Račun za elektriko je bil nižji, ker smo večino dopusta preživeli od doma.

Živimo v času hiperpovezanosti, kompleksnosti in razdrobljene pozornosti. Eden boljših prikazov te resničnosti je filmsko ogledalo, ki ga nastavlja Quentin Dupieux v njegovi zadnji stvaritvi Neverjetno, a resnično. Vse skupaj je strnil v štiriinsedemdeset minut. Dupieux, kot je ugotovil Muanis Sinanović, ves čas govori o popredmetenosti sveta, o stanju tako imenovanega poznega kapitalizma, kjer so vse vrednote že vključene v trg in kjer predmeti že v celoti določajo identiteto in obzorje smisla posameznikov.

Časi, ko so ljudje za zabavo gledali odrske predstave, ki so trajale več ur, so postali črno-bela fotografija v zgodovinskem učbeniku v velikosti deset krat pet centimetrov. Potem so prišli sodobni avdiovizualni filmi, ki so ljudem vzeli pozornost za dobro uro in pol. Spravili so jih na vsakih pet dni v izposojevalnico videokaset, kjer so, ko ni nihče gledal, posegali po kasetah z najbolj razgaljenimi fotografijami.

Pred desetletjem smo pozdravili YouTube, kjer povprečni video traja 11,7 minute. Toda večinoma smo tam našli sezname predvajanj, ki so nam služili za kuliso ob učenju, pospravljanju ali ob zbiranju družbe pred nočnimi osvajalskimi pohodi, ki so se končali z bolj ali manj zamegljenimi spomini. Toda tudi povprečni triminutni "fiksi" zabave so se za raztresene ume izkazali za predolge.

S prihodom družbenih omrežij je upravljanje časa postala marketinška veščina, ki nas je spremenila v lovilce trenutkov. Zabava se je skrajšala na 15-sekundne posnetke, ki jih ob samodejnem predvajanju pripravi algoritem, ki nas pozna bolje kot mi sami. Ironija je le v tem, da 15 sekund lahko traja tako dolgo, dokler nam za vse drugo zmanjka časa.

Težnja po hitrem "fiksu" najdemo tudi v izobraževalnem sistemu. Včasih je pisanje diplome zahtevalo od učenjakov tri ali več let. Novodobni 2.2 študenti svoje znanje nabirajo z mikroučenjem in ponosno razkazujejo svoje nanoznačke ali mikropoverilnice, ki so jih pridobili v nekaj tednih, dneh ali urah.

Knjige so postale miselni vzorci, pisma so se spremenila v tvite in sovražnost se je zmanjšala v mikroagresije. Medtem ko se naša pozornost zmanjšuje, se naša zaposlenost povečuje. Trajna osredotočenost postaja iluzija. Naše misli iščejo "fiks" novosti in olajšanja. Hitri videoposnetki so kot nalašč za to zadovoljitev, saj zahtevajo minimalno predanost in maksimalno zadovoljitev z dopaminskim zadetkom.

Morda je to, kar spremljamo, entropija: red in energija se razpršita v kozmični prah. Žal v obliki 15-sekundnih posnetkov plesa neznancev na zaslonih prenosnih telefonov. Da je matematična enačba še bolj zapletena dodajmo faktor, da nam zaradi nenehne vizualne obremenjenosti naši možgani prikazujejo svet, v katerem živimo, v zamiku 15 sekund.

V razdrobljenosti je potencial za ustvarjanje – priložnost za ponovno sestavljanje delov v bolj koherentno celoto. Aristotel je zagovarjal holizem v nasprotju z redukcionizmom. Po holistični definiciji je organizem večji od vsote njegovih delov. Če odstranimo kateri koli del, postane sistem nestabilen, celo bolan. Kompleksen sistem teži k ustvarjanju vitalnosti v svojem notranjem okolju, hkrati pa dosega ravnovesje z zunanjim. Ta pojav se imenuje homeostaza – ali vzpostavitev stabilnega stanja.

A če želimo doseči kakršni koli premik k vzpostavitvi stabilnosti, je potrebna sprememba. In ta ustvarja neravnovesje. Ne glede na to, ali si želimo preoblikovati sebe ali svojo organizacijo, bomo naleteli na odpor. To je zato, ker sprememba moti stabilno stanje, tudi če na koncu vodi do pozitivnega rezultata.

Življenje v zanki

Medtem ko se svet vrti v zanki 15 sekund, so matematiki svojo kalkulacijo zaokrožili na številko 37. V nedavni študiji, objavljeni v reviji Nature, so pod drobnogled vzeli kompromis "raziskovanje/izkoriščanje", ki je še posebej prisoten v psihologiji in ekonomiji. Osrednje vprašanje pri iskanju rešitve je, ali bi morali tvegati in staviti na zajamčeno "zmago" (izkoriščanje) ali tvegati, da bi šli kam drugam zaradi neznanega rezultata (raziskovanje). Stopnja, do katere bo nekdo raziskoval ali izkoriščal, bo odvisna od množice dejavnikov in je povezana s tem, kako radovedni ali željni tveganja smo.

Matematiki so prišli do rezultata 37 odstotkov. Ta predpostavlja, da če se moramo odločiti med 100 različnimi možnostmi, moramo vzorčiti in zavreči (ali odložiti) prvih 37. Pravilo 37 odstotkov ni nekaj brezglavega, samodejnega. To je obdobje umerjanja, v katerem – tako kažejo izsledki študije – ugotovimo, kaj deluje in kaj ne. Izmed zavrnjenih 37 odstotkov izberemo najboljše in te informacije ohranimo naprej. Če katera od naslednjih možnosti preseže ta merilni standard, se moramo držati te možnosti, da dobimo najboljši končni rezultat.

Toliko kot je ljudi, toliko je variacij. In časa za kalkulacije – ob 15-sekundnih zankah – ni. Svet vibrira na določeni frekvenci. Pod njo je kaos. Frekvence povzročajo trenja in takoj, ko se ta zgodi, se v centru za nagrajevanje sprosti dopamin in stimulira se simpatični živčni sistem, kar povzroči razširitev zenice in kurjo polt.

Frekvenca MMXXII

Frekvence, ki so skozi stoletja spravljale množice ljudi v evforijo, izginjajo s praznimi športnimi stadioni in verskimi prostori. Prešle so na nov medij, ki doseže vsakogar. Še nikoli tako povezani, a sami. Verjamemo algoritmom, številkam in znanosti. Vedi, ki postavlja pod vprašanje vse svoje izsledke in vsakič znova dokazuje, da ni vere v absolutno resnico.

Postajamo obremenjeni s tem, kar slišimo, in ne razumemo tega, česar ne slišimo. Živimo tako, da bežimo, kajti če se ustavimo, nas bodo drugi prehiteli. Postajamo lepi navzven, gnili navznoter. Živimo v zgodbah.