rote, mesec od napada pa je že čas za prve cinike.

Napadi v Franciji niso nobena izjema. In kakorkoli pretresljivo in človeško je videti tri milijone ljudi v sklenjenem krogu proti terorizmu, je to, na koncu koncev, Sizifovo početje. Ker nič ne pomaga, če so trije milijoni proti terorizmu, če pa so trije ljudje za.

Se pravi, da bi bilo pomembneje, da bi maširalo tistih nekaj sto evropskih in v Evropo uvoženih teroristov, ki bi spoznali, kako nesmiselno je njihovo početje, kot pa da vsa Evropa vstane v podporo žrtvam. Ker dokler je podpora tista človeška in iskrena, je še takšen dvomljivec prepričan o iskrenosti protesta; ko pa stopijo v prve vrste ljudje, ki so prej del problema, kot rešitve, se spomnimo Parade -mojstrskega dela po novem preganjanega slovenskega barda, ki je preroško zapisal: "V prvi vrsti grejo naši, naši, naši!"

Številne svetovne javne osebnosti so se izrekle proti temu, da bi bile Charlie. Ogromna večina pa se jih je izrekla, da so Charlie. Čeprav so za razliko od redakcije nesrečnega časopisa živi.

Vsakemu svoje, a v tej kakofoniji stališč, mnenj in teorij, ki jih zna sproducirati preinformirana družba, se poskusimo držati tistega, kar nam je blizu; to pa so penkalo ali svinčnik ali barvica ... V vsakem primeru pa pisalo, ki simbolizira umorjene karikaturiste.

Eno od življenjskih gesel, ki se lepo berejo in jih je lepo tudi izgovarjati, govori o tem, da je pero močnejše od meča. Kar je seveda čista neumnost.

Ne na simbolni in ne na realni ravni pero ne more premagati meča. Na realni ravni lahko dva kalašnikova postrelita ducat peres, na simbolni ravni pa je dva tisoč pet sto let zahodne civilizacije zadosten dokaz, da pero nikoli ne zmaga.
Vedno zmaga meč. In nikoli ne zmaga pisec, ker vedno zmagajo bojevniki. Tako pač je in sodobni vzkliki razumnikov, ki pogumno nastavljajo svoj razgaljeni intelekt teroristični grožnji, so le pesek v oči. Trije dnevi terorja z lahkoto sesujejo petdesetletne napore evropske inteligence, evropskih akademskih ustanov in evropskega koncepta človekovih pravic.

Hočemo povedati, da sta argument in zaveza, kako teroristi niso zmagali, ker mi maširamo in smo enotni, smešna. Seveda, da so zmagali. Tako v nominalnem število trupel kot na simbolni ravni, ko se bodo pravice in svoboščine po napadu za številne na evropskicelini opazno skrčile. In prav to je najbolj nesmiselno. Časopis, ki je širil polje svobode, bo posledično oziroma po teroristični intervenci povzročil, da se bo evropsko polje svobode zožilo. Najprej seveda za vse evropske muslimane, pozneje pa najverjetneje za vsakega izmed nas.

Sploh za nas v medijih. Tudi če nas bodo naši junaški uredniki spodbujali, naj se še naprej borimo za pravico in s satiro šibamo neumnost, bomo s pomočjo prastarega instrumenta samocenzure dvakrat pretehtali, ali privoščimo svojim bralcem nekaj trenutkov smeha, zabave in katarze ob Mohamedu, ki mastrubira, za ceno luknje v glavi.

Rešitev je dokaj preprosta, čeprav nekoliko utopična. Svetovne vlade bi morale prepovedati svetovne religije. Tiste enostavnejše, kjer je religija vez med človekom in naravo, bi morali pustiti, vse te velike multinacionalke z oltarji pa bi morali prepovedati. Z ustavo in podzakonskimi akti.
Porečete, da bedasta ideja ni izvedljiva, ker bi se ljudje uprli in bi prišlo do nasilnih bojev za uveljavitev pravice do čaščenja in verovanja, ki je tako temeljna pravica kot tudi potreba razmišljujočega človeka. "I, seveda bi prišlo!" A bi bili spopadi za legalizacijo religij, predvidevamo, veliko manj krvavi kot so trenutno krvavi spopadi o tem, kateri bog ali prerok ali sveta družina zmore daljšo in močnejšo erekcijo.

Resnična tragedija francoskih karikaturistov je v dejstvu, da so se sploh morali delati norca iz tako nazadnjaških, neumnih in zastarelih miselnih konceptov, kot so bogovi in njihovi preroki.