Pozornemu opazovalcu ni ušlo, kako so nosilci nove družbene stvarnosti postali družboslovci. Še posebej sociologi. Čeprav je prejšnja oblast napovedala somrak družboslovja, te dni družboslovci, še posebej sociologi, vračajo udarec.

Postajajo ministri, župani in voditelji protestov. Kar je logično. Kdo naj pozdravi družbo, če ne tisti, ki jo razumejo? Bolj vprašljivo je sicer, ali jo lahko pozdravijo tisti, ki jo predavajo, saj že iz socializma poznamo znameniti razkorak med teorijo in prakso.

A kot kaže, gre za nov rod družboslovcev, ki svojega političnega udejstvovanja ne razumejo več kot študijske vaje, temveč resnično verjamejo v to, kar počnejo. Kot smo včasih verjeli, da lahko rajnka FSPN za vsako družbenopolitično telo v državi izšola politologa, za vsak občinski obrambni urad obramboslovca, za vsako glasilo novinarja in za vsako gimnazijo sociologa, je danes potomka te znamenite fakultete sposobna na vsake Odmeve dostaviti novega doktorja znanosti. Kar je velik dosežek in zdi se, da imajo družboslovci ob predavanjih v učilnicah praktični pouk ali vaje kar na ulici. Po inskripcijo na Kongresni trg, po frekvenco pa na Trg republike.

Za ljubljanske protestnike, ki so medijsko odlično pokriti, se zdi to imenitno, za mariborske, ki so mnogo bolj prvinski, pa je dejstvo, da so izvrgli na površje sociologa, vsaj nenavadno … Glede na ikonografijo bi človek pričakoval novodobnega Lecha Waleso, če ne že Josipa Broza - a dobili smo sociologa. Ki pa je, prijatelj Andrej, moder in spravljiv mož in morda mu skozi nacionalni medij le prišepnemo, naj se za nobeno ceno ne opravičuje drekcem pekcem v občinskem svetu.

Ker so mariborske delne in predčasne volitve do danes edina materializacija decembrskega protestniškega vala, smo dolžni predstaviti kratko analizo. Ki je nekaj drugačna, kot so sociološke analize sociologov na protestih. Najprej aritmetika: porazna volilna udeležba, zgolj ena tretjina volivcev, se zdi sicer manjše razočaranje, a treba je vedeti, da je tretjina volivcev še vedno enkrat več, kot je bila najvišja udeležba na protestih. Kajti te mariborske volitve so z mariborskimi protesti povezane z vzročno posledično popkovino. Vsaj tako pravijo uradne analize. Torej, razočaranje temelji na dejstvu, da ljudje protestirajo proti nečemu, ko pa se je treba zavzeti za nekaj, pa se glasovanja ne udeležijo. Čeprav jih je, takole prek palca, kljub vsemu pet tisoč več glasovala za novega župana, kot jih je protestiralo proti odstavljenemu. Je pa res, da je to dejstvo težko uvideti, kajti teatrološko gledano so volitve dosti slabši dramatski material, kot so protesti. Protesti s svojo ikonografijo, nabojem in svojo lastno logiko v medijih in človeškem razumevanju gladko premagajo hladni in statični formalizem demokratičnih volitev. Zato tudi občutek razočaranja ob slabi volilni udeležbi na mariborskih županskih volitvah.

Še pomembnejše dejstvo pa je zmota, ki jo analitiki vlečejo iz odnosa med protesti in volitvami. Splošno mnenje - to velja predvsem za državno raven - je logika, po kateri se protesti končajo z volitvami. Tako so ena redkih izoblikovanih protestniških zahtev predčasne volitve. Govorimo o ljubljanskih protestih … V Ljubljani menijo, da stojijo na koncu protestov predčasne volitve. V Mariboru pa je bilo že do vsega začetka drugače. Tam nihče ni govoril o volitvah. Mariborski protesti so zahtevali odhod in odstop političnih elit. Onkraj te zahteve, v najbolj primarni, tudi nasilni fazi protestov, ni bilo ničesar. Ker Mariborčani so razumeli različnost obeh dogodkov ter nezmožnost sobivanja volitev in protestov znotraj enega procesa. Drugače povedano, na proteste ne greš za to, da bi lahko pozneje volil! Kajti prav volitve so povzročile situacijo, zaradi katere je treba protestirati. Še drugače; na protestih so Mariborčani v bistvu protestirali proti volitvam. Protesti in volitve v mariborskem univerzumu ne spadajo v isti miselni vzorec.

V sodobnem trenutku je to največja razlika med Mariborom in Ljubljano. Na koncu ljubljanskih protestov stojijo predčasne volitve in množica sociologov, na koncu mariborskih pa bojkot predčasnih volitev in en sam sociolog.

Zaključimo. Mariborčani po protestih niso videli nobenega pametnega razloga, da bi šli še na volitve, Ljubljančani pa bi šli na volitve, ker so te logična posledica protestov.

In prav zaradi globoke razlike v razumevanju odnosa med protesti in volitvami se bodo protesti v Ljubljani nadaljevali, v Mariboru pa jih je konec.