Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Karl Ghega ( 1802-1860) projektant prve železnice čez slovensko ozemlje, 200 let Ljubljanskega kongresa. neutrudno delo za slepe in slabovidne, slikarsko izhodišče v realistični tradiciji

Prometni in gradbeni strokovnjak albanskega rodu Karl Ghega je za Slovence pomemben kot načrtovalec železniškega omrežja v Avstro-Ogrski. Rodil se je na današnji dan leta 1802 v Benetkah. Po izobrazbi je bil doktor matematike in filozofije. Kot vodja gradnje avstro-ogrskega železniškega omrežja je vodil in nadzoroval gradnjo južne železnice. V štiridesetih in petdesetih letih devetnajstega stoletja je premagal najzahtevnejši odsek južne železnice, njen prehod čez semmerinški prelaz. S tem se je uvrstil med vodilne strokovnjake za gorske železnice na svetu. Karl Ghega je vodil tudi zelo zahtevno gradnjo železnice po slovenskem ozemlju. Med njegova večja dela sodita leta 1861 zasuti pesniški viadukt in med drugo svetovno vojno porušeni borovniški viadukt. Med študijskim bivanjem v ZDA se je seznanil tudi z gradnjo mostov po sistemu Howe in na ta način je zgradil tudi prvi železniški most čez Dravo v Mariboru. Karl Ghega je 5. maja 1846 osebno pripeljal prvo lokomotivo na slovensko ozemlje.

Septembra leta 1815 so Rusija, Prusija in Avstrija v Parizu podpisale dogovor o zavezništvu, tako imenovano Sveto alianso. Z njim so si vladarji zagotovili medsebojno pomoč pri ohranjanju vere, miru in pravičnosti. Za najvišje načelo so razglasili legitimnost vladarjev, se pravi dušitev demokratičnih in tudi nacionalnih gibanj; pozneje so se jim pridružile še nekatere države. Aliansa se je sestajala na diplomatskih kongresih in tretji se je začel na današnji dan pred 200 leti v Ljubljani. Poleg države gostiteljice Avstrije so se ga udeležili še predstavniki desetih evropskih držav: Rusije, Velike Britanije, Francije, Prusije, papeške države, Neapeljskega kraljestva, Piemonta, Toskane in Módene. Tako je Ljubljana za dalj časa postala pomembno evropsko diplomatsko središče. Polepšali so jo in popravili nekaj javnih poslopij in naprav ter organizirali vrsto javnih prireditev. Obdobje ljubljanskega kongresa je znano tudi po izjavi avstrijskega cesarja Franca I. profesorjem ljubljanskega liceja, gimnazije in normalke, naj vzgajajo pridne državljane, saj učenjakov ne potrebuje. Na kongres spominjajo tudi imena Kongresni trg (prej Kapucinski trg, nato Trg revolucije oziroma Trg osvoboditve), Cesta dveh cesarjev v Mestnem logu in ime gostilne “Pri ruskem carju”; Aleksander I. je iz Rusije pripotoval v Ljubljano prek Črnuč. Ljubljanski kongres Svete alianse je trajal štiri mesece in pol; končal se je maja leta 1821.

Leta 1882 se je v Kranju rodila učiteljica in ustanoviteljica ustanov za slepe Minka Skaberne. Končala je ljubljansko učiteljišče ter poučevala na ljubljanskih šolah. Leta 1911 se je na Dunaju udeležila tečaja za pouk slepih, in ta je zaznamoval njeno nadaljnjo pot. Med prvo svetovno vojno je v okviru društva Dobrodelnost odšla v zavod za slepe v Gradec. Po vrnitvi je začela uresničevati svojo zamisel o ustanovitvi Knjižnice za slepe. Organizirala je šesttedenski tečaj za pisanje in branje braillove pisave. Prijavilo se je sto prostovoljk, ki so v enem letu prepisale 60 literarnih del. Nadzorovala je pouk slepih v leta 1919 ustanovljeni šoli za slepe v Ljubljani in s svojim delom veliko pomagala pri ustanovitvi doma slepih v Škofji Loki. Napisala je tudi knjižici Skrb za slepce in Vzgoja slepcev. Po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena Braillova knjižnica v Ljubljani, kjer so pod njenim vodstvom prepisovali in izposojali knjige v brajici slepim po vsej Sloveniji. Po Minki Skaberne se imenuje knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije v Ljubljani.

Slikar in ilustrator Vladimir Lakovič je pred drugo svetovno vojno obiskoval kiparsko-rezbarski oddelek obrtne šole v Ljubljani, med narodnoosvobodilnim bojem je bil v partizanih, nato ujet, zaprt in interniran. Leta 1950 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za upodabljajočo umetnost.
Slikarstvo Vladimirja Lakoviča izhaja iz realistične tradicije, vendar jo je preoblikoval s samosvojo stilizacijo figur, izbiro barv in obravnavo prostora. Leta 1973 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Rodil se je na današnji dan pred sto leti v Doberdobu.