Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Oblast proti dijakom * Eden vodilnih organizatorjev vstaje proti okupatorju * Rojstni dan Šentjakobskega gledališča * 583 slovenskih žrtev nacistične evtanazije

Ivan Endlicher je bil eden izmed voditeljev dijaške revolucionarne organizacije Preporod. Bil je navdušen privrženec jugoslovanske ideje ter dober organizator in govornik. Leta 1913 je bil zaradi političnega delovanja izključen iz gimnazije na Sušku in se je moral vrniti v Ljubljano. Zaradi velike srednješolske stavke, ki je izbruhnila leta 1914 po tistem, ko so dijakom preprečili proslavo obletnice zadnjega ustoličenja na Koroškem, se je začel sodni proces proti preporodovcem. Cesarsko-kraljevo pravdništvo je obtoženim decembra tistega leta očitalo veleizdajo oziroma prevratniške ideje proti državi. Na tem procesu so bili srednješolci obsojeni na nižje zaporne kazni, zaprta pa sta ostala Ivan Endlicher in Janež Novak; na njuno kazen se je namreč pritožil državni pravdnik. Odpeljali so ju v Gradec, tam pa jima je prizivno sodišče kazni še zvišalo. Endlicher je v preiskovalnem zaporu umrl, Novak je bil obsojen na pet let težke ječe. Ivan Endlicher, eden izmed voditeljev dijaške projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod, se je rodil leta 1891 v Ljubljani.

Politik Tone Tomšič se je že kot dijak pridružil komunističnemu gibanju, bil zaprt, nato deloval v vodstvu Komunistične partije Slovenije, kot študent prava pa je bil za vedno izključen iz ljubljanske univerze. Po vrnitvi iz zapora se je umaknil v ilegalo in bil leta 1941 eden vodilnih organizatorjev vstaje slovenskega naroda proti okupatorju. Decembra istega leta je bil aretiran in zaprt, poskusi varnostno-obveščevalne službe, da bi ga rešili, pa so bili neuspešni. Italijanski okupatorji so ga obsodili na smrt in maja pred osemdesetimi leti (1942.) v Gramozni jami v Ljubljani ustrelili. Po Tonetu Tomšiču – rodil se je leta 1910 v Trstu – je bila še istega leta poimenovana 1. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada, leta 1946 pa tudi Akademski pevski zbor.

Današnji dan leta 1921 štejemo za rojstni dan ljubljanskega Šentjakobskega gledališča. V prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici v šentjakobskem predmestju so imeli takrat prvo premiero: komorno dramo v treh dejanjih »Pelikan« Avgusta Strindberga; režiral jo je Rajko Ogrin. Leta 1932 so se preselili v Mestni dom na Krekovem trgu in tam delovali do leta 1941, ko je italijanski okupator porušil oder, v dvorano pa naselil gasilce. Po koncu vojne so prostore obnovili in amatersko gledališče je postalo napol poklicno. Sicer pa je bilo pred drugo svetovno vojno, ko na Slovenskem še ni bilo uradnih igralskih šol, Šentjakobsko gledališče edino »vzgajališče« poklicnih igralcev. Svojo gledališko pot so v tem ansamblu med drugimi začeli tudi Ančka Levarjeva, Metka Bučarjeva, Ivan Cesar, Frane Milčinski - Ježek in Stane Sever.

9. junija 1941 je pripeljalo na železniško postajo Špilje/Spielfeld 23 avtobusov s 583-imi duševno bolnimi in onemoglimi osebami iz Slovenije, namenjenimi za tako imenovano nacistično evtanazijo. Nacisti so jih iz petih štajerskih zavodov za duševno bolne in hiralnic odpeljali v evtanazijski zavod Hartheim pri Linzu, tam pa so jih pomorili s plinom. Sorodnikom so poslali obvestilo o smrti z lažno navedbo vzroka. V statistiki "Evtanazijskega centra" Hartheim je zapisano, da so z »dezinfekcijo 70.273 ljudi s pričakovano življenjsko dobo 10 let prihranili hrano v vrednosti skoraj 142 milijonov reichmark«. Istega dne je s popravkom meje med nemškim in italijanskim zasedbenim območjem Mirenska dolina prišla izpod nemške uprave pod italijansko. Prebivalstvo je proti tej spremembi protestiralo, bilo je tudi nekaj smrtnih žrtev.