Za pionirja slovenskega filma štejemo režiserja, snemalca in scenarista METODA BADJURO. Rodil se je na današnji dan pred 120-imi leti v Litiji. Leta 1923 je diplomiral na akademiji za grafične umetnosti v Leipzigu in do leta 1940 posnel približno 30 reportaž in kratkih filmov, večino v svojem lastnem podjetju “Sava film”. Med njimi zavzemata posebno mesto prva slovenska dokumentarna filma “Bloški smučarji” in “Triglav pozimi”. Badjura je bil prvi slovenski režiser, ki je znal v dokumentarnem filmu izraziti oseben odnos do izbrane snovi ter mu vliti občudovanje in ljubezen do vsega, kar je kot umetnik občutil pri opazovanju narave in ljudi v njej.
Pri vsem njegovem filmskem delu je kot montažerka sodelovala njegova žena Milka. Metod Badjura je po vojni prispeval del posnetkov za film “Ljubljana pozdravlja osvoboditelje”, potem pa naredil nekaj odličnih dokumentarcev. Za film o Božidarju Jakcu je na mednarodnem festivalu filmov o umetnosti v Benetkah leta 1970 prejel “zlatega leva”. Po pionirju slovenskega filma Metodu Badjuri se imenuje tudi nagrada za najboljše dosežke na tem področju, ki jo podeljujejo že več kot tri desetletja.
—–
Že ob idejah o graditvi nebotičnika v Ljubljani v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo slišati ugovore, češ da bo visoka stavba pokvarila usklajeno baročno silhueto mesta, da bo načela estetsko vrednost gradu in da bo prava spaka, ki bo odvračala tujce. Tako kot so se nekdaj Parižani uprli postavljanju Eifflovega stolpa – današnjemu simbolu Pariza, tako so se mnogi
Ljubljančani upirali zidavi nebotičnika, poznejšega simbola Ljubljane. A večina je zamisel navdušeno pozdravila, saj so v nebotičniku med drugim videli tudi modno novost. V začetku leta 1933 je bila tedaj najvišja stanovanjska stavba v Srednji Evropi – nebotičnik v Ljubljani, dograjena.
Nekaj pozneje, na današnji dan istega leta – torej pred 83-imi leti, so slovesno odprli še kavarno v zgornjih nadstropjih. Časnik ”Slovenec” je takrat zapisal: “Z otvoritvijo kavarne, ki je brez dvoma najmodernejša v vsej Jugoslaviji, je ljubljanski nebotičnik tako rekoč dobil svojo krono … Kavarna sega s polževo zavitimi stopnicami kar v tri nadstropja, s katerih se nudi diven razgled na Ljubljano in okolico …” Čeprav nebotičnik že dolgo ni več najvišja stavba v Ljubljani, ostaja eden njenih neminljivih simbolov.
——-
Italijanske okupacijske oblasti so začele na današnji dan leta 1942 mesto Ljubljana, ki je bilo središče narodnoosvobodilnega gibanja in sedež njegovega vodstva, ograjevati z bodečo žico. Delo so začele zvečer in ga končale naslednji dan popoldne. Hkrati so sprejele odredbo o prepovedi prostega vstopa v mesto in izstopa iz njega. Ob obroču okoli Ljubljane, ki je dajal vtis koncentracijskega taborišča, je bilo več kot 70 bunkerjev, dolg pa je bil 41 kilometrov. V Ljubljano ali iz nje je bilo mogoče priti le skozi 11 nadzorovanih prehodov, in to s posebnimi prepustnicami. Kot edino z žično ograjo izolirano mesto v Evropi v drugi svetovni vojni je tako Ljubljana 9. maja leta 1970 dobila častni naziv “mesto heroj”.
V spomin na medvojni žičnati obroč okoli Ljubljane so leta 1957 začeli športno-rekreativno prireditev »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki od takrat poteka vsako leto na Dan zmage, 9. maja. Njeno ime se je do danes sicer spreminjalo (Po poteh partizanske Ljubljane, Po poteh spominov in tovarištva, Pot ob žici), vendar sta tako njen rekreativni del kot tek posameznikov in štafet z mednarodno udeležbo vsakokrat množično obiskana. Sicer pa je v desetletjih ta pot postala tudi ena najbolj priljubljenih rekreacijskih točk Ljubljančanov.