Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Davorin Jenko, Andrej Praprotnik, Stanka Godnič

Na današnji dan leta 1835 se je v Dvorjah pri Cerkljâh rodil skladatelj DAVORIN  JENKO. Po poklicu je bil pravnik, glasbeno pa samouk. V letih od  1859 do 1862 je bil zborovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju, nato je vodil Srbsko cerkveno pevsko društvo v Pančevu in Beograjsko pevsko društvo, od leta 1871 pa je bil dirigent v beograjskem Narodnem gledališču. Najprej je skladal le vokalne skladbe, med drugim nekdanjo slovensko himno “Naprej, zastava Slave”,  pomemben pa je tudi za razvoj slovenske glasbene romantike.

V srbskem okolju je razširil svojo skladateljsko dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za približno 90 iger. Uvrščajo ga med začetnike srbske umetne glasbe. Njegova vokalna skladba “Bože pravde” je bila od leta 1882 do konca prve svetovne vojne srbska kraljeva himna, potem pa do leta 1941 sestavni del jugoslovanske himne.

—–

Pesnik, pisatelj in pedagog ANDREJ  PRAPROTNIK je bil pobudnik, ustanovitelj in solastnik revije “Učiteljski tovariš” in njen urednik  dobrih 25 let, pa tudi prvi predsednik Učiteljskega društva za Kranjsko. Rodil se je na današnji dan leta 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. Bil je najuglednejši slovenski osnovnošolski učitelj v obdobju od leta 1850 do leta 1870, organizator učiteljstva in zagovornik slovenske šole. Andrej Praprotnik je poleg učbenikov, priročnikov in pedagoških člankov pisal tudi nabožne, poučne in zabavne pesmi po Vodnikovem zgledu. Nekatere izmed njih so celo ponarodele, na primer “V dolinci prijetni je ljubi moj dom”.

—–

Filmska  kritičarka  in  publicistka  STANKA  GODNIČ  je po študiju slavistike in primerjalne književnosti sredi prejšnjega stoletja začela opravljati novinarsko delo pri Slovenskem poročevalcu, ga nadaljevala pri njegovem nasledniku, časniku Delo, in sčasoma postala osrednja novinarska osebnost v filmski in gledališki vzgoji v širšem pomenu besede. Poročala je s filmskih festivalov doma in v tujini ter predstavljala domače in tuje filme ter filmske, gledališke in lutkovne ustvarjalce.

Z njenim strokovno poglobljenim in osebno obarvanim kritiškim pisanjem je svet poklicne in ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem postal opažen kot dejavnost, enakovredna gospodarskim, znanstvenim in političnim dogajanjem tistega časa. Stanka Godnič je za svoje življenjsko delo dobila Tomšičevo nagrado. Rodila se je na današnji dan pred 90-imi leti v Celju.

—–

Avgusta leta 1961 je komunistična vlada Nemške demokratične republike zaradi množičnega izseljevanja in prebegov svojih prebivalcev na Zahod zaprla vse mejne prehode med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, na mejni črti pa začela napeljevati bodečo žico in postavila straže, ki so imele ukaz, naj streljajo na vsakogar, ki bi poskušal zbežati v zahodni del mesta. Nato so postavili še 4 metre visok in 160 kilometrov dolg zid iz kamnitih blokov, ki je bil dolgih 28 let simbol razdeljene Evrope in  blokovske delitve sveta ter kraj številnih osebnih in družinskih tragedij.

Da bi na nekaterih krajih lahko pod strogim nadzorom prečkali mejo med obema deloma Berlina, so uredili nekaj mejnih prehodov. Med najbolj znanimi je bil tisti na Friedrichovi cesti, ki so ga Američani imenovali “Checkpoint Charlie” in je bil edini, ki so ga lahko prečkali tujci. Uporabljali so ga vse do današnjega dne pred 30-imi leti, ko so berlinski zid simbolično prebili in ga začeli rušiti, na desettisoče vzhodnonemških državljanov pa je lahko šlo v zahodni del mesta ter se po desetletjih spet srečalo s prijatelji in sorodniki.

Leto pozneje so, da bi promet na Friedrichovi cesti tekel bolj neovirano, na “Checkpoint Charliju” odstranili zapornice ter stražarske in kontrolne hišice,  vendar so zaradi številnih turistov čez nekaj let postavili tja repliko stražarnice s fotografijami ameriških in ruskih vojakov, v bližini pa uredili manjši muzej, posvečen nekdanjemu mejnemu prehodu med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom.