Le slabi dve leti tega je človeštvo ugotovilo, da ima najbližja sosednja zvezda tudi planet. Najmanj enega. Zdaj so astronomi šli korak dlje, k drugi najbližji sosedi* ... in planet našli tudi tam. Povsem natančno, našli so kandidata za eksoplanet. Toda avtorji o obstoju ne dvomijo. "Po zelo previdni analizi smo 99-odstotno prepričani, da je tam," je zatrdil prvi avtor raziskave, Ignasi Ribas s španskega instituta CSIC.

Najdba kaže, da sončni sistem nikakor ni osamljen. Da okoli njega niso zgolj zvezde, temveč drugi planetarni sistemi. Da je naša soseščina s planeti precej "obljudena".

Astronomi so preučevali Barnardovo zvezdo, ki leži "le" šest svetlobnih let stran od nas, je rdeča pritlikavka in v bistvu najbližja osamljena soseda.

*Prva Zemljina zvezdna soseda je namreč v trozvezdju Alfa Kentavra, torej tri zvezde, ki krožijo v skupnem sistemu. Trenutno nam je v njem najbližja Proksima Kentavra, čez nekaj časa pa bo primat prepustila drugi v sistemu, čez 10.000 pa bo tron zasedla prav Barnardova zvezda.

Pri Barnardovi zvezdi so – če v Nature objavljena raziskava drži – našli kamnit planet z maso 3,2 Zemlje, zato se mu reče tudi superzemlja.
Zamrznjen, a z gosto atmosfero
Velikih obetov za življenje na njem ni, saj je najbrž zamrznjen. Leži namreč na robu t. i. snežne meje, območja okoli zvezde, kjer voda in druge hlapne snovi zmrznejo. Znanstveniki računajo, da temperatura na njem znaša –170 stopinj Celzija.

Od zvezde je planet oddaljen toliko, kot je Merkur – najbolj notranji planet Osončja – oddaljen od Sonca (0,4 ae). A v nasprotju z Merkurjem se ne praži. Razlog tiči v dejstvu, da je Barnardova zvezda rdeča pritlikavka, torej precej manjša in hladnejša. Ima le 3 odstotke mase Sonca in planetu zagotavlja le 2 odstotka energije, ki jo Sonce Zemlji. Primerljiva je z razžarjenim, okroglim radiatorjem, ki bi ga postavili na nebo. Na tem planetu je torej kljub bližini zvezde precej hladno, temačno in rdečkasto.

Možnost življenja sicer ni povsem izključena. Sodeč po raziskavi je planet obdan z gosto atmosfero, ki bi lahko pri planetu zadrževala toploto in ohranjala nekoliko višje temperature. Zvezdo obkroži v 233 zemeljskih dneh.

Pradavni eksoplanet, prastara zvezda
Če ta eksoplanet res obstaja, je najbrž tudi pradaven. Star je med 10 in 12 milijardami let, piše v ESO-jevem sporočilu za javnost. Barnardin planet je švigal še davno prej, preden se je neki lokalni oblak sesedel in začel ustvarjati zarodek Osončja. Zelo verjetno bo Zemljo in Sonce tudi presegel, saj bo slednje čez kakšne 4 milijarde let postalo rdeča velikanka in pri tem pogoltnilo Zemljo. Medtem ko so rdeče pritlikavke precej bolj stanovitne, stabilne naj bi bile tudi do 100 milijard let, kar je skoraj desetkrat več od starosti vesolja. To šteje 13,8 milijarde let.

T. i. superzemlje so po dozdajšnjih podatkih najpogostejši tip eksoplaneta pri zvezdah z majhno maso, kar govori v prid obstoja tega konkretnega primera.

Teža dokaza ni samoumevna. Barnardovo zvezdo intenzivno preučujejo že skoraj 50 let, iščoč morebitne eksoplanete, in že večkrat so posamezni znanstveniki posumili, da nekaj dodatnega je tam, kar pa so vedno znova sesuvale dodatne raziskave.
V tokratni so sicer zaznali še en sigal domnevnega eksoplaneta v sistemu, dodatnega in precej večjega, ki naj bi se skrival še dlje od zvezde, a je bil preveč nezanesljiv. Raziskovalna skupina računa na teleskope prihodnjih generacij.

Barnard se guga
Do tokratne, "99-odstotne" najdbe so prišli z metodo guganja. Krožeči planet zvezdo rahlo premika, podobno kot Luna vleče oceane na svojo stran Zemlje. Raziskovalna skupina je zbrala za 20 let opazovanj, pa še izvedla dodatne na Evropskem južnem observatoriju in drugih zemeljskih observatorijih, da je naposled v podatkih lahko razbrala signal, ki ga je interpretirala kot prisotnost eksoplaneta. Da pa bo prešel iz kandidatne v potrjeno kategorijo, bodo potrebna dodatna opazovanja, zaželeno po kakšni drugi metodi.

3,2 mase Zemlje pomeni še nekaj. Če bi danes na tem planetu pristali, z njega nikoli več ne bi prišli. Potrebna ubežna hitrost je namreč prevelika, nedosegljiva z obstoječo tehnologijo. Vsaka raketa bi naposled padla nazaj.
Barnardova zvezda je znana tudi po tem, da najhitreje potuje po nebu (z našega gledišča). Glede na Sonce se premika s hitrostjo 500.000 kilometrov na uro (kar je sicer le posredno povezano s hitrostjo prečkanja neba). S prostim očesom je sicer na nočnem nebu ni moč videti, le s teleskopom.

Video 1: Sonce in zvezdne sosede

Video 2: Ponazoritev eksoplaneta pri Barnardovi zvezdi

Video 3: Ponazoritev površja eksoplaneta pri Barnardovi zvezdi

Video 4: Dodatna grafična ponazoritev