Leta 973 je cesar Oton II. z dvema darovnicama podelil freisinškemu škofu obsežno posest na Kranjskem in tako ustanovil velíko zemljiško gospostvo s sedežem v Škofji Loki; od tod ji tudi pridevek “škofja”. Freisinški zemljiški gospodje so v dobi srednjeveške kolonizacije dali temu okolišu značilen pečat v etničnem in gospodarskem pogledu; sem so naseljevali nemške koloniste, pokrajino pa so intenzivno kultivirali.
Zanimivost škofjeloškega grba je zamorec. Po legendi je enega izmed freisinških zemljiških gospodov med potovanjem v Poljansko dolino napadel medved. Zamorec, ki je spremljal gospoda, pa je medveda ubil s puščico. V zahvalo mu je škof obljubil, da »ga bo naredil slavnega, da ga bodo pomnili še mnogi rodovi«. In tako je zamorec s krono postal simbol freisinške škofije, pa tudi Škofje Loke.
—–
Stiški rokopis je slovenski jezikovni spomenik, ki je nastal okoli leta 1428 v samostanu Stična na Dolenjskem. Češki menih si je v svoj priročnik v staročeškem rokopisu napisal slovensko molitev pred pridigo »Milost ino gnada«, Marijino molitev »Čaščena bodi kraljica«, več osnutkov za pridige in nekaj slovenskih besed. Dvanajst let pozneje je cisterijanec slovenskega rodu v isti priročnik zapisal še prvo kitico velikonočne pesmi »Naš Gospud je od smerti vstal« in različico splošne spovedi »Ja se adpavem hudiču«.
V knjigi je še latinsko-slovenski glosarček s sedmimi iztočnicami, ki pomeni začetek slovenskega slovaropisja. Cistercijanski samostan v Stični je bil vedno ognjišče domače besede in od 16. do 18. stoletja tudi sedež edine glasbene šole na Slovenskem. Ustanovna listina samostana je bila izdana na današnji dan pred 880-imi leti
.—–
Pedagog, jezikoslovec, pravnik, matematik in astronom BERNARD PERGER se je rodil okoli leta 1440 v Zgornji Ščavnici pri Lenartu. Sodi med humaniste slovenskega rodu, ki so poučevali po takratnih univerzah – Perger na dunajski – in so s svojo napredno usmerjenostjo iz teh ustanov izrivali ostanke srednjeveških metod. Pomembne so Pergerjeve reforme pouka latinščine. 1479. leta je sestavil latinsko slovnico “Gramatica nova”; z njo se je odvrnil od tradicij srednjeveških sholastičnih slovnic in se oprl na italijanski humanizem. Ta slovnica je doživela vsaj trideset izdaj. Bernardu Pergerju je cesar Friderik III. zaupal tudi pomembne diplomatske naloge.
—–
Gledališka igralka in pedagoginja MIHAELA ŠARIČ se je rodila na današnji dan leta 1891 v Bjelovarju na Hrvaškem. Končala je dunajsko dramsko šolo in pozneje je od leta 1918 do 1950 igrala v ljubljanski Drami; vmes je le dve sezoni nastopala v Mariboru in na Reki. Igrala je zlasti v Cankarjevih in Shakespearjevih delih. Velja za eno naših najbolj tenkočutnih dramskih umetnic z velikim posluhom za odrski jezik, odlikovala pa se je tudi v umetniškem pripovedovanju. Bila je tudi profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na ljubljanski gledališki akademiji. Leta 1970 je dobila Prešernovo nagrado.