Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem TV-zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri od TV-zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.

Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka, kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV-voditelje, ki se z ognjem in mečem bojujejo proti sovragu na TV-ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij bojujejo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo bojujejo za medij. Hočemo povedati, da se s selitvami TV-osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da sta iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisna od višine individualne pogodbe.

Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost - najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.

Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazizvezdništva popolnoma izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je ... in ob gledanju »Velikih imen malega ekrana« se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV-elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednjekakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa. Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še druge novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile. Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so popolnoma pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.

Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa ... lahko pa ugotovimo dejstva!

Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.

Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: »Kdaj ste nazadnje v prime timu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?« Na žalost je rakova rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.

Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.