Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Usoda slovenskih izgnancev v Kraljevu leta 1941, »Ilirija oživljena«, zapisan koroškemu ljudskemu glasbenemu izročilu, izvirnost varčevalnih ukrepov vlade

Na obdobje Ilirskih provinc danes v Ljubljani spominja tudi tako imenovani Ilirski steber. Pobudo za postavitev je konec 30-ih let prejšnjega stoletja dala Glasbena matica, celotno ureditev območja spomenika v bližini Križank na današnjem Trgu francoske revolucije pa je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Spomenik iz hvarskega marmorja je visok 13 metrov. Na njegovi južni strani je pritrjena pozlačena bronasta glava Ilirije, na severni Napoleonova z lovorovim vencem, delo kiparja Lojzeta Dolinarja, na zahodni pa pozlačena palmova veja, darilo francoske republike. Vrh stebra krasi pozlačen bakren grb v obliki polmeseca s tremi zvezdami.
Med napisi na vseh straneh stebra so tudi Vodnikovi verzi iz pesmi “Ilirija oživljena” v slavo cesarja in Ilirskih provinc ter pojasnilo, da so v temeljih spomenika shranjeni posmrtni ostanki neznanega francoskega vojaka. Izkopali so jih na obronkih med Nadgorico in Črnučami pri Ljubljani, na katerih je leta 1813 padlo več Francozov. Ilirski steber so nadvse slovesno odkrili na današnji dan leta 1929, ob 120. obletnici Napoleonovih Ilirskih provinc.

Glasbeni narodopisec in prirejevalec ljudskih pesmi Luka Kramolc je uredil in izdal več temeljnih pesmaric in vadnic s teoretičnim gradivom. Pri delu Glasbenonarodopisnega inštituta in v izdajateljski dejavnosti se je zavzemal predvsem za ohranjanje in oživljanje koroškega ljudskega glasbenega izročila. Samostojno ali s sodelavci je uredil in izdal več kot 30 zbirk zborovskih pesmi.
Njegove priredbe so Jaz bi rad cigajnar bil, M' je pa krajčič posvava, Z nobenim purgarjem ne grem jaz tavšat. To pesem bomo slišali v izvedbi Koroškega akademskega okteta pod vodstvom dirigenta Jožeta Leskovarja … *Posnetek Luka Kramolc se je rodil leta 1892 v Šentanelu na Koroškem.

V srbskem mestu Kraljevo je že pred drugo svetovno vojno živela in delala večja skupnost Slovencev. Po večini so bili zaposleni v tamkajšnji tovarni železniških vagonov in letal. K priseljevanju pa je pripomogla tudi »politika integralnega jugoslovanstva« kralja Aleksandra v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko naj bi po raziskavah v Srbiji živelo približno 200 tisoč Slovencev. Leta 1933 je bila v Kraljevu posvečena celo katoliška cerkev sv. Mihaela, ki jo je vodil župnik Rudolf Mecilošek iz Maribora. Po začetku nacističnega izganjanja Slovencev je junija 1941 tja prispelo 1500 beguncev, predvsem z okupiranih območij Slovenije. To pomeni, da je bil v obdobju, ko je imelo Kraljevo z okolico kakšnih 13 tisoč prebivalcev, vsaki deveti Slovenec. Zaradi povračilnih ukrepov po prvih partizanskih uporniških akcijah so nemške zasedbene oblasti razglasile, da bodo za vsakega ubitega nemškega vojaka ustrelile 100, za ranjenega pa 50 prebivalcev. 14. oktober je bil za številne zadnji dan življenja, saj so od naslednjega dne do 20. pobili 2200 ljudi, med njimi 50 Slovencev. Najmlajši je bil 16-letni dijak Janez Batagelj iz Maribora. Mesti Maribor in Kraljevo sta leta 1970 podpisali listino o pobratenju, različne oblike prijateljskih povezav in medmestnega sodelovanja pa so se ohranile do današnjih dni.

14. oktobra 1982 je jugoslovanski Zvezni izvršni svet, tedanja vlada, uvedel bone za gorivo za motorna vozila. Po tem sistemu so ob določenih dnevih smeli voziti le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice. Po tistem, ko so bili uvedeni boni za nakup goriva za zasebno uporabo, so državljani kupovali dodatna osebna vozila, celo muzejske traktorje, porasla pa je tudi prodaja motornih žag, škropilnic in kosilnic – vse zato, da bi bili upravičeni do večjega števila bonov. Ukrep je ostal v veljavi do 1. januarja 1985.