji zabeleženih 371 samomorov, leta 2015 pa denimo 425. Statistično velja, da vsak umrli zaradi posledic samomora zapusti šesterico svojih najbližjih. Kar pomeni, da se je s samomorom in njegovimi posledicami srečal vsak 15 Slovenec oziroma 120.000 svojcev, med katerimi so številni najstniki in najstnice, za katere je to še posebej travmatična izkušnja, je pojasnila Violeta Irgl, specialistka zakonske in družinske terapije, ustanoviteljica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost.

Irglova je bila pobudnica ideje, da bi mednarodni dan solidarnosti s tistimi, ki so zaradi samomora izgubili enega izmed svojih bližnjih, obeležili tudi v Sloveniji. Pri tem se je povezala z ameriško organizacijo za preprečevanje samomorov, American Foundation for Suicide Prevention, ki je že pred 40 leti strokovnjake pozvala, da naj začno nuditi pomoč svojcem samomorilcev.

Samomor pušča posledice na svojcih
"Samomor bližnjega člana je huda travmatična izkušnja. Za to travmo je značilno, to je dokazala nevroznanost, da zelo obremeni živčni sistem človeka, njegove možgane in vpliva na osebnost, kako doživlja sebe, kako doživlja druge in svet. Pušča posledice in če ne dobi pravočasne pomoči, lahko pride do postravmatske stresne motnje, tesnobe, depresije, strahov, zasvojenosti…", je naštevala Irglova.

Dodala je, da so rezultati prakse z delom tisočih družin po svetu pokazali, da je potrebna pravilna podpora in vodenje, ko se zgodi tako huda travma. Zato je potrebna ustrezna pomoč v prvih 48 urah.

Zgodbe žalovanje so specifične
Psihiatrinja Onja Tekavčič Grad, ki se že vrsto let posveča travmam po samomorih in nenadnih smrti, je povedala, da je bila v Sloveniji v okviru psihiatrične klinike že leta 1989 obravnavana prva skupina žalujočih zaradi samomora. Slovenija je bila po njenih besedah prva na tem področju v Evropi. Vendar je bilo to tokrat nekoliko prezgodaj, da bi ljudje javno spregovorili o tem v javnosti, da bi dobili širšo podporo, je dejala.

Ambulanta za žalujoče po samomoru je do nedavna vodila v okviru psihiatrične klinike delovala, zdaj pa jo vodi centru za psihološko svetovanje Posvet. Poskrbljeno je bilo za minimalen odstotek ljudi, ki so se dokopali do te pomoči, je opozorila.

Sicer pa je zgodba žalovanja po njenih besedah pri vsakem posamezniku zelo specifična. "Ljudje smo si različni in tukaj je enigma samomora. Če bi si bili bolj podobni, bi si lahko lažje pomagali. Vzrokov za samomor je veliko, zato so posledice različne," je opozorila. Nekateri ljudje odpovedo v prvih 48 urah, nekateri pa zdržijo in se zlomijo kasneje.

"Žalovanje je proces. Če nekoga izgubimo zaradi tako travmatske izkušnje, kot je samomor, je to tako kot bi se jim podrl svet. Tega je potrebno ponovno izgraditi, zato je potrebno ogromno časa in energije. Potrebna je pomoč ter veliko razumevanja. Nekateri dobijo veliko, nekateri pa nič," je še pojasnila in dodala, da je ena ambulanta za Slovenijo le "kaplja v morje".

Pogrebniki se prvi soočijo s svojci
Elvina Babajić iz zavoda Pogreb ni tabu, kjer z različnimi aktivnostmi želijo rušiti tabuje povezane z umranjem, smrtjo, pogrebom, prebolevanjem smrti... , in je poleg Inštituta Rahločutnost, Zavoda Med.Over.Net in združenja Ozara organizator obeležitve mednarodnega dne dneva solidarnosti s svojci žrtev samomora, je dejala, da tudi pogrebniki občutijo, da je samomor ena najbolj stresnih preizkušenj za svojce, saj je bila smrt za njih nenadna in niso razmišljali o tem, niti niso bili pripravljeni, zato ne vedo, za kakšen pokop bi želel pokojnik.

"Najtežje je, poleg umrlih otrok, organizirati pogreb osebe, ki je umrla zaradi samomora," je dejala in ob tem opozorila, da ni nobenih tečajev ali šolanj pogrebnikov, kako reagirati v teh primerih in pomagati svojcem, saj so pogrebniki prvi v stiku z njimi. "Prvi način, kako lahko pomagamo je, da skušamo normalizirati situacijo." Pogreb je potrebno po njenih besedah organizirati, kot vsak drug pogreb. Zato je povezovanje z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo s to problematiko za njih neizogibno.

Odsotnost strategije zmanjševanja samomorov
Bogdan Dobnik, predsednik združenja Ozara, ki že vrsto let opozarja na problematiko samomora, pa ugotavlja, da slovenski prostor močno zaznamujeta odsotnost nacionalne strategije za znižanje števila samomorov ter pomanjkanje pomoči žalujočim po samomoru bližnjega. "Zlasti to dejstvo je še posebej zaskrbljujoče, saj ti ljudje s številnimi neodgovorjenimi vprašanji in močnimi občutki krivde pogosto ostajajo prepuščeni sami sebi," je opozoril.

Organizatorji so poudarili, da bodo povezani skušali v Sloveniji odpreti prostor, kjer bodo svojci umrlih zaradi samomora lažje spregovorili o svoji bolečini ter dobili več možnosti za strokovno pomoč. Tako bodo poleg foruma in posebnih prispevkov, ki jih pripravljajo na Med.Over.Net, v Ozara centrih organizirali tematska srečanja in v sodelovanju z Inštitutom Rahločutnost povabili bližnje družinske člane v terapevtske skupine. Zavoda Pogreb ni tabu pa bo denimo izdal priročnik za pogrebna podjetja.