Rubrika Jezikovni spletovalec se (nam) je uporabnikom MMC-ja precej priljubila - to kažejo spodbujajoči komentarji, ki se navdušujejo nad izbranimi temami ter poljudno razlago slovničnih in slogovnih pravil, vabijo k branju ter predlagajo nove jezikovne orehe, če jih ne začnejo treti kar sami. Več o (lepem) jeziku, navdihu za pisanje o njem in prevajalsko-lektorskem delu si preberite v pogovoru z Nadjo Horvat, Andrejem Salobirjem in njunimi sodelavkami iz kolektiva Leemeta.

Za začetek: bi rekli, da je Jezikovni spletovalec jezikovni kotiček, ali ste do takšnega poimenovanja zadržani in zakaj?
Če je jezikovni kotiček drugo ime za nekaj, kamor se lahko vedoželjni bralci obrnejo, kadar ne znajo streti kakšnega jezikovnega oreha, ali kamor se radi vračajo, ker radi berejo jezikoslovne teme, predstavljene na drugačen, zanimiv, preprost in zabaven način, in to izpod peresa mladih in zagnanih strokovnjakov, nas takšno poimenovanje prav nič ne moti. (Mimogrede – neuradno tekmovanje za najdaljši stavek se je očitno pravkar začelo).

V slovenskem prostoru ima jezikovno kotičkarstvo že pravcato tradicijo. Kdo so pričakovani, povprečni kotičkarji, torej bralci na eni strani in ustvarjalci na drugi?
Vidite, kako je jezik živ – ste že iznašli novo, zelo zanimivo besedo kotičkarji.
Tako pri svojih člankih na MMC-ju kot svojem blogu opažamo, da so naši bralci tako pestri, kot je pester naš jezik. Članke namreč berejo od srednješolcev do poslovnežev in babic (če verjamete ali ne – tudi naš poštar!). In veseli smo, da je tako, saj je to najboljši kazalnik, da jezik in pravila, predstavljena drugače in čim manj zapleteno ter z veliko praktičnimi primeri, sploh niso nezanimiva in suhoparna reč!

Jezikovni spletovalec je zelo brana rubrika - je med najbolj klikanimi članki na kulturi na MMC-ju, celo 5-krat bolj komentirana, kot so članki na kulturi sicer. Zakaj ti prispevki tako nagovarjajo bralce?
Pri Leemeti ugotavljamo, da ljudi pravilno izražanje vedno bolj zanima in jim ni vseeno za to, kako bodo videti pred svojim nadrejenim, sodelavci, poslovnimi strankami. Presenečeni bi bili, kolikokrat se kakšen poslovnež obrne na nas z vprašanjem, kako recimo pravilno napisati dopis ali priporočilno pismo! Ker pa nam številnim pogosto zaradi vseh obveznosti zmanjka časa za preverjanje in brskanje po pravilih, je zelo dobrodošlo, če ti strokovnjak s področja na kratek in zanimiv način pojasni osnove, odpihne kakšen oblak in izpostavi morebitno napako, ki jo marsikdo počne vsak dan, pa se je niti ne zaveda. In naš glavni lektor Andrej je mojster v tem. S trditvijo, da Slovencem ni mar za lepo izražanje, se namreč nikakor ne strinjamo, to nam pa potrjujejo tudi številni odzivi pod članki in po e-pošti. Bralci si zelo želijo takšnih kakovostnih vsebin, in to je pohvale vredno. Za obupati nad nami (Slovenci) torej ni!

V zadnjem sklopu so bili najbolj klikani članki o tikanju in vikanju, narečjih in zlogih, najbolj komentirani pa poleg omenjenih še tisti o glagolih, kategoriji živosti in zanikanju ... Je to skladno z vašimi pričakovanji?
Da bosta članka o tikanju in vikanju ter o narečjih med vodilnimi, kar zadeva statistiko, smo po tihem res predvidevali, saj pri svojem delu opažamo, da takšne jezikovne teme, s katerimi imajo bralci pogosto stik, zanimajo številne. Tudi sicer poskušamo izbirati teme, ki nam jih predlagajo kar bralci sami ali za katere opazimo, da spodbudijo "močne" debate, saj je to dober znak, da so odgovori ali pravilna raba bodisi nejasna bodisi dvoumna ali celo nedosledna.

Pravi orkan pa je povzročil prispevek o oljčnem ali olivnem olju iz prejšnjega sklopa – kar 161 komentarjev! Kaj so vzroki za buren odziv - zdi se, da so bili bralci kar razočarani, ker ena od različic ni bila obsojena na nepreklicni izgon iz našega besednjaka oz. jih je bolj kot argumentacija zanimalo, komu boste dali prav.
Prav imate, oljčno/olivno olje se je na MMC-jevem in Leemetinem štedilniku vžgalo neverjetno hitro in je dolgo gorelo! Žal je res včasih tako, da se argumentacija presliši in situacija spreobrne v tisto, ki spominja na rimske čase – bo leemetovec Andrej na koncu obrnil prst gor ali dol? A glede na rabo in priročnike nam tokrat res ni preostalo drugo, kot da povemo, da je pravilno … No, morda bo še najbolje, da kar preberete članek (če ga še niste).

Jezik je za Slovence torej še vedno zanimiva tema - kaj bi rekli, zakaj? Je morda zanimiv le, če je predstavljen na humoren in slikovit način?
Nedvomno ni zanimiv le, če je predstavljen humorno, je pa res, da to pomaga. Zaradi včasih suhoparnega in nerazumljivega razlaganja slovnice v šoli se je marsikomu slovenščina kot jezik, ki vključuje pravila, (povedano po domače) kar malce zamerila. Leemetovci pa smo ugotovili, da je to mogoče zelo hitro in preprosto spremeniti. Kako? Če iz vseh pravil izluščimo najpomembnejša, uporabimo kopico praktičnih primerov, dodamo zanimiv preizkus in navržemo še humorno anekdoto ali dve, neredko spreobrnemo še takšnega nasprotnika prebiranja slovničnih pravil, predvsem pa pokažemo, da slovnična pravila sploh niso tako težka, kot je morda videti na prvi pogled.

Zakaj po vašem mnenju nekatere napake tako močno vztrajajo v našem govoru in pisanju, npr. napačno sklanjanje besed mati, hči, otroci, zamenjavanje s in z ter k in h, mešanje parov v - iz ter na - z/s, zveza faznega glagola in predloga s/z, pretirana raba publicizmov, kot so (o)beležiti, soočiti se, posredovati, zapis nebi in ponavadi nam. ne bi in po navadi, bi naj nam. naj bi ...? Koliko sploh lahko govorimo o napakah?
Do napak lahko pride iz različnih razlogov – zaradi posvečanja premalo pozornosti zapisanemu, nezanimanja za pravilno izražanje, hitrosti, obilice dela, vrste besedila … Ločevati pa je treba tudi med zasebno in javno rabo. V zasebnem življenju si namreč dovolimo veliko več svobode in spregledamo marsikatero napako, ki je pri javni rabi ne bi kar tako naredili. Še posebej zanimivo se nam zdi tudi v obratno smer – kako pogosto so številni prepričani, da je nekaj slovnična napaka, pa ni. To se je recimo zelo dobro pokazalo, ko smo objavili članek o prehodnosti glagolov in izrazu "vlak se je iztiril". Težko bi prešteli vse komentarje in e-pošto, ki smo jo prejeli, saj so številni do tistega dne menili, da je pravilna zgolj različica "vlak je iztiril".

Ali je torej za pisanjem poljudnih prispevkov o jeziku izobraževalna vnema? Želite tako opogumiti nepišoče, da primejo za pero, pišoče pa, da so še drznejši? Nedavna anketa Lektorskega društva Slovenije je pokazala, da se mnogo nepoklicnih lektorjev s prebiranjem besedil in iskanjem napak ukvarja kot s konjičkom. Seveda pa imajo takšni prispevki tudi predstavitveno vlogo, ljudje vas po tem prepoznavajo, poleg tega pa so razprave bralcev lahko zanimive tudi za strokovnjaka.
Kot strokovnjaki s tega področja s članki seveda merimo predvsem na to, da bralce izobrazimo oziroma jim pravila predstavimo na čim preprostejši in zanimivejši, predvsem pa drugačen način. Zdi se nam namreč, da se številni še vedno premalo zavedajo, kakšen vtis pustijo pri svojih sodelavcih, nadrejenih, poslovnih partnerjih z besedilom, v katerem kar mrgoli slovničnih napak. Na svojem področju ste lahko še tak strokovnjak, a če vaš dopis, ki ga pošiljate partnerjem, vsebuje osnovne slovnične napake, ki jih prepozna še šestošolec, se boste nedvomno pokazali tudi v luči, v kateri se najverjetneje niste želeli.

Poleg Jezikovnega spletovalca objavljate tudi blog o jeziku ter orientiranju pri naročanju prevajalskih storitev. Kje zajemate ideje in gradivo za mnogovrstne vsebine, na kaj se ozirate pri odločitvi za posamezno temo, čemu dajete prednost?
Teme izberemo predvsem na podlagi skrbnega opazovanja in beleženja odzivov bralcev na prejšnje bloge ali naše jezikoslovne objave na Facebooku, na podlagi e-sporočil, ki jih pogosto dobivamo od bralcev, in težav, ki jih opažamo pri svojem delu – prevajanju in lektoriranju ter stikih z naročniki. Teorijo za članke črpamo iz raznih normativnih priročnikov, veliko pozornosti pa namenjamo tudi dejanski rabi (pri tem si neredko pomagamo s korpusoma Nova beseda, Gigafida itd.), saj menimo, da se pravila brez rabe prav dolgo ne obdržijo na gladini in včasih potonejo še hitreje kot kamen. Pri svojem delu opažamo tudi, da bi naročnikom pogosto prišel prav kakšen nasvet ali razlaga pojmov, s katerimi se pri naročanju prevodov srečujejo, zato pogosto obravnavamo tudi takšne teme. Pričakovati, da bo nekdo, ki prihaja s področja medicine ali tehnike, pri naročilu prvega prevoda kar takoj vedel, kaj pomenijo izrazi prevajalska stran, DTP in lokalizacija, bi bilo malce preveč optimistično.

Prispevke ustvarjate skupaj? Kako poteka usklajevanje?
Pri ustvarjanju prispevkov sodeluje celotna Leemetina ekipa in tudi teme izberemo skupaj, saj se nam zdi, da tako najlažje pokrijemo čim več področij, ki naše bralce zanimajo. Navsezadnje ima vsakdo izmed nas, od lektorjev do prevajalcev, vodij projektov, grafikov in tržnikov, stik z različnimi ljudmi in področji, vsem pa je skupno eno – strast in ljubezen do jezika ter bogate profesionalne izkušnje.

Komentarje bralcev redno spremljate in jim odgovarjate na vprašanja – komunikacijo vidite kot zelo pomembno. Ali se vam zdi, da takšen odnos prispeva k boljšemu pomnjenju in večji verodostojnosti povedanega v očeh vaših sledilcev?
Odziv na komentarje se nam zdi izjemno pomemben. Resnično smo veseli, ko vidimo, da se bralci v teme poglobijo in da te v njih sprožijo vprašanja – to je tudi najboljša pohvala in nagrada za nas. Navsezadnje pa smo nemalokrat prav v komentarjih strli še kakšen nov oreh ali dva, ki so ga bralci v žepu nosili že od osnovne šole, pa niso vedeli, na koga se obrniti. Medsebojni stik se nam v današnjem času nasploh zdi zelo pomemben, zato se tudi pri delu z naročniki vedno trudimo slišati tudi njihovo plat, želje in predvsem pričakovanja. To nam ne vzame veliko časa, pomeni pa lahko izjemno veliko.

Katero strokovno literaturo najpogosteje vzamete v roke? Ali v njej iščete tudi navdih za vsebino prispevkov ali ta pride z vsakdanjim delom?
Pri izbiri tem imamo vedno v mislih bralce – kakšne teme zanimajo njih, kje imajo težave in odgovore na katera vprašanja bi želeli dobiti. Nedvomno pa drži tudi to, da pri nas, ki smo v stiku z jezikom večji del dneva, ideje včasih kar kapljajo ena za drugo že v pisarni, medtem ko drugič zadošča že, da prižgemo televizor ali se sprehodimo po mestu – samo oči je treba imeti odprte in ušesa našpičena.

Ali sodelujete tudi z lektorjem oz. se pred objavo posvetujete s kakim vidnejšim jezikoslovcem? Ker se ljudje na vas obračajo kot strokovnjake, je v javnih prispevkih verjetno kar težko krmariti med obskurnimi izjemami ter mejnimi interpretacijami, ki otežijo podajanje bistva kot splošne, vselej veljavne trditve.
Pri sestavljanju člankov sodeluje celotna Leemetina strokovna ekipa, tudi naši lektorji, medtem ko teorijo črpamo iz normativnih priročnikov, vedno pa upoštevamo tudi praktično rabo. Vedeti je treba, da so mejne interpretacije včasih zelo dobrodošle, saj ponudijo nov pogled na določeno težavo, vselej pa vendarle niso najbolj uporabne in pogosto nasprotujejo dejanski rabi. In kakšna je potem njihova vrednost, če jim ne prikima ne raba ne pravila?

V svojih objavah ste včasih zelo drzni in prehitevate pravopis, tudi v primerih, ko pravopisna komisija oz. institut jezikovne svetovalnice nakazuje premik stališča v obravnavi kakega problema. Iz česa izhajate – iz notranje logike jezika in gospodarnosti zapisa ali iz rabe?
Iz obojega. Kot strokovnjaki na tem področju ne moremo mimo upoštevanja pravil, ki jih določajo normativni priročniki, hkrati pa se zavedamo, da brez upoštevanja rabe pravila izgubijo svojo težo. Včasih je sicer težko najti ravnovesje med enim in drugim, a naše izkušnje in znanje so tukaj tisto, na kar se najbolj zanašamo. Upoštevati je treba, da se jezik hitro spreminja, še posebej to velja za glavne svetovne jezike, zato normativni priročniki tem spremembam le stežka sledijo. Ker pa sami ne moremo vedno čakati, da bo neka rešitev predebatirana, analizirana in strokovno potrjena, saj naši naročniki za to ne bi imeli pretiranega razumevanja, smo prisiljeni v hitro ukrepanje in iskanje najboljših rešitev za potrebe posamezne panoge, s tem pa tudi širše. Tako hočeš nočeš orjemo ledino in morda (hote ali nehote) vplivamo tudi na širše uveljavljanje določenega izrazoslovja med strokovno in laično javnostjo. Če je to le mogoče, uporabljamo uveljavljene vire in upoštevamo strokovnjake, če pa ne gre drugače, pa nas ni strah prevzeti tudi pobude, ki pa jo vedno tudi argumentiramo. Enako velja tudi za naš siceršnji pristop kot podjetja: pri svojem delu prevzemamo pobudo, ne bojimo se novosti, neprestano se razvijamo in učimo. Tako lahko tudi našim partnerjem ponudimo jezikovne storitve, ki so v koraku s časom tako po jezikoslovni kot tudi tehnološki plati. To, kar je skupno našemu delu, pa naj gre za prevajanje ali pisanje člankov, je to, da se drugi strani vedno trudimo ponuditi neko dodano vrednost, stopiti korak dlje kot drugi.

Vprašanje pravil in njihove interpretacije kot tudi popularizacije besedišča in utrjevanja povezave med besedami in predstavami o njih je zanimivo tudi zato, ker s tem soustvarjate, vodite pisanje v slovenščini, tako pa sami vplivate na prihodnji pravopis.
Res je, soustvarjamo ga verjetno sicer kar vsi govorci slovenskega jezika. Raba je namreč eden izmed glavnih dejavnikov, ki vpliva na to, kaj vstopa v nove jezikovne priročnike, in veseli smo, da je tako. Pravila je že mogoče napisati brez posluha za dejansko rabo, a prav daleč s tem ne bomo prišli.

Kakor v zakonu tudi v pravopisnih pravilih nahajamo "luknje": nedoslednosti, protislovja, nezadostne razlage in pomanjkljiva pojasnila, kar nas zmede in nam vzame samozavest. Pravzaprav bi lahko rekli, da imajo včasih s pisanjem celo več težav tisti, ki pravopis dobro poznajo, kot tisti, ki ga le bežno. Se strinjate? Pisci namreč poznajo paragrafe, vendar ugotavljajo, da je neki izraz mogoče interpretirati v okviru več le-teh - in kako vedeti, katera interpretacija bo najbližja bralcu? Bi bilo morda bolje, če bi pravopis podajal tudi argumente za neko pravilo?
Povsem se strinjamo z vami – neredko se zgodi, da bolj kot bereš in raziskuješ neko področje, več vprašanj imaš. Dodatna pojasnila pravil sicer ne bi bila odveč, se pa bojimo, da bi potem za prenašanje Pravopisa potrebovali kakšen močnejši kovček ali dva. Če damo šalo na stran, vam lahko iz svojih izkušenj povemo, da lahko zaradi omenjenih pravopisnih nedoslednosti prihaja do nedoslednosti tudi v prevodih, še posebej, če gre za večje projekte, pri katerih sodeluje več prevajalcev in lektorjev. Pri Leemeti se temu skušamo izogniti z razvojem lastnih prevajalskih in jezikovnih smernic, ki vključujejo tudi napotke raznih jezikovnih priročnikov in korpusov, te pa seveda prav tako stalno dopolnjujemo z najnovejšimi splošno sprejetimi pravili in smernicami. Z dobro organizacijo, izkušnjami in strokovnim pristopom je mogoče uspešno premagati tudi takšne ovire. Če to nedoslednost, ki jo omenjate, ponazorimo z aktualnim primerom iz pisarne – prav prejšnji teden sta namreč naši prevajalki Tadeja in Anja, obe z resnično dolgo kilometrino na področju prevajanja, zagovarjali vsaka svojo različico stopnjevanja besede "lahko". Tadeja je trdila, da ona vedno uporablja "laže" in da je to tudi pravilno, medtem ko je Anja enako trdila za besedo "lažje". Glavnemu lektorju Andreju tako ni preostalo drugega, kot da se v debato vključi še on in nam vsem v pisarni pove, da je po Pravopisu (člen 990) dejansko pravilno oboje. Ena od različic besede je tako danes že v naših omenjenih smernicah za prevajalce, ki prispevajo h kakovosti in doslednosti večjih projektov.

Priljubljenost jezikovnih rubrik kaže, da ljudi jezik zanima, očitno pa se jim upira suhoparen slog ter strnjeno, nepregledno ali zapleteno podajanje snovi. Vaši prispevki so nasprotje - so igrivi, zabavni, zračni, pisani, z estetskimi fotografijami. Koliko dela je treba za vizualno plat objav? Kaj so plusi, kaj minusi takšnega razvajanja bralcev?

Vizualna plat je vedno bolj dobrodošel dodatek k pisnim gradivom, saj lahko pomembnejše dele pregledneje in zanimiveje izpostavimo. Prispeva torej predvsem k temu, da razbije besedilo in ga popestri, še dodatno obarva, in z grafičnim prikazom slovnični prispevek šele resnično zaživi. Ljudje smo vizualna bitja, prek podob si lažje zapomnimo bistvo. Bi si npr. zapomnili podatek, da Leemetino prevajalsko ekipo danes sestavljajo že 204 prevajalci? Najbrž ne. Če pa vam to predstavimo skozi infografiko, kot smo to storili ob prelomu leta, podatka ne boste kar tako pozabili. Pa tudi števila kav, ki smo jih spili, ne. Naš grafični oddelek pa skrbi tudi za brezhibno grafično podobo in profesionalno grafično oblikovanje naših prevodov, med drugim katalogov, brošur, prospektov in drugega za naročnike, ob malo manj zasedenem urniku pa nam jih uspe prepričati, da pripravijo tudi kakšne grafike za blog. No, včasih je potrebna še kakšna podkupnina v obliki čokolade. S to nikoli ne zgrešimo.

Lektorji še nimajo uradno povsem priznanega poklica, kaj pa so danes tegobe prevajalcev? Kratki roki, mizerni honorarji, projektno delo, strojno prevajanje in zbijanje urne postavke s t. i. "ureditvijo prevoda" – lekturo strojnega prevoda, ki pa je vrednotena manj kot lektoriranje samo? Se tudi prevajalstvo prekarizira in ali so prevajalci sploh po krizi še bolj potisnjeni v kot tako pri izbiri naročnika kot vsebine? Kako to vpliva na njihov odnos z drugimi soustvarjalci pri objavah – kolikor jih je še sploh ostalo?

Strinjamo se z vami, da so roki res kratki in da je pritisk na cene velik, je pa popolnoma človeško, da želimo vsi kot naročniki vedno vse hitreje, bolje in hkrati ceneje. Vsem zahtevam sicer vedno ni mogoče ugoditi, se pa kot dobro utečena ekipa in prevajalska agencija vedno maksimalno potrudimo za naročnike – med drugim tudi z natančnimi pojasnili, kaj je in česa ni mogoče izvesti in kakšna so tveganja v primeru "sekanja ovinkov". Naj to ponazorimo kar s primerom – če naročnik prosi, da zelo velik projekt opravimo v zelo kratkem času, to pomeni, da bomo prevod morali razdeliti med več prevajalcev. To posledično pomeni manjšo doslednost in manjšo kakovost, kar mu tudi jasno povemo.

Kot ena vodilnih prevajalskih agencij na tem prostoru damo veliko na tehnologijo in stalni razvoj, ki prispevata tudi k hitrejšemu dokončanju projektov in večji doslednosti. Naši naročniki so sicer predvsem podjetja, ki cenijo naš strog nadzor nad kakovostjo, hitrost in tehnološko naprednost.
Skupaj s stranko vedno poskušamo najti najboljšo rešitev zanjo, pri čemer vzamemo kot izhodišče njihove zahteve in pričakovanja, hkrati pa se pri načrtovanju in izvedbi projekta opiramo na lastne bogate izkušnje pri raznovrstnih manj in bolj zahtevnih projektih, na pretekle dobre prakse ipd. Ponosni smo na to, da smo eni redkih z močno notranjo prevajalsko in lektorsko ekipo, s katero bistveno dvigujemo kakovost prevajalskega in lektorskega dela, odlično pa sodelujemo tudi s specializiranimi zunanjimi sodelavci, ki jim nudimo vso tehnično in drugo podporo za optimalno učinkovitost pri delu. Na ta način se s skupnimi močmi bojujemo proti padanju postavk naših prevajalcev in lektorjev, ki so ključni člen uspešnosti Leemete kot ekipe. Prepričani smo, da je naš pristop pravi, kar se navsezadnje kaže tudi v naših skupnih uspehih.

Kakšno pa je v Sloveniji stanje jezika? Zanj že dolgo slišimo, da je raven izražanja znatno upadla, pravzaprav je celo katastrofalno nizka, ne izvemo pa ničesar otipljivega, kar bi brezizhodni položaj slovenščine jasno ponazorilo. Zdi se, da je izraz postal krilatica, ki biča jezik vsakdana, kakor že vsaj od Sokrata po zobeh vlačimo nepoboljšljivo mladino. Vendarle, kaj naj bi bil vzrok za takšno stanje: hiperprodukcija, senzacionalizem in tračarstvo, preuborna izobrazba, prerazbohotena samozavest ob pomanjkljivem mentorstvu ali premalo posluha za slovensko besedo?
Mi imamo (na srečo) zelo drugačne izkušnje, saj se na nas z vprašanji obračajo številni odrasli in mlajši, ki si želijo več znanja, pojasnitve pravil. To nam daje vedeti, da vse vendarle ni tako črno, kot je morda včasih videti. Sicer se strinjamo, da številni t. i. glasniki dobrega jezika občasno vse preveč pozabljajo, koliko ljudi jih spremlja in kako nekakovostno izražanje na bralce/poslušalce/gledalce nezavedno vpliva. Mi se trudimo s svojimi članki pristaviti kamenček ali dva v mozaik spreminjanja tega stanja.

Za konec torej: kaj je s temnimi napovedmi, da slovenščine leta 2100 ne bo več – je v njih kaj resnice?
Slovenščina se, tako kot vsi drugi jeziki, ves čas spreminja in se bo spreminjala še naprej. To še ne pomeni, da bo izginila, bo pa leta 2100 nedvomno drugačna, prilagojena novostim in napredku. Na to, v kaj se bo spremenila, pa lahko vpliva prav vsak izmed nas, o tem smo prepričani. In nedvomno drži tudi, da boste na tem potovanju naleteli na manj kamnov, vdolbin in – bog ne daj – skal, če boste brali naše članke, zastavljali čim več vprašanj in ohranjali zanimanje za slovenski jezik.